1 V mesecu nisánu, v dvajsetem letu kralja Artakserksa, je bilo vino pred njim. Vzel sem vino in ga ponudil kralju. Pred njim nisem bil nikoli videti slabe volje. 2 Tedaj mi je kralj rekel: »Čemú ta žalostni obraz? Nisi morda bolan? Če ne, kaj te stiska v srcu?« In silno sem se zbal. 3 Nato sem rekel kralju: »Živel kralj na veke! Kako naj ne bi bil žalosten moj obraz, ko pa je mesto, kjer so grobovi mojih očetov, opustošeno in njegova vrata požgana z ognjem.« 4 Kralj mi je rekel: »Ali si česa želiš?« V molitvi sem se obrnil k nebeškemu Bogu 5 in rekel kralju: »Če je kralju prav in ti je tvoj hlapec po volji, me pošlji v Judejo, v mesto, kjer so grobovi mojih očetov, da ga spet pozidam.« 6 Kralj, ob katerem je sedela njegova žena, mi je še rekel: »Kako dolgo bo trajalo tvoje potovanje in kdaj se spet vrneš?« Kralju se je zdelo prav, da me pošlje in da mu naznanim čas. 7 Tudi sem rekel kralju: »Če je kralju prav, naj mi izdajo pisma za namestnike onkraj reke, da me pustijo na drugo stran in da pridem v Judejo. 8 In pismo za Asáfa, paznika kraljevega gozda, ki naj mi dá lesa, da popravim vrata trdnjave, ki je ob hiši, potem za mestno obzidje in za hišo, v katero pojdem.« Kralj mi je dal vsega, kajti nad menoj je bila dobrotljiva roka mojega Boga.

9 Tako sem prišel k namestnikom onkraj reke in jim izročil kraljeva pisma. Z menoj je kralj poslal tudi vojaške kneze in konjenike. 10 Ko sta to slišala Horónec Sanbalát in služabnik Amónec Tobija, jima je bilo silno nevšečno, kajti prišel je človek, ki bo odslej skrbel za dobro Izraelovih sinov.

11 Prišel sem v Jeruzalem in bil tam tri dni. 12 Potem sem ponoči vstal in nekaj mož z menoj. Nikomur nisem pripovedoval, kaj mi je Bog položil na srce in kaj naj storim za Jeruzalem. Razen živinčeta, na katerem sem jahal, tudi živali nisem nobene vzel s seboj. 13 Tako sem odšel ponoči skozi Dolinska vrata k Zmajevemu studencu in do Gnojnih vrat. Ogledoval sem si jeruzalemsko obzidje, ki je bilo v razvalinah in njegova vrata požgana z ognjem. 14 Potem sem šel dalje k Studenčnim vratom in h kraljevemu ribniku. Tam ni bilo mesta, kjer bi ga mogel prebroditi z živaljo. 15 Zato sem se ponoči povzpel po dolini navzgor in si ogledoval obzidje. Vrnil sem se in prišel domov skozi Dolinska vrata.

16 Oblastniki pa niso vedeli, kam sem šel in kaj sem delal. Tudi nisem do takrat še nič povedal ne Judom ne duhovnikom ne plemičem ne oblastnikom ali komu drugemu, kar jih je bilo zadolženih za delo. 17 Zdaj pa sem jim rekel: »Vidite, v kakšni nadlogi smo se znašli. Jeruzalem je v razvalinah, njegova vrata so požgana z ognjem. Pridite, pozidajmo jeruzalemsko obzidje, da nam ne bo več v sramoto.« 18 Potem sem jim še povedal, kako dobrotljiva je bila nad menoj roka mojega Boga, in tudi, kaj mi je kralj rekel. Tedaj so rekli: »Vstanimo in zidajmo!« In okrepili so svoje roke za dobro.

19 Ko so to slišali Horónec Sanbalát, hlapec Amónec Tobija ter Arabec Gešem, so nas zasramovali in se nam rogali. Rekli so: »Kaj je to, kar delate? Ali se hočete upreti kralju?« 20 Jaz pa sem jih zavrnil in jim rekel: »Nebeški Bog nam bo naklonil uspeh in mi, njegovi služabniki, hočemo vstati in zidati. Vi pa ne boste imeli ne deleža ne pravičnosti in ne spomina v Jeruzalemu.«