1 Bil je mož z Efrájimskega pogorja, ime mu je bilo Miha. 2 Rekel je svoji materi: »Tisoč in sto srebrnikov, ki so ti bili vzeti in si zaradi njih silno preklinjala in tudi rekla na moja ušesa, glej, srebrniki so pri meni; jaz sem jih vzel.« Njegova mati mu je rekla: »Gospod naj te blagoslovi, moj sin.« 3 Tedaj je vrnil tisoč in sto srebrnikov svoji materi. Njegova mati mu je rekla: »Sama sem te srebrnike po svojih rokah posvetila Gospodu za svojega sina, da bi se izdelala rezana in ulita podoba. Zdaj ti jih dajem nazaj.« 4 Ko je vrnil srebro svoji materi, je njegova mati vzela dvesto srebrnikov in jih dala livarju. Ta je iz njih naredil rezano in ulito podobo ter jo dal v Mihovo hišo. 5 Tako je mož Miha imel božjo hišo. Dal je narediti tudi efód in hišne bogove, enega izmed svojih sinov pa je posvetil, da je postal duhovnik. 6 V tistih dneh ni bilo kralja v Izraelu; vsak je delal, kakor se je zdelo prav v njegovih očeh.

7 Bil je pa neki mladenič iz Betlehema v Judu, iz Judove rodbine. Bil je levit in je tamkaj bival kot tujec. 8 Ta mož je šel iz mesta, iz Betlehema v Judu, da bi se naselil kot tujec, kjer bi našel kako mesto. Ko je tako prehodil svojo pot, je prišel na Efrájimsko pogorje v Mihovo hišo. 9 Miha mu je rekel: »Od kod prihajaš?« Levit mu je rekel: »Iz Betlehema v Judu. Prihajam sem, da bi se naselil kot tujec, kjer bi kaj našel.« 10 Miha mu je rekel: »Ostani pri meni in mi boš oče ter duhovnik. Ob določenih dneh ti bom dal deset srebrnikov, potrebno obleko in živež.« Tako je levit prišel tja. 11 Levit je bil voljan prebivati z možem; in mladenič mu je bil kakor eden izmed njegovih sinov. 12 Potem je Miha posvetil levita in mladenič mu je bil duhovnik ter ostal v njegovi hiši. 13 Miha je namreč rekel: »Zdaj vem zagotovo, da mi bo Gospod naklonjen, kajti levita imam za duhovnika.«