1 Tobít pa je dan na dan prešteval dneve, koliko jih bo njegov sin porabil za potovanje in koliko za vrnitev. Ko pa so se dnevi iztekli in sina še ni bilo, 2 je rekel: »So ga morda tam zadržali? Ali pa je morda Gabaél umrl in ni nikogar, da bi mu izročil denar?« 3 Začelo ga je skrbeti. 4 Njegova žena Hana mu je govorila: »Moj sin je umrl, ni ga več med živimi.« In začela je vzdihovati in objokovati svojega sina. Rekla je: 5 »Jojme, sin, da sem te pustila na pot, ti luč mojih oči!« 6 Tobít ji je rekel: »Bodi tiho! Ne govori tako, sestra! Živ je in zdrav. Najbrž jih je tam doletela kaka nepričakovana težava. Človek, ki ga spremlja, je zanesljiv, eden naših bratov je. Ne žaluj za sinom, sestra! Vsak čas bo tu.« 7 Odgovorila mu je: »Ne govori mi več in nikar mi ne laži! Moj sin je mrtev.« Vsak dan se je bolj nemirno ozirala po cesti, po kateri je odpotoval njen sin, in nihče je ni mogel več pomiriti. Ko je sonce zašlo, je šla v hišo in vso noč vzdihovala in jokala in ni zatisnila oči.

8 Ko pa se je dopolnilo štirinajst dni svatbe, ki jo je Raguél s prisego obljubil svoji hčeri, je Tobija prišel k njemu in mu rekel: »Dovoli, da odpotujem domov! Vem, da moj oče in moja mati ne verjameta več, da me bosta še kdaj videla. In zdaj te prosim, oče, odpusti me, da odpotujem k svojemu očetu! Saj sem ti že povedal, v kakšnem stanju sem ga zapustil.« 9 Raguél je rekel Tobiju: »Ostani tukaj, sin, ostani pri nas! Poslal bom sle k tvojemu očetu Tobítu, da mu bodo prinesli sporočilo o tebi.« Tobija pa mu je odvrnil: »Nikakor ne! Lepo te prosim, pusti me, da grem od tod k svojemu očetu!« 10 Nato je Raguél vstal in izročil Tobiju njegovo ženo Saro in polovico vsega svojega premoženja, hlapce in dekle, goveda in ovce, osle in velblode, oblačila, denar in posodo. 11 Zaželel jima je srečno pot, objel Tobija in mu rekel: »Ostani mi zdrav, sin, pa srečno pot! Naj Bog neba blagoslovi tebe in tvojo ženo Saro, da vidim vajine otroke, preden umrem.« 12 In svoji hčeri Sari je rekel: »Pojdi zdaj k svojemu tastu! Zakaj onadva ti bosta poslej kakor rodna starša. Pojdi v miru, naj o tebi slišim samo dobro, dokler bom živ.« Nato jo je objel in se poslovil od nje. 13 In Edna je rekla Tobiju: »Moj ljubljeni sin in brat! Naj te vodi Gospod! In naj vsaj še toliko živim, da bom videla tvoje otroke! Da bom videla otroke svoje hčere Sare, preden umrem. Pred Gospodovim obličjem ti zaupamo svojo hčer v varstvo. Ne stori ji nič žalega vse dni svojega življenja! Otrok, pojdi v miru. Od zdaj sem jaz tvoja mati in Sara tvoja sestra. O, da bi nam vsem šlo dobro vse dni našega življenja.« Nato je oba objela in jima zaželela srečno pot. 14 Tobija je zdrav in vesel odpotoval od Raguéla in hvalil Gospoda neba in zemlje, kralja vsega stvarstva, ker mu je naklonil toliko uspehov na poti. In Raguél mu je še rekel: »Naj ti bo dana sreča, da boš starše spoštoval vse dni njihovega življenja.«