1 V Babilonu je živel mož, ki mu je bilo ime Jojakím. 2 Vzel je ženo, ki ji je bilo ime Suzana, Hilkijájevo hčer. Bila je zelo lepa in bala se je Gospoda. 3 Tudi njeni starši so bili pravični in so vzgojili svojo hčer po Mojzesovi postavi. 4 Jojakím je bil zelo bogat. Ob svoji hiši je imel vrt. Judje so se zbirali pri njem, ker je bil od vseh najuglednejši.

5 Tisto leto so izmed ljudstva postavili za sodnika dva starešini, o kakršnih je Gospod dejal: »Krivica je prišla iz Babilona od starešin, sodnikov, ki so le na videz vodili ljudstvo.« 6 Ta dva sta se precej zadrževala v Jojakímovi hiši in k njima so prihajali vsi, ki so imeli tožbo.

7 Ko je opoldne ljudstvo odšlo, je prihajala Suzana in se sprehajala po vrtu svojega moža. 8 Oba starešini sta jo vsak dan opazovala, kako je vstopala in se sprehajala, in sta jo poželela. 9 Spridila sta svojo pamet in odvrnila svoje oči, da nista videla nebes in se nista spominjala pravičnih sodb. 10 Oba sta bila potrta zaradi nje, vendar si med seboj nista razodela svoje bolečine. 11 Sram ju je bilo namreč razkriti svoje poželenje, da sta hotela spati z njo. 12 Vsak dan sta vneto iskala priložnost, da bi jo videla.

13 Nekoč sta rekla drug drugemu: »Pojdiva domov, ker je čas za kosilo.« Odšla sta torej in se ločila, 14 nato pa sta se vrnila in prišla na isto mesto. Ko sta drug drugega spraševala po vzroku, sta si priznala svoje poželenje. In tedaj sta se skupaj domenila za ugoden čas, ko bi jo lahko dobila sámo.

15 Čakala sta na primeren dan. In nekoč se je zgodilo, da je kakor včeraj in predvčerajšnjim prišla samo z dvema deklicama in se je hotela na vrtu okopati, ker je bilo vroče. 16 In tam ni bilo nikogar razen teh dveh starešin, ki sta se skrila in prežala nanjo. 17 Rekla je deklicama: »Prinesita mi olja in ličila in zaklenita vrtna vrata, da se bom okopala.« 18 Storili sta, kakor jima je rekla. Zaklenili sta vrtna vrata in šli skozi stranska, da bi prinesli, kar jima je naročila, nista pa opazili starešin, ker sta bila skrita.

19 Ko sta deklici odšli, sta oba starešini vstala in stekla k Suzani. 20 Rekla sta: »Glej, vrtna vrata so zaklenjena, nihče nas ne vidi – in midva te želiva. Zato privoli in spi z nama, 21 sicer bova pričala zoper tebe, da je bil s teboj mladenič in si zato odposlala deklici od sebe.«

22 Suzana je zaječala in rekla: »Od vseh strani sem stiskana, kajti če tako storim, je to zame smrt, če pa tega ne storim, ne bom ubežala vajinim rokam. 23 Vendar pa je zame bolje, da tega ne storim in padem v vajine roke, kakor da bi storila greh pred Gospodovim obličjem.«

24 In Suzana je na ves glas zavpila, pa tudi starešini sta zavpila proti njej. 25 In eden je stekel ter odprl vrtna vrata. 26 Ko so domači zaslišali vpitje na vrtu, so planili skozi stranska vrata, da bi videli, kaj se ji je pripetilo. 27 Ko sta starešini povedala svoje besede, je bilo služabnike zelo sram, ker se o Suzani nikoli ni reklo česa takega.

28 Ko se je naslednjega dne ljudstvo zbralo pri njenem možu Jojakímu, sta prišla tudi oba starešini, polna nepostavnih naklepov proti Suzani, da bi jo dala umoriti. 29 Rekla sta vpričo ljudstva: »Pošljite po Suzano, Hilkijájevo hčer, ki je Jojakímova žena.« In poslali so ponjo. 30 Suzana je prišla skupaj s svojimi starši, otroki in vsemi sorodniki.

31 Bila je zelo nežna in lepega videza. 32 Ker pa je bila zagrnjena, sta kršilca postave ukazala, naj jo odgrnejo, da bi se tako nasitila njene lepote. 33 Njeni domači in vsi, ki so jo zagledali, so zajokali.

