1 V četrtem letu kralja Dareja se je zgodila Gospodova beseda Zahariju, četrti dan devetega meseca, to je kisléva. 2 Betel-Sarécer je poslal Regem Meleha in njegove može, da bi pomirili Gospodovo obličje, 3 naj povejo duhovnikom v hiši Gospoda nad vojskami in prerokom in rečejo: »Ali naj še žalujem in se vzdržujem v petem mesecu, kakor sem delal že toliko let?« 4 Zgodila se mi je beseda Gospoda nad vojskami, rekoč: 5 »Povej vsemu ljudstvu dežele in duhovnikom in reci: Ko ste se postili in žalovali v petem in sedmem mesecu teh sedemdeset let, mar ste se postili zame? 6 In ko jeste ali pijete, mar ne jeste in ne pijete zase? 7 Mar niso to tiste besede, ki jih je Gospod oznanjal po prejšnjih prerokih, ko je bil Jeruzalem še naseljen in je živel v miru s svojimi mesti okrog sebe in sta bila naseljena Negeb in Šéfela?«

8 Zahariju se je zgodila Gospodova beseda, rekoč: 9 »Tako govori Gospod nad vojskami: Izrekajte pravične sodbe in ravnajte dobrotno in usmiljeno vsak s svojim bratom! 10 Vdove in sirote, tujca in ubožca ne stiskajte in nihče naj v svojem srcu ne kani zlega zoper svojega brata! 11 Oni pa niso hoteli poslušati, temveč so uporno obračali hrbet in si mašili ušesa, da niso slišali. 12 Svoje srce so naredili trdo kakor diamant, da ne bi slišali za postavo in za besede, ki jih je Gospod nad vojskami pošiljal s svojim duhom po prejšnjih prerokih. Zato je nastala velika jeza Gospoda nad vojskami. 13 In bilo je tako: Kakor sem jaz klical, pa niso poslušali, tako naj oni kličejo, pa ne bom poslušal, govori Gospod nad vojskami. 14 Razgnal sem jih med vse narode, ki jih niso poznali, in dežela je bila za njimi opustošena, da nihče ni hodil čeznjo ali se vračal vanjo. Iz dežele blaginje so naredili pustinjo.«