Mordohaj je molil h Gospodu in se spominjal vseh Gospodovih del in govoril:

2 »Gospod, Gospod, ti kralj, ki vsemu vladaš! Vse je v tvoji oblasti, ni ga, ki bi se mogel ustavljati, če hočeš rešiti Izraela. 3 Zakaj ti si ustvaril nebo in zemljo in vse, kar je čudovitega pod nebom. 4 Ti si Gospod vsega, in ni ga, ki bi se mogel upirati tebi, Gospodu. 5 Tebi je znano vse; ti veš, Gospod, da tega nisem naredil iz prevzetnosti ne iz napuha ne iz častihlepnosti, ko se nisem hotel pokloniti pred ošabnim Hamánom. 6 Še stopala njegovih bosih nog bi poljubljal, če bi bilo to Izraelu v rešitev. 7 To sem naredil samo zato, da ne bi človeku izkazoval večje slave, kakor gre Bogu. Ne bom se priklanjal pred nikomer razen pred tabo, ki si moj Gospod; in tega ne bom delal iz napuha. 8 In zdaj, Gospod Bog, Kralj, Bog Abrahamov, prizanesi svojemu ljudstvu! Zalezujejo nas, da bi nas ugonobili, hlepijo, da bi uničili, kar je tvoj delež od vsega začetka. 9 Ne zavrzi svoje dediščine, ki si jo zase odkupil iz egiptovske dežele. 10 Usliši mojo prošnjo in bodi naklonjen svojemu dednemu deležu! Našo žalost obrni v veselje, da ostanemo živi in slavimo tvoje ime, Gospod. Ne daj, da utihnejo usta tistih, ki ti pojejo hvalo.«

11 Ves Izrael je vpil na vso moč, ko so videli, da bodo morali umreti.

12 Tudi kraljica Estera se je v smrtni grozi zatekla h Gospodu. 13 Slekla je oblačila svojega kraljevega dostojanstva in si nadela obleko tesnobe in žalosti. Namesto dragocenih dišav si je po glavi posipala prah in pepel. Zelo je ponižala svoje telo. Vse kotičke, ki jih je prej lepotičila v svoje veselje, so zdaj prekrili njeni bujni lasje. 14 Molila je h Gospodu, Izraelovemu Bogu, z besedami: »Moj Gospod, naš Kralj, ti si edini! Pomagaj meni, ki sem sama in nimam nikogar, ki bi mi pomagal, razen tebe. 15 Zakaj nevarnost, ki mi grozi, je že pred mano. 16 Že od malega, že v rodu svojih očetov, sem slišala, Gospod, kako si Izraela izbral izmed vseh narodov in kako si naše očete izvolil izmed vseh prednikov, da postanejo tvoja dediščina na vekomaj. In izpolnil si jim vse, kar si obljubil. 17 Mi pa smo grešili pred tvojim obličjem, zato si nas izročil v roke naših sovražnikov, 18 ker smo častili njihove bogove. Pravičen si, Gospod! 19 Zdaj pa se niso zadovoljili z grenkobo naše sužnosti, ampak so segli z roko v roke svojim malikom, 20 da bi uničili obljubo tvojih ust in zatrli tvojo dediščino in zaprli usta njih, ki te hvalijo, in upepelili slavo tvoje hiše in tvoj oltar, 21 in da bi odprli usta poganov, ki bodo pela hvalnico ničevosti in na veke občudovala kralja iz mesa.

22 Ne izročaj, Gospod, svojega žezla njim, ki jih ni! Ne daj, da nas zasmehujejo ob našem padcu, temveč obrni njihovo namero zoper nje same, njega, ki se je spravil na nas, pa kaznuj vsem v svarilen zgled! 23 Spomni se nas, Gospod, daj se spoznati v času naše stiske in opogumi me, ti, ki si Kralj vseh bogov in Vladar čez vse oblasti! 24 Položi mi v usta primerno besedo pred levom, spreobrni njegovo srce, da bo zasovražilo njega, ki se vojskuje zoper nas, iztrebi njega in vse njegove somišljenike! 25 Nas pa reši s svojo roko, pomagaj meni, ki sem sama, in nimam nikogar razen tebe, Gospod! Tebi je znano vse, 26 ti veš, kako sem sovražila slavo njih, ki ne spoštujejo postave, kako se mi gnusi postelja neobrezanih in ležišče vsakega tujca. 27 Ti poznaš mojo stisko, ti veš, kako se mi gnusi znamenje mojega dostojanstva, ki ga moram nositi na glavi v dnevih svojega razkazovanja, gnusi se mi kakor mesečno perilo, zato ga ne nosim ob dnevih moje tišine. 28 Tvoja služabnica ni jedla ob Hamánovi mizi, ni počastila kraljeve gostije s svojo navzočnostjo, nisem pila vina od pitnih darov. 29 Tvoja služabnica ni našla veselja, odkar je prišla sèm do danes, nikjer drugje kakor ob tebi, Gospod, Bog Abrahamov. 30 O Bog, ti imaš moč nad vsemi, poslušaj glas obupanih, otmi nas iz rok hudobnežev in reši me moje tesnobe!«