|
Tobítova molitev
3
1 Zelo sem se razžalostil v svoji duši, ihtel sem in jokal, in med ihtenjem sem začel moliti:
2 »Pravičen si, Gospod,
in pravična so vsa tvoja dela
in vse tvoje poti so usmiljenje in resnica.
Ti si sodnik vseh časov.  Db. sodnik veka ali sodnik sveta.
3 In zdaj, Gospod, se me spomni
in se ozri name!
Ne kaznuj me za moje pregrehe,
za moje in mojih očetov prestopke in nevednosti.
Grešili so zoper tebe
4 in niso hoteli poslušati tvojih zapovedi.
Zato si nas izročil v plen, v sužnost, v smrt,
v izmeček, v zasmeh, v sramotitev
vsem narodom, ki si nas razsejal mednje.
5 Zato so resnične tvoje številne sodbe,
ki jih pošiljaš nadme za moje in mojih očetov pregrehe,
ker nismo izpolnjevali tvojih zapovedi
in nismo hodili po poti resnice Db. in nismo hodili resnično. pred tabo.
6 Zdaj naredi z mano, kakor ti je drago,
ukaži, naj se moj duh loči od mene,
naj izginem z obličja zemlje in naj sam postanem zemlja!
Zakaj bolje je zame, da umrem, kot da živim,
ker sem slišal lažne sramotitve
in je v meni velika bolečina.
Gospod, ukaži, naj bom rešen te stiske,
naj odidem v večno bivališče, Db. v večen kraj.
in ne odvrni, Gospod, svojega obličja od mene!
Zakaj zame je bolje, da umrem,
kot da gledam veliko stisko v svojem življenju,
da ne slišim več sramotitve.«
Dekla sramoti Saro
7 Istega dne se je v medijskem mestu Ekbátani zgodilo, da je Raguélovo hčer Saro sramotila ena od dekel njenega očeta,
8 češ da je bila dana v zakon že sedmim možem, pa je zli duh Asmodej vse pomoril, preden so se združili z njo, kakor je dolžnost žená. Dekla ji je rekla: »Ti si morilka svojih mož. Glej, bila si dana že sedmim možem, pa niti za enega ne moreš reči, da si bila njegova.
9 Zakaj se znašaš nad nami zaradi svojih mož, če so ti pomrli? Pojdi za njimi, da nikdar ne vidimo ne sina ne hčere od tebe.«
10 Tistega dne se je užalostila v svoji duši in jokala. Šla je v zgornje prostore očetove hiše in se hotela obesiti. Pa si je premislila in rekla: »Ne bodo zasramovali mojega očeta in mu govorili: ›Eno samo ljubljeno hčer si imel, pa še ta se je od hudega obesila.‹ Svojega očeta bi na stara leta spravila od žalosti v podzemlje. Bolje je zame, da se ne obesim, ampak da prosim Gospoda, naj mi da umreti, da ne bom več poslušala sramotitev v življenju.«
Sarina molitev
11 V tistem trenutku je razprostrla roke proti oknu in prosila z besedami:
»Slavljen si, usmiljeni Bog!
Slavljeno bodi tvoje ime na veke,
in naj te vsa tvoja dela slavijo na veke!
12 Zdaj obračam k tebi svoj obraz
in svoje oči.
13 Daj, odreši me z zemlje,
da ne bom več poslušala sramotitev!
14 Ti veš, Gospod, da sem ostala čista,
čista vsakega nečistovanja z moškimi.
15 Nisem omadeževala svojega imena
in ne imena svojega očeta v deželi svoje sužnosti.
Edinorojena hči sem svojemu očetu,
ki nima drugega otroka, da bi dedoval za njim,
nima brata ne bratovega sina,
ki bi mu morala postati žena.
Že sedem mož mi je umrlo.
Za kaj naj še živim?
Če pa ne maraš, da bi umrla, potem, Gospod,
prisluhni moji sramoti!«
Bog prisluhne molitvam
16 V istem trenutku je bila pred obličjem Božje slave uslišana molitev obeh.
17 Rafael je bil poslan, da ozdravi oba: Tobítu naj odstrani bele pege z oči, da bo s svojimi očmi gledal Božjo luč, Raguélovo hčer Saro pa naj da Tobítovemu sinu za ženo in naj od nje odžene zlega duha Asmodeja. In takó je bilo Tobiju dano, da dobi njeno dediščino pred vsemi, ki so jo hoteli imeti.
V istem trenutku je Tobít stopil z dvorišča v hišo, Raguélova hči Sara pa je stopila iz zgornjih prostorov.
|
