|
Tobít na preizkušnji
2
1 Pod kraljem Asarhadónom sem se vrnil na svoj dom. Vrnili so mi ženo Hano in sina Tobija. Na gostiji ob binkoštih – to je praznik po sedmih tednih – so mi pripravili imenitno kosilo. Sédel sem, da bi jedel.
2 Prinesli so mizo in veliko jedi in rekel sem svojemu sinu Tobiju: »Pojdi, sin, in če najdeš med našimi brati, ki živijo kot ujetniki v Ninivah, kakega reveža, ki je z vsem srcem vdan Gospodu,  Db. ki se ga z vsem srcem spominja. ga pripelji, da bo jedel skupaj z nami. Glej, jaz te bom čakal, sin, dokler se ne vrneš.«
3 Tobija je šel, da bi med našimi brati poiskal kakega reveža. Ko se je vrnil, je zaklical: »Oče!« In odvrnil sem mu: »Kaj je, sin?« Odgovoril mi je: »Glej, oče, spet so umorili enega od naših. Vrgli so ga na trg in zadavljen še zdaj leži tam.«
4 Planil sem pokonci in pustil kosilo, ne da bi se ga bil dotaknil. Odnesel sem truplo s ceste in ga spravil v eno svojih poslopij, da bi ga pokopal, ko bo sonce zašlo.
5 Ko sem se vrnil, sem se umil in v žalosti jedel svoj kruh.
6 Spomnil sem se prerokove besede, ki jo je Amos govoril proti Betelu:
»Vaše gostije se bodo spremenile v bolečino
in vse vaše pesmi v žalostinko.«
Zaihtel sem.
7 Ko je sonce zašlo, sem odšel, izkopal jamo in pokopal truplo.
8 Sosedje so me zasmehovali in govorili: »Kaj se nič več ne boji? Saj so ga že iskali, da bi ga usmrtili zaradi takega početja. Komaj se je rešil – pa že spet pokopava mrliče.«
9 Še isto noč sem se umil, se vrnil na svoje dvorišče in legel k dvoriščnemu zidu. Ker je bila huda vročina, si nisem pokril obraza.
10 Nisem pa vedel, da na zidu nad mano gnezdijo vrabci. Njihov iztrebek je vroč padel na moje oči in dobil sem bele pege na roženici. Šel sem k zdravnikom, da bi me ozdravili. Toda bolj ko so me mazali z zdravili, bolj so mi od belih peg slepele oči, dokler nisem popolnoma oslepel. Štiri leta nisem mogel ničesar videti z očmi. Vsi moji sorodniki so bili žalostni zaradi mene in Ahikár je dve leti skrbel zame, dokler ni odpotoval v Elimáido.
11 V tem času je moja žena Hana za mezdo opravljala ročna dela:
12 pošiljala jih je svojim naročnikom, in le-ti so ji vračali zasluženo plačilo. Nekoč, bilo je sedmi dan v mesecu distru, je spet dokončala neko tkanino in jo poslala naročnikom, oni pa so ji poleg vsega plačila poslali še kozlička od svojih koz.
13 Ko je kozliček prišel k meni, je začel meketati. Poklical sem ženo in ji rekel: »Od kod pa ta kozliček? Kaj če je ukraden? Vrni ga lastnikom! Ni nam dovoljeno jesti ukradenih stvari.«
14 Žena mi je rekla: »Poleg plačila so mi dali še darilo.« Jaz pa ji nisem verjel in sem rekel, naj kozlička vrne gospodarjem, in sem se razjezil nanjo. Žena pa mi je odvrnila: »Le kaj imaš od svoje miloščine? Le kaj od svojih pravičnih del? Saj vidimo, kaj je od tega!«
|
