1 Ko se je zvečerilo, so se služabniki hitro razšli. Bagóas je od zunaj zaprl šotor in od svojega gospodarja odstranil vso služinčad. Ker so preveč popili, so bili vsi utrujeni, zato so šli spat. 2 Judita je ostala sama v šotoru s Holofernom, ki se je, ves omotičen od vina, zavalil na svoje ležišče. 3 Judita je svoji služabnici naročila, naj ostane zunaj pred spalnico in počaka, da bo šla ven kot vsak dan doslej, češ da mora še k svoji molitvi. Ta je po teh besedah to sporočila Bagóasu.

4 Vsi so odšli in v spalnici ni bilo več nikogar, od najmanjšega do največjega. Judita je stopila k Holofernovemu ležišču in govorila v svojem srcu: »Gospod, Bog vse moči, ozri se zdaj na dela mojih rok, da poveličaš Jeruzalem. 5 Zdaj je napočil čas, da se nam vrne tvoja dediščina, da uresničim svoj načrt in potolčem naše sovražnike, ki so se dvignili nad nas.«

6 Stopila je k posteljnemu stebričku ob Holofernovem zglavju, snela z njega ukrivljen meč, 7 se še bolj približala ležišču, zgrabila lase na njegovi glavi in rekla: »Daj mi moč, Gospod, Izraelov Bog, današnji dan!« 8 Dvakrat je z vso silo udarila po njegovem tilniku in mu odsekala glavo. 9 Nato je njegov trup zvalila z ležišča in snela mrežico proti komarjem z nosilnih stebričkov. Hitro je stopila ven in Holofernovo glavo izročila služabnici, 10 ta pa jo je spravila v svojo jedilno torbo.

Potem sta skupaj odšli, kakor da gresta po svoji navadi k molitvi. Ko sta zapustili tabor, sta zaobšli dolino, se vzpeli na goro Betulije in prišli do mestnih vrat. 11 Judita je že od daleč klicala stražarjem pri vratih: »Odprite! Odprite vrata! Z nami je Bog! Naš Bog naj še izkazuje svojo moč v Izraelu in svojo silo nad sovražniki, kakor jo je izkazal danes.«

12 Ko so možje v mestu slišali njen glas, so pohiteli k mestnim vratom in sklicali mestne starešine. 13 Vse – staro in mlado – je drvelo skupaj; niso mogli verjeti, da se je vrnila. Odprli so vrata in ju sprejeli; zakurili so ogenj, da bi ju osvetlil, in ju obstopili. 14 Judita pa jim je zaklicala z močnim glasom: »Hvalite Boga, hvalite! Hvalite Boga, ki ni odtegnil usmiljenja od Izraelove hiše, ampak je nocoj po moji roki udaril naše sovražnike.« 15 Vzela je glavo iz torbe, jo pokazala in rekla: »Glejte, glava Holoferna, vrhovnega poveljnika asirske vojske! Glejte mrežo, pod katero je ležal v svoji pijanosti! In Gospod ga je udaril po ženski roki. 16 Tako kot živi Gospod, ki me je varoval na moji poti, po kateri sem hodila: Pogled mojega obraza je bil Holofernu v pogubo! Vendar ni grešil z mano, ni me omadeževal in osramotil.«

17 Vse ljudstvo je bilo čisto iz sebe. Priklonili so se, molili Boga in enodušno govorili: »Slavljen si, naš Bog, ki si danes pokončal sovražnike našega ljudstva!«

18 Uzíja je rekel Juditi: »Bog Najvišji te je blagoslovil, o hči, med vsemi ženami na zemlji. Slavljen je Gospod Bog, ki je ustvaril nebo in zemljo in ki te je vodil, da si odsekala glavo poveljniku naših sovražnikov! 19 Tvoje upanje ne bo izginilo iz človeških src, tako da se bodo večno spominjala, kako je Bog močan. 20 Bog naj ti nakloni večno poveličanje in naj te milostno obsiplje s svojimi dobrotami. Zakaj ko je bil naš rod ponižan, nisi prizanašala svojemu življenju. Odvrnila si od nas pogubo in hodila po ravni poti pred našim Bogom.«

In vse ljudstvo je reklo: »Tako naj bo! Tako naj bo!«