34 Oba starešini sta vstala sredi ljudstva in položila roke na njeno glavo. 35 Ona pa je objokana pogledala v nebo, kajti njeno srce je zaupalo v Gospoda. 36 Starešini sta rekla: »Ko sva se sama sprehajala po vrtu, je vstopila tale z dvema mladima služabnicama, zaklenila vrtna vrata in odslovila služabnici. 37 In k njej je prišel mladenič, ki je bil skrit, in je legel k njej. 38 Midva, ki sva videla to nepostavnost, ker sva bila v kotu na vrtu, sva pritekla k njima. 39 Videla sva ju sicer, da sta bila skupaj, vendar njega nisva mogla prijeti, ker je bil močnejši od naju; odprl je vrata in se pognal ven. 40 To pa sva prijela in vprašala, kdo je tisti mladenič, 41 vendar nama ni hotela povedati. To pričava.«

Zbor jima je verjel, ker sta bila starešini ljudstva in sodnika, in je Suzano obsodil na smrt.

42 Suzana pa je glasno zavpila in rekla: »Večni Bog, ki poznaš, kar je skrito, in vse veš, preden se zgodi, 43 ti veš, da sta lažnivo pričala proti meni. Glej, umrla bom, čeprav nisem storila ničesar, česar me ta dva zlobno dolžita.«

44 In Gospod je uslišal njen glas.

45 Ko so jo vodili v smrt, je Bog obudil svetega duha v mladem dečku, ki mu je bilo ime Daniel. 46 Na ves glas je zavpil: »Čist sem pri krvi te žene.«

47 Vse ljudstvo se je obrnilo k njemu in reklo: »Kaj pomenijo besede, ki si jih izrekel?« 48 On pa je stopil mednje in odvrnil: »Ste tako nespametni, Izraelovi sinovi? Brez preiskave in zanesljivega spoznanja ste obsodili Izraelovo hčer? 49 Vrnite se na kraj sodbe, kajti ta dva sta proti njej lažnivo pričala.«

50 In vse ljudstvo se je hitro vrnilo in starešine so Danielu rekli: »Pridi, sedi med nas in nam povej; kajti Bog ti je dal starešinsko oblast.« 51 Daniel jim je rekel: »Ločite ju daleč narazen in ju bom zaslišal.«

52 Ko so ju ločili, je poklical enega od njiju in mu rekel: »Ti, ki si se postaral v preživljanju hudobnih dni, zdaj so prišli na dan grehi, ki si jih delal v preteklosti, 53 ko si izrekal krivične sodbe, nedolžne obsojal in krivične oproščal, čeprav Gospod govori: ›Nedolžnega in pravičnega ne ubijaj.‹ 54 Zdaj torej povej, če si jo res videl, pod katerim drevesom si ju videl, da sta spala skupaj?« »Pod akacijo,« je odgovoril. 55 Daniel je odvrnil: »Pravilno si se zlagal proti svoji glavi, kajti Božji angel, ki je že dobil od Boga razsodbo, te bo presekal po sredi.«

56 Ko ga je dal odpeljati, je ukazal, naj privedejo drugega. In rekel mu je: »Rod Kánaanov, ne Judov! Lepota te je zapeljala in poželenje je pokvarilo tvoje srce. 57 Tako sta delala z Izraelovimi hčerami, in ker so se vaju bale, so z vama spale, toda Judova hči ni prenesla vajine nepostavnosti. 58 Zdaj mi torej povej: Pod katerim drevesom si ju zasačil, da sta spala skupaj?« »Pod hrastom,« je odgovoril. 59 Daniel pa mu je odvrnil: »Pravilno si se tudi ti zlagal proti svoji glavi, kajti Božji angel z mečem že čaka, da te prežaga po sredi in vaju pokonča.«

60 In ves zbor je zavpil z močnim glasom in slavil Boga, ker rešuje tiste, ki upajo vanj. 61 Nato pa so se vzdignili proti obema starešinama, saj jima je Daniel iz njunih ust dokazal, da sta lažnivo pričala, in so jima storili, kar sta sama hudobno nameravala svojemu bližnjemu. 62 Ravnali so po Mojzesovi postavi in ju usmrtili. In tako je bila tisti dan rešena nedolžna kri. 63 Hilkijá in njegova žena sta hvalila Boga zaradi svoje hčerke Suzane, in prav tako Jojakím, njen mož, in vsi njeni sorodniki, saj se na njej ni našlo nič nespodobnega. 64 Daniel pa je od tistega dne naprej postal velik med ljudstvom.