1 Besede Nehemija, Hahaljájevega sina:

V mesecu kislévu, v dvajsetem letu, sem bil v mestni trdnjavi v Suzah. 2 Tedaj je prišel Hananí, eden izmed mojih bratov, in z njim nekaj mož iz Juda. Povprašal sem jih o Judih, ki so se rešili ali preostali iz ujetništva, ter o Jeruzalemu. 3 Rekli so mi: »Ti, ki so ostali ali so preostali iz ujetništva, ondi v pokrajini, so v veliki stiski in sramoti. Jeruzalemsko obzidje je v razvalinah in njegova vrata požgana z ognjem.«

4 Ko sem slišal te besede, sem se usedel, jokal in žaloval dneve in dneve; postil sem se in molil pred nebeškim Bogom. 5 Rekel sem:

»O Gospod, nebeški Bog, veliki in strašni Bog, ki ohranja zavezo in naklonjenost njim, ki ga ljubijo in izpolnjujejo njegove zapovedi. 6 Naj bo tvoje uho čuječe in tvoje oči naj bodo odprte, da prisluhneš prošnji svojega služabnika. Noč in dan zdaj opravljam molitve pred teboj za Izraelove sinove, tvoje služabnike. Priznavam grehe Izraelovih sinov, grehe, s katerimi smo grešili zoper tebe. Tudi jaz in hiša mojega očeta smo grešili. 7 Popolnoma smo se ti izneverili in nismo izpolnjevali zapovedi, zakonov in odlokov, ki si jih določil po svojem služabniku Mojzesu. 8 Spomni se zdaj besede, ki si jo zapovedal Mojzesu, svojemu služabniku, ko si rekel: ›Če se pregrešite, vas razkropim med ljudstva. 9 Če pa se vrnete nazaj k meni in boste spet izpolnjevali moje zapovedi ter se po njih ravnali, vas, čeprav razkropljene do skrajnih meja neba, od ondod zberem in pripeljem nazaj, na kraj, ki sem ga izvolil, da tam prebiva moje ime.‹ 10 Ti so tvoji služabniki in tvoje ljudstvo, ki si jih rešil s svojo silno močjo in s svojo krepko roko. 11 Oh, moj Gospod, prosim, naj vendar tvoje uho prisluhne prošnji tvojega služabnika in molitvi tvojih služabnikov, ki se hočejo bati tvojega imena. Bodi danes, prosim, naklonjen svojemu služabniku in mu izkaži usmiljenje pred tem možem!«

Bil sem tedaj točaj pri kralju.