1 Kralj Astiág je bil pridružen svojim očetom, in Perzijec Kir je prevzel njegovo kraljestvo. 2 Daniel je takrat živel v kraljevi družbi in je bil uglednejši kot vsi kraljevi prijatelji.

3 Babilonci pa so imeli malika, ki mu je bilo ime Bel. Vsak dan so zanj porabili dvanajst mernikov prvovrstne pšenične moke, štirideset ovc in šest sodčkov vina. 4 Tudi kralj ga je častil in ga vsak dan prihajal molit, Daniel pa je molil svojega Boga.

5 Nekoč ga je kralj vprašal: »Zakaj ne moliš Bela?« Odgovoril mu je: »Ker ne častim malikov, ki so narejeni z rokami, temveč živega Boga, ki je ustvaril nebo in zemljo ter gospoduje vsemu mesu.«

6 Kralj mu je odvrnil: »Ali se ti Bel ne zdi živ Bog? Mar ne vidiš, koliko vsak dan pojé in popije?« 7 Daniel se je zasmejal in rekel: »Ne varaj se, kralj! Ta je namreč znotraj iz gline, zunaj iz brona, jedel in pil pa ni še nikoli.«

8 Kralj se je razjezil. Poklical je Belove duhovnike in jim rekel: »Če mi ne poveste, kdo pojé ta živež, boste umrli; če pa dokažete, da ga pojé Bel, bo umrl Daniel, ker je o Belu svetoskrunsko govoril.« 9 Daniel je rekel kralju: »Zgodí naj se po tvoji besedi.«

Belovih duhovnikov pa je bilo sedemdeset, če ne štejemo njihovih žena in otrok. 10 Kralj je prišel z Danielom v Belovo svetišče. 11 Belovi duhovniki so rekli: »Glej, mi pojdemo ven, ti, o kralj, pa postavi sem jedila in zraven vino, ki ga boš pomešal, nato zakleni vrata in jih zapečati s svojim prstanom. Če jutri zjutraj, ko prideš, ne boš odkril, da je Bel vse pojedel, naj umremo mi, drugače pa Daniel, ker laže zoper nas.« 12 Bili so brez skrbi, ker so pod mizo naredili skriven vhod, skozi katerega so vedno prihajali noter in vse použili.

13 Ko so odšli, je kralj postavil jedila pred Bela, 14 Daniel pa je ukazal svojim služabnikom, naj prinesejo pepel, in z njim so vpričo kralja samega potresli vse svetišče. Potem so stopili ven, vrata zaklenili, jih zapečatili s kraljevim prstanom in odšli. 15 Duhovniki so kakor po navadi prišli ponoči s svojimi ženami in otroki ter vse pojedli in popili.

16 Zjutraj je kralj prišel navsezgodaj in Daniel z njim. 17 Kralj je vprašal: »So pečati nedotaknjeni, Daniel?« Odvrnil je: »Nedotaknjeni so, o kralj.« 18 In takoj, ko so odprli vrata, je kralj pogledal na mizo ter glasno zaklical in zavpil: »Velik si, Bel, in nobene prevare ni pri tebi.«

19 Daniel pa se je zasmejal, zadržal kralja, da ni vstopil, in rekel: »Poglej na tla in spoznaj, čigave so te stopinje.« 20 Kralj je odgovoril: »Vidim stopinje mož, žena in otrok.«

21 Tedaj se je kralj razjezil, dal zgrabiti duhovnike, njihove žene in otroke, in pokazali so mu skrivna vrata, skozi katera so prihajali, da so použili vse, kar je bilo na mizi. 22 Kralj jih je dal pobiti, Bela pa je izročil Danielu, in ta ga je razdejal z njegovim svetiščem vred.

23 Tam je bil tudi velik zmaj in Babilonci so ga častili. 24 Kralj je rekel Danielu: »Ne moreš reči, da ta bog ni živ, torej ga moli.« 25 Daniel je odvrnil: »Gospoda, svojega Boga, bom molil, kajti on je živi Bog. Ti, o kralj, pa mi daj oblast in ubil bom zmaja brez meča in palice.« 26 »Dam ti jo,« je rekel kralj.

27 Nato je Daniel vzel smolo, mast in dlako, vse skupaj skuhal, naredil iz tega kolače in jih dal zmaju v žrelo. In zmaj jih je požrl in se razpočil, Daniel pa je rekel: »Poglejte, kaj častite!«

28 Ko so Babilonci to slišali, so bili zelo besni. Zbrali so se zoper kralja in rekli: »Kralj je postal Jud: Bela je razbil, zmaja ubil in duhovnike pomoril.« 29 Prišli so h kralju in rekli: »Izroči nam Daniela, sicer ubijemo tebe in tvojo družino.« 30 Kralj je videl, da zelo pritiskajo nanj, in prisiljen jim je bil Daniela izročiti.

31 Vrgli so ga v levji brlog in tam je bil šest dni. 32 V brlogu je bilo sedem levov. Vsak dan so jim dajali po dve človeški telesi in dve ovci. Takrat pa jim niso dali ničesar, da bi požrli Daniela.

33 V Judeji je v tem času živel prerok Habakúk. Skuhal je močnik, nadrobil kruh v lonec in se odpravil na polje, da bi to nesel žanjcem. 34 Gospodov angel pa mu je rekel: »Nesi jed, ki jo imaš, v Babilon, Danielu v levji brlog.« 35 Habakúk je odgovoril: »Gospod, Babilona še nisem videl in ne poznam levjega brloga.« 36 Gospodov angel ga je prijel za vrh glave, ga nesel tako, da ga je držal za lase, in ga v vršenju vetra samega postavil v Babilon nad levji brlog.

37 In Habakúk je zavpil: »Daniel, Daniel, vzemi jed, ki ti jo je poslal Bog!« 38 In Daniel je odvrnil: »Torej si se me spomnil, o Bog, in nisi zapustil teh, ki te ljubijo.« 39 In vstal je in jedel, Božji angel pa je Habakúka takoj ponesel nazaj v njegov kraj.

40 Sedmi dan je prišel kralj, da bi žaloval za Danielom. Stopil je k brlogu in pogledal vanj, a glej, Daniel, ki je tam sedèl. 41 Tedaj je kralj na ves glas zavpil: »Velik si, Gospod, Danielov Bog, in ni drugega razen tebe.« 42 Dal ga je potegniti ven, tiste pa, ki so zahtevali njegovo pogubo, je dal vreči v brlog, in levi so jih vpričo njega takoj požrli.