1 Tedaj je Tobija odgovoril in rekel svojemu očetu: »Vse, kar si mi naročil, bom naredil, oče. 2 Toda kako naj dobim denar od njega? On ne pozna mene in jaz ne poznam njega. Kakšno znamenje naj mu pokažem, da me bo spoznal in mi zaupal in izročil denar? Tudi poti v Medijo ne poznam, da bi odpotoval tja.« 3 Tedaj je Tobít odgovoril in rekel svojemu sinu Tobiju: »Dal mi je pismeno potrdilo in jaz sem dal njemu pismeno potrdilo. Razdelila sva ga na dvoje in si vzela vsak en del. Njegovo potrdilo sem shranil poleg denarja. Minilo je že dvajset let, odkar sem mu zaupal ta denar. Zdaj, sin, si poišči zanesljivega človeka, ki bo potoval s teboj, in plačali ga bomo, ko se vrneš; zdaj pa pojdi po ta denar!«

4 Tobija je šel iskat človeka, ki bi z njim odpotoval v Medijo in ki bi dobro poznal pot. Zunaj je našel angela Rafaela, ki je stal pred njim, vendar ni slutil, da je to angel Božji. 5 Vprašal ga je: »Od kod si, mladi mož?« Angel mu je odvrnil: »Od Izraelovih sinov, tvojih bratov. Prišel sem, da bi tukaj našel kako delo.« Tobija ga je vprašal: »Ali poznaš pot v Medijo?« 6 Angel mu je odgovoril: »Seveda, že večkrat sem bil tam, dobro jo poznam in vem za vse poti. Velikokrat sem potoval v Medijo in prenočeval pri našem bratu Gabaélu, ki prebiva v Ragesu v Mediji. Od Ekbátane do Ragesa je dobra dva dni hoda; obe mesti ležita v gorah.« 7 Tobija mu je rekel: »Počakaj me, mladi mož, da grem v hišo in to povem očetu. Potrebujem te, da greš z menoj na pot. Plačal ti bom.« Odgovoril mu je: »Počakal te bom. Samo ne zamujaj se preveč!«

8 Tobija je stopil v hišo in rekel očetu Tobítu: »Glej, našel sem človeka. Eden naših bratov je, Izraelovih sinov.« 9 Oče mu je rekel: »Pokliči mi tega človeka, da poizvem, iz katere družine in katerega rodu je, in da vidim, ali je dovolj zanesljiv, da bi potoval s teboj, sin.« 10 Tobija je stopil ven, poklical moža in mu rekel: »Mladi mož, moj oče te kliče.«

Angel je stopil v hišo in Tobít ga je prvi pozdravil. In angel je rekel: »Vso srečo ti želim.« Tobít mu je odgovoril in rekel: »Kakšna sreča me lahko še čaka? Nebogljen človek sem, brez vida. Nebesne svetlobe ne vidim, v temi ležim kakor mrliči, ki nič več ne vidijo luči. Živ mrlič sem: slišim glasove ljudi, a jih ne vidim.« Angel mu je rekel: »Pogum! Bog je blizu, da te ozdravi. Pogum!« In Tobít mu je odvrnil: »Moj sin Tobija se odpravlja na pot v Medijo. Bi lahko potoval z njim in mu kazal pot? Poplačal te bom, prijatelj.« Angel je odgovoril: »Lahko potujem z njim. Vse poti poznam. Že velikokrat sem potoval v Medijo in prehodil vse njene doline in planine. Vse tamkajšnje ceste dobro poznam.«

11 Vprašal ga je še: »Iz katere družine si, brat? Katerega rodu? Povej mi!« 12 Odvrnil mu je: »Zakaj moraš to vedeti?« Tobít pa mu je rekel: »Hočem vedeti po resnici, čigav si, brat, in kako ti je ime.« 13 Odgovoril mu je: »Azarjá sem, sin velikega Hananjája, enega tvojih bratov.« 14 In rekel mu je: »Pozdravljen in dobrodošel, brat! Ne zameri mi, da sem hotel zvedeti resnico o tvojem rodu. Odkril sem, da si nam brat, plemenitega in dobrega rodu. Dobro sem poznal Hananjája in Natána, dva sinova velikega Šimíja. Oba sta romala z menoj v Jeruzalem in tam z mano molila in nista blodila po krivih potih. Tvoji bratje so dobri ljudje, iz žlahtne korenine si. Dobrodošel med nami!«

15 In še mu je rekel: »Za plačilo ti dam drahmo na dan in vse, kar je potrebno za pot, tako kakor mojemu sinu. 16 Potuj z mojim sinom in še bom primaknil k plačilu.« 17 Odgovoril mu je: »Šel bom z njim na pot. Ne boj se, zdrava odhajava in zdrava se ti vrneva, zakaj pot je varna.« Tobít mu je rekel: »Blagoslovljen, brat!« Nato je poklical svojega sina in mu naročil: »Sin, pripravi se za pot in pojdi s svojim bratom! Bog na nebu naj vaju varno pripelje na cilj in vaju spet srečna in zdrava pripelje k meni nazaj. Njegov angel naj vaju varuje in spremlja, sin.«

Tobija se je odpravil na pot ter poljubil očeta in mater. In oče mu je rekel: »Srečno pot!«

18 Mati pa je jokala in rekla Tobítu: »Zakaj si tako pustil oditi najinega sina? Saj nama je kakor palica v rokah, ki prihaja in odhaja pred nama. 19 Nikar ne kopiči denar na denar! Ves denar nama ne odkupi otroka. 20 Kar nam Gospod daje za življenje, nam bodi dovolj!« 21 Mož pa ji je rekel: »Ne vznemirjaj se! Najin otrok bo srečno potoval in se bo srečno vrnil. In tvoje oči ga bodo spet videle tisti dan, ko se srečno vrne k tebi. 22 Ne vznemirjaj se, sestra, ne boj se zanj! Dobri angel ga spremlja, da srečno pride na cilj in da se vrne živ in zdrav.« 23 In utihnila je v svojem joku.