Tretjega dne pa se je zgodilo tole:

Estera je nehala moliti, si slekla spokorna oblačila in se odela v svojo slavo. 2 Nato je v vsem svojem sijaju klicala na pomoč Boga, varuha in rešitelja vsega, in vzela s sabo dve družabnici. 3 Na eno se je opirala, kot da je oslabela, 4 druga pa je hodila za njo in nosila vlečko. 5 Žarela je v cvetu svoje lepote, v obraz se je smehljala, kot da je dobre volje, toda v srcu jo je stiskalo od strahu.

6 Šla je skozi vsa vrata in obstala pred kraljem, ki je sedel na prestolu svojega kraljevega veličanstva in bil ogrnjen v oblačila svoje slave, ves v zlatu in dragih kamnih, ter zbujal velik strah. 7 Dvignil je svoje obličje, ki je žarelo v slavi, ter gledal v divji silovitosti. Kraljica je pred njim omedlela, od slabosti ji je barva zginila z obraza in naslonila se je na glavo svoje družabnice, ki je stopala pred njo. 8 Bog pa je kraljevo srce navdal s krotkostjo. Kralj je zaskrbljen skočil s svojega prestola in držal Estero za roke, dokler si ni opomogla. Nato jo je tolažil s pomirljivimi besedami in ji govoril: 9 »Kaj ti je, Estera? Jaz sem ti brat. Ne boj se! 10 Ne boš umrla, zakaj naš ukaz velja samo na splošno. 11 Stopi bliže!«

12 Dvignil je zlato žezlo, se dotaknil njenega tilnika, jo poljubil in ji rekel: »Govori mi!« 13 In Estera mu je rekla: »Gospod, ko sem te gledala, si se mi zdel kakor Božji angel in moje srce je drhtelo od strahu pred tvojo slavo. 14 Zakaj čudovit si, gospod, in tvoj pogled je poln miline.« 15 Ko se je tako pogovarjala, jo je spet obšla slabost. 16 Kralj se je prestrašil in vse kraljevo spremstvo jo je hrabrilo.