|
Ezekiel oponaša izgnanca
12
1 Zgodila se mi je Gospodova beseda, rekoč:
2 Sin človekov, sredi uporne hiše prebivaš. Oči imajo, da bi videli, pa ne vidijo; ušesa imajo, da bi slišali, pa ne slišijo, kajti uporna hiša so.
3 Zato si, sin človekov, pripravi culo za izgnanstvo in se izseli podnevi pred njihovimi očmi. Preselil se boš pred njihovimi očmi iz svojega kraja v drug kraj. Morda uvidijo, da so uporna hiša.
4 Prinesi ven svoje reči kakor izgnančevo culo, podnevi pred njihovimi očmi. Sam odrini zvečer pred njihovimi očmi, kakor tisti, ki odhajajo v izgnanstvo.
5 Pred njihovimi očmi si prebij steno in zlezi  Tako prevodi; hebr. spravi (culo) ven. skoznjo.
6 Vzdigni pred njihovimi očmi culo na rame in jo odnesi v mraku. Zagrni si obraz, da ne boš videl dežele, ker te naredim za znamenje Izraelovi hiši.
7 Storil sem tako, kakor mi je bilo ukazano. Svoje reči sem podnevi znesel ven kakor izgnančevo culo. Zvečer sem si z roko prebil steno. V mraku sem odšel, na rami sem pred njihovimi očmi nosil culo.
8 Drugo jutro se mi je zgodila Gospodova beseda, rekoč:
9 Sin človekov, ali ti ni rekla Izraelova hiša, uporna hiša: »Kaj delaš?«
10 Reci jim: Tako govori Gospod Bog: »Ta izrek velja knezu v Jeruzalemu in vsej Izraelovi hiši, ki je v njem.«
11 Reci: Jaz sem za vas znamenje. Kakor sem jaz storil, tako se bo zgodilo njim: v izgnanstvo, v ujetništvo pojdejo.
12 Knez, ki je v njihovi sredi, bo vzdignil culo na rame, krenil v mraku, prebil steno, da pride Tako prevodi; hebr. spravi (culo) ven. skoznjo. Obraz si bo zakril, da s svojimi očmi ne bo več videl dežele.
13 Svojo mrežo razpnem nad njim, da se ujame v mojo past. V Babilon ga spravim, v deželo Kaldejcev; pa je ne bo videl in bo tam umrl.
14 Vse, ki so okoli njega, njegove pomočnike in vse njegove čete razkropim na vse vetrove in izderem meč za njimi.
15 Ko jih razkropim med narode in razsejem po deželah, bodo spoznali, da sem jaz Gospod.
16 Maloštevilne izmed njih pa obvarujem pred mečem, pred lakoto in kugo, da bodo o vseh svojih gnusobah pripovedovali med narodi, kamor pridejo. Tedaj bodo spoznali, da sem jaz Gospod.
17 Zgodila se mi je Gospodova beseda, rekoč:
18 Sin človekov, jej svoj kruh z drgetom in pij vodo s trepetom in v tesnobi!
19 Reci ljudstvu dežele: Tako govori Gospod Bog prebivalcem Jeruzalema, Izraelovi deželi: V tesnobi bodo jedli svoj kruh in v grozi pili vodo, saj bo njegova zemlja opustošena, oropana svojega obilja zaradi nasilja vseh prebivalcev v njem.
20 Naseljena mesta bodo opustošena in dežela bo pustinja. Tedaj boste spoznali, da sem jaz Gospod.
Ljudsko govoričenje
21 Zgodila se mi je Gospodova beseda, rekoč:
22 Sin človekov, kaj je s tem vašim pregovorom, ki kroži ki kroži: dodano. v Ali o. Izraelovi deželi: »Dnevi tečejo, vsako videnje pa se izjalovi?«
23 Zato jim reci: Tako govori Gospod Bog: Konec storim temu pregovoru, ne bodo ga več uporabljali v Izraelu. Kar povej jim: Blizu so dnevi, ko se vsako videnje uresniči.
24 Kajti ne bo več lažnega videnja in varljivega vedeževanja sredi Izraelove hiše.
25 Kajti jaz, Gospod, bom govoril. Beseda, ki jo bom izrekel, se bo izpolnila. Ne bo se več zavlačevalo. Še v vaših dneh, uporna hiša, bom govoril besedo in jo izpolnil, govori Gospod Bog.
26 Zgodila se mi je Gospodova beseda, rekoč:
27 Sin človekov, glej, Izraelova hiša pravi: »Videnje, ki ga ta gleda, se uresniči šele po mnogih dneh; ta prerokuje za daljne čase.«
28 Zato jim reci: Tako govori Gospod Bog: Nobena mojih besed se ne bo več zavlačevala. Beseda, ki jo govorim, se izpolni, govori Gospod Bog.
|
