1 V tretjem letu perzijskega kralja Kira je bila beseda razodeta Danielu, ki se je imenoval Beltšacár. Beseda je bila resnična in vojska je bila velika. Umel je besedo in je dobil razumnost v prikazni.

2 V tistih dneh sem jaz, Daniel, žaloval tri tedne. 3 Okusnih jedil nisem užival, meso in vino nista prišla v moja usta. Tudi se nisem mazilil, dokler niso potekli trije tedni. 4 Štiriindvajseti dan prvega meseca sem bil ob veliki reki, to je ob Tigrisu. 5 Povzdignil sem svoje oči in videl: Glej, v platno oblečen mož in okoli ledij je imel pas iz čistega zlata. 6 Njegovo telo je bilo kakor hrizolit in njegov obraz je bil podoben blisku. Njegove oči so bile kakor goreče plamenice, njegove roke in noge kakor lesket zglajenega brona. Glas njegovih besed je bil kakor hrum množice. 7 Samo jaz, Daniel, sem videl prikazen. Možje, ki so bili z menoj, prikazni niso videli; toda prevzel jih je silen strah, da so zbežali in se poskrili. 8 Tako sem ostal sam in gledal to veliko prikazen. V meni ni ostalo moči; moja polt se je popolnoma spremenila, in moči nisem obdržal. 9 Tedaj sem zaslišal glas njegovih besed, in ko sem poslušal glas njegovih besed, sem omamljen padel na obraz, s svojim obrazom na tla.

10 A glej, roka se me je dotaknila in mi pomagala na kolena in na dlani mojih rok. 11 Rekel mi je: »Daniel, mož ljubljeni, bodi pozoren na besede, ki ti jih govorim, in stopi tja, kjer si stal, kajti zdaj sem poslan k tebi.« Ko je z menoj to govoril, sem tresoč se vstal. 12 Potem mi je rekel: »Ne boj se, Daniel, kajti od prvega dne, ko si pripravil svoje srce, da bi razumel in se ponižal pred svojim Bogom, so bile tvoje besede uslišane; in zaradi tvojih besed sem prišel. 13 Knez perzijskega kraljestva se mi je ustavljal enaindvajset dni; in glej, Mihael, eden prvih knezov, mi je prišel na pomoč. Pustil sem ga tam pri perzijskih kraljih, 14 jaz pa sem prišel, da ti razodenem, kaj se bo tvojemu ljudstvu zgodilo poslednje dni, kajti še ena prikazen je za naslednje dni.«

15 Ko je še z menoj govoril te besede, sem se vrgel z obrazom na tla in onemel. 16 Toda glej, nekdo, ki je bil podoben človeškim sinovom, se je dotaknil mojih ustnic in odprl sem usta ter govoril. Rekel sem temu, ki je stal pred menoj: »Moj gospod, ob tej prikazni so me obšle bolečine in nisem obdržal moči. 17 Le kako more hlapec mojega gospoda govoriti s takim gospodom? Od tedaj ni moči v meni in tudi dih ni ostal v meni.«

18 Tedaj se me je spet dotaknil ta, ki je bil videti kakor človek, ter me okrepil. 19 Rekel je: »Ne boj se, mož ljubljeni! Mir s teboj! Bodi močan, da, bodi močan!« Ko mi je tako govoril, sem se počutil okrepljenega in sem rekel: »Naj govori moj gospod, kajti okrepil si me!« 20 Potem je rekel: »Ali veš, zakaj sem prišel k tebi? Zdaj se bom vrnil, da bi se bojeval s knezom Perzije. Jaz odhajam, toda glej, prihaja knez Javána. 21 Toda naznanjam ti, kaj je določeno v pismu resnice. Nikogar namreč ni, ki bi se z menoj bojeval proti njim razen vašega kneza Mihaela.