|
8
1 Tisti čas, govori Gospod, bodo izgrebli kosti Judovih kraljev, kosti njegovih knezov, kosti duhovnikov, kosti prerokov in kosti jeruzalemskih prebivalcev iz njihovih grobov
2 ter jih razmetali pred sonce, luno in vso nebesno vojsko, katere so ljubili, jim služili, za katerimi so hodili, katere so spraševali za svet in jih molili; ne bodo jih zbirali ne pokopavali, za gnoj bodo na površju zemlje.
3 Tedaj bo vsemu ostanku, ki preostane od tega hudobnega rodu, na vseh krajih, kamor jih zavržem, smrt ljubša kot življenje, govori Gospod nad vojskami.
Trma brez primere
4 Reci jim: Tako govori Gospod:
Ali ne vstane, kdor pade?
Ali se ne vrne, kdor zablodi?
5 Zakaj pa to ljudstvo, Jeruzalem,
vztraja v svojem odpadu?  Db. odpada s trajnim odpadom.
Trdno se držé slepila
in se nočejo vrniti.
6 Pazim in poslušam:
govorijo, kar ni prav;
nihče se ne kesa svoje hudobije,
da bi rekel: »Kaj sem storil!«
Vsak se v svojem teku obrača proč Ali Vsak se vrača v svoj tek.
kakor konj, ki podivja Ali plane. v bitki.
7 Celo štorklja pod nebom
pozna svoj čas,
grlica, lastovka in žerjav
se pri prihodu drže svojega časa:
moje ljudstvo pa ne pozna
Gospodove postave.
Pokvarjeni duhovniki in preroki
8 Kako morete reči: »Modri smo.
Gospodova postava je pri nas!«
Že! A glej, lažnivo pisalo pisarjev
je iz nje naredilo laž.
9 Modri bodo osramočeni,
prestrašeni in ujeti.
Glej, Gospodovo besedo so zavrgli.
Kakšno modrost še imajo?
10 Zato bom dal njihove žene drugim,
njihove njive zavojevalcem.
Kajti vsi od najmanjšega do največjega
se pehajo za dobičkom.
Varajo vsi,
od preroka do duhovnika.
11 Zlom hčere mojega ljudstva Tj. celotnega ljudstva; podobno v v. 19.21–23. hočejo ozdraviti na lahko,
s tem da govorijo: »Mir, mir«,
ko vendar ni miru.
12 Mar se sramujejo, ker so počenjali gnusobo?
Ne, sploh se ne sramujejo,
ne znajo zardeti.
Zato bodo padli s tistimi, ki padajo,
se spotaknili ob času njih kaznovanja,
govori Gospod.
13 Če odločno sežem po njih, govori Gospod,
ni grozdja na trti
ne smokev na figovcu,
še listje je ovenelo:
zato jih izročim takim,
ki jih bodo znali ukloniti! zato … ukloniti: hebr. nejasno; manjka v gr.
Nove grožnje
14 Čemu posedamo tu?
Zberite se in pojdimo v utrjena mesta,
naj tam končamo!
Kajti Gospod, naš Bog, hoče naš konec,
daje nam piti zastrupljeno vodo,
ker smo grešili zoper Gospoda.
15 Upali smo na mir, pa ni nič dobrega,
na čas ozdravljenja, pa glej, strah.
16 Od Dana se sliši prhanje njegovih konj,
od rezgetanja njegovih žrebcev
se trese vsa dežela.
Prihajajo žret deželo in kar jo napolnjuje,
mesta z njihovimi prebivalci.
17 Glejte, pošiljam na vas kače strupenjače,
proti katerim ni nobenega zarotila,
da vas opikajo,
govori Gospod.
Preroka boli narodova nesreča
18 Veselje je šlo, žalost me navdaja, Lat. Moja bolečina je nad bolečino v meni; hebr. nejasno.
moje srce je potrto.
19 Čuj, hči mojega ljudstva kliče na pomoč
iz daljne dežele:
»Ali ni več Gospoda na Sionu,
ni več tam njegovega Kralja?«
– »Zakaj so me jezili z izrezanimi podobami,
s tujimi praznimi maliki?« –
20 »Minila je žetev, poletje je mimo,
mi pa še nismo rešeni!«
21 Ker se je zlomila hči mojega ljudstva, sem se tudi jaz zlomil,
medlim, groza me prevzema.
22 Ali ni več balzama v Gileádu,
ni tam nobenega zdravnika?
Zakaj se ne zaceli rana
hčeri mojega ljudstva?
Po drugačnem štetju 9,1.23 O, da bi moja glava bila voda
in moje oko studenec solza,
da bi lahko jokal dan in noč
nad pobitimi hčere mojega ljudstva!
|
