1 Ko je minilo svatbeno slavje, je Tobít poklical svojega sina in mu rekel: »Sin, glej, da boš dal plačilo človeku, ki je potoval s teboj, in da boš še kaj primaknil k plačilu!« 2 Sin pa je vprašal: »Oče, kolikšno plačilo naj mu dam? Tudi če mu dam polovico premoženja, kar sva ga prinesla s sabo, ne bom na izgubi. 3 Živega in zdravega me je pripeljal domov, ozdravil je mojo ženo, prinesel mi je denar in ozdravil je tebe: kolikšno plačilo naj mu še dodam?« 4 Tobít mu je odgovoril: »Pošteno bi bilo, da vzame polovico vsega, kar sta prinesla.« 5 Nato ga je poklical in mu rekel: »Vzemi si za svoje plačilo polovico vsega, kar sva prinesla, in pojdi v miru!«

6 Tedaj pa je Rafael skrivaj oba poklical k sebi in jima rekel: »Slavita Boga in se mu vpričo vseh zahvaljujta za vse, kar vama je storil dobrega! Slavita in poveličujta njegovo ime! Vsem ljudem spoštljivo oznanjajta Božje besede in ne zamujajta z zahvalo! 7 Kraljevo skrivnost je treba skrivati; Božja dela pa je treba razkrivati in spoštljivo oznanjati. Spoštljivo delajta dobro in nobeno zlo vaju ne bo zadelo. 8 Boljša je molitev z resnico in miloščina s pravičnostjo kakor pa bogastvo s krivičnostjo; boljše je dajati miloščino kakor kopičiti zlato. 9 Miloščina rešuje smrti in očiščuje vsakega greha; kdor daje miloščino, se bo nasitil življenja. 10 Kdor pa dela greh in krivico, je sovražnik svoje lastne duše.

11 Razkril vama bom vso resnico, ne da bi vama kaj prikrival. Saj sem vama že razložil in rekel: Kraljevo skrivnost je treba skrivati, Božja dela pa je treba spoštljivo razkrivati. 12 Ko sta ti in Sara molila, sem spomin vajine molitve nosil pred obličje Božje slave; in prav tako sem delal, ko si ti pokopaval mrliče. 13 In ko si nisi pomišljal vstati od mize, še preden si pokusil svoj obed, zato da si šel in zagrebel mrliča, sem bil poslan k tebi, da bi te preizkusil. 14 In prav tako me je Bog poslal, da bi ozdravil tebe in tvojo snaho Saro. 15 Jaz sem Rafael, eden od sedmih angelov, ki stojijo in stopajo pred obličje Božje slave.«

16 Oba sta se zdrznila, padla na obraz in se prestrašila. 17 On pa jima je rekel: »Ne bojta se! Mir z vama! Slavita Boga na veke! 18 Ne sebi na ljubo, ampak po Božji volji sem bil z vama. Zato ga slavita vse dni in hvalita ga! 19 Poglejta me: ničesar nisem jedel, kar sta videla, je bil le videz. 20 Zdaj pa slavita Gospoda na zemlji in se zahvaljujta Bogu! Glejte, zdaj grem k njemu, ki me je poslal. Vidva pa zapišita vse to, kar se vama je zgodilo!« Nato se je vzdignil kvišku. 21 Vstala sta – in ga nista mogla več videti. 22 Slavila in hvalila sta Boga in se mu zahvaljevala za vsa ta njegova velika dela, da se jima je prikazal angel Božji.