1 V četrtem letu Jošíjevega sina Jojakíma, Judovega kralja, se je zgodila Jeremiju ta beseda od Gospoda, rekoč: 2 Vzemi si zvitek knjige in zapiši vanj vse besede, ki sem ti jih govoril o Izraelu in o Judu in o vseh narodih od dneva, ko sem te ogovoril, od Jošíjevih dni do tega dne. 3 Morda bo Judova hiša prisluhnila vsej nesreči, ki jim jo nameravam storiti, in se bodo vrnili vsak s svoje hudobne poti, da jim bom mogel odpustiti krivdo in greh.

4 Tedaj je Jeremija poklical Nerijájevega sina Baruha. Baruh je po Jeremijevem nareku zapisal v zvitek knjige vse Gospodove besede, ki mu jih je govoril. 5 Nato je Jeremija Baruhu ukazal: »Mene ovirajo, ne morem iti v Gospodovo hišo. 6 Zato pojdi ti in na postni dan beri iz zvitka, ki si ga napisal po mojem nareku, Gospodove besede, na ušesa ljudstva v Gospodovi hiši. Beri, da bodo slišali tudi vsi Judovci, ki so prišli iz svojih mest. 7 Njihova prošnja morda pride pred Gospoda in se vrnejo vsak s svoje hudobne poti. Velika je namreč jeza in togota, s katero je Gospod govoril proti temu ljudstvu.« 8 Nerijájev sin Baruh je storil vse, kar mu je prerok Jeremija ukazal, in bral iz knjige Gospodove besede v Gospodovi hiši.

9 V petem letu Jošíjevega sina Jojakíma, Judovega kralja, v devetem mesecu, so razglasili post pred Gospodom za vse ljudstvo v Jeruzalemu in za vse ljudstvo, ki je prišlo iz Judovih mest v Jeruzalem. 10 Baruh je bral iz knjige Jeremijeve besede v Gospodovi hiši v dvorani Šafánovega sina Gemarjája, pisarja, v gornjem dvoru pri vhodu Novih vrat Gospodove hiše, na ušesa vsega ljudstva.

11 Miha, Gemarjájev sin in Šafánov vnuk, je slišal vse Gospodove besede iz knjige. 12 Šel je v kraljevo hišo v pisarjevo sobo. Tam so bili ravno vsi višji uradniki na seji: pisar Elišamá, Šemajájev sin Delajá, Ahbórjev sin Elnatán, Šafánov sin Gemarjá, Hananjájev sin Cidkijá in vsi drugi višji uradniki. 13 Miha jim je povedal vse besede, ki jih je slišal, ko je Baruh bral iz knjige na ušesa ljudstva. 14 Tedaj so vsi višji uradniki poslali k Baruhu Jehudíja, Netanjájevega sina, Šelemjájevega vnuka, Kušíjevega pravnuka, s pozivom: »Zvitek, iz katerega si bral na ušesa ljudstva, vzemi s seboj in pridi!« Nerijájev sin Baruh je vzel zvitek s seboj in prišel k njim. 15 Rekli so mu: »Sédi in nam ga beri na ušesa.« In Baruh jim je bral na ušesa. 16 Ko so slišali vse besede, so se prestrašeni spogledali in rekli Baruhu: »Vse te besede moramo sporočiti kralju.« 17 Baruha pa so vprašali in rekli: »Povej nam vendar, kako si mogel zapisati vse te besede iz njegovih ust?« 18 Baruh jim je rekel: »Narekoval mi je vse te besede in jaz sem jih s črnilom napisal v knjigo.« 19 Nato so višji uradniki rekli Baruhu: »Pojdi, skrij se, ti in Jeremija; nihče naj ne ve, kje sta.«

20 Potem so šli h kralju na dvor. Zvitek so shranili v sobi pisarja Elišamája in sporočili kralju na ušesa vso zadevo. 21 Kralj je poslal Jehudíja, naj gre po zvitek. Ta ga je vzel iz sobe pisarja Elišamája; potem ga je Jehudí bral na ušesa kralja in na ušesa vseh višjih uradnikov, ki so stali ob kralju. 22 Kralj je takrat stanoval v jesenski palači – bilo je v devetem mesecu – in ogenj je gorel pred njim. 23 Brž ko je Jehudí prebral tri do štiri stolpce, jih je kralj s pisarskim nožem odrezal in jih vrgel v ogenj na žerjavici; vse dotlej, dokler ni ves zvitek zgorel v ognju na žerjavici. 24 Ne kralj ne njegovi služabniki se niso zbali in pretrgali oblačil, ko so slišali vse te besede. 25 Elnatán, Delajá in Gemarjá so sicer rotili kralja, naj ne sežiga zvitka, pa jih ni maral poslušati. 26 Kralj je ukazal kraljevemu sinu Jerahmeélu, Azriélovemu sinu Serajáju in Abdeélovemu sinu Šelemjáju, naj primejo pisarja Baruha in preroka Jeremija. A Gospod ju je skril.

27 Potem ko je kralj sežgal zvitek z besedilom, ki ga je zapisal Baruh po Jeremijevem nareku, se je zgodila Gospodova beseda Jeremiju, rekoč: 28 Vzemi drug zvitek in zapiši vanj vse poprejšnje besede, ki so bile v prvem zvitku, katerega je Judov kralj Jojakím sežgal. 29 O Judovem kralju Jojakímu pa reci: Tako govori Gospod: Ti si sežgal ta zvitek, češ: Zakaj si zapisal v njem: Gotovo pride babilonski kralj in uniči to deželo ter iztrebi ljudi in živino? 30 Zato tako govori Gospod o Judovem kralju Jojakímu: Ne bo imel nikogar, ki bi sedèl na Davidovem prestolu; in njegovo truplo bo prepuščeno dnevni vročini in nočnemu mrazu. 31 Kaznoval bom na njem, na njegovem potomstvu in na njegovih služabnikih njihovo krivdo in spravil nadnje, nad jeruzalemske prebivalce in nad Judovce vso nesrečo, s katero sem jim zagrozil, a niso hoteli poslušati.

32 Jeremija je torej vzel drug zvitek in ga dal pisarju Baruhu, Nerijájevemu sinu; ta je vanj zapisal po Jeremijevem nareku vse besede knjige, ki jo je Judov kralj Jojakím sežgal. Tem je bilo dodanih še veliko podobnih besed.