Domača stran Svetopisemska družba Slovenije - Nepridobitna družba za prevajanje in širjenje Svetega pisma       
O našem poslanstvu ...Sveto pismo na spletu ...Naša dobrodelna dejavnost ...Spletna svetopisemska knjigarna ...Povezave z drugimi bibličnimi družbami in Cerkvami ...



BIBLIJA.net   - Sveto pismo na internetu

Sporočilo Svetega pisma – Dobra novica o Jezusu

Čeprav je Sveto pismo zelo obsežna knjiga, ali bolje rečeno zbirka knjig, ki so različne tako po vsebini kot po obliki, je njegovo osnovno sporočilo preprosto in enovito. Osnovno sporočilo Biblije ne meri na neko idejo ali prepričanje, ampak kaže na določeno osebo – na Jezusa Kristusa in na njegov edinstveni pomen za vsakega posameznega človeka ter za vse človeštvo.

Dobra novica o Jezusu je trdno izhodišče, ki nam pomaga brati in razumevati Sveto pismo, nekakšen »ključ«, s katerim prodremo tudi v njegove zahtevnejše odlomke.

Kar sledi, je skrajno poenostavljen oris te dobre novice, kakor jo razkriva Sveto pismo.

1. Bog je stvarnik sveta in človeka

Sveto pismo govori, da za vsem, kar obstaja, stoji osebni, razumni stvarnik: Bog. On je na začetku ustvaril vesolje, zemljo, živa bitja in na koncu tudi človeka. Človeku je dal prvenstvo nad vsemi svojimi stvaritvami, ustvaril pa ga je zato, da bi imel z njim globok, oseben in prijateljski odnos, ki temelji na svobodni odločitvi. Zato je bila človeku že od začetka dana tudi svobodna volja – dano mu je bilo, da lahko prijateljstvo z Bogom tudi zavrne.

Preberi: 1 Mz 1-2

2. Človek se je uprl Bogu

Sveto pismo poroča, da se je človek že na začetku odločil, da bo šel svojo pot in se uprl Bogu. Zaradi prevare je podvomil v Božjo iskrenost in dobronamernost. Po tej odločitvi je človek izgubil tesno, intimno skupnost, ki jo je prej imel z Bogom; od takrat naprej je izpostavljen težavam, trpljenju in končno tudi smrti.

Preberi: 1 Mz 3

To temeljno zavrnitev Boga Sveto pismo imenuje greh (tudi izvirna beseda je povezana s predstavo o ‘zgrešitvi cilja’, ki je v tem primeru Bog). Te osnovne ločenosti od Boga je potem deležno vse človeštvo, vsak posameznik.

»Po enem človeku je prišel na svet greh in po grehu smrt in tako je smrt prišla na vse ljudi, ker so vsi grešili ...« (Rim 5,12)
»Vsi so grešili in so brez Božje slave.« (Rim 3,23)
»Ni pravičnega, niti enega.« (Rim 3,10)
»Vaše krivde so postale pregrade med vami in vašim Bogom, vaši grehi so zagrnili njegovo obličje pred vami.« (Iz 59,2)

In kar je še hujše – človek se sam, s svojimi močmi ne more vrniti v prvotno stanje tesne, osebne skupnosti z Bogom. To sicer lahko z dobrimi nameni poskuša, vendar zaradi stanja, v katerem se nahaja, nikoli ne more zadostiti merilom Božje svetosti in pravičnosti.

»Vsa naša pravična dela so kakor umazana obleka« (Iz 64,5)
»Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil.« (Ef 2,9)

Preberi tudi: Iz 1,12-15

3. Bog je priskrbel rešitev

Vendar pa Bog ni obupal nad človekom. Bog vztraja v svoji ljubezni. Zaradi svoje naklonjenosti do človeka je že od prvih časov naprej začel sam pripravljati primerno rešitev, ki bo človeka spet lahko pripeljala v stanje pravičnosti pred Bogom – ta je temelj sproščenega, osebnega odnosa z njim. V vseh zgodovinskih obdobjih, ki jih opisuje Sveto pismo, lahko najdemo preroški glas, ki govori o bližajočem se Božjem odrešenju.

Nekaj starozaveznih napovedi Kristusa: 1 Krn 17,11-14; Ps 16,9-11; Ps 110; Iz 7,14; Iz 9,1-6; Iz 11,1-9; Iz 52,13-53,12; Jer 23,5-6; Dan 7,13-14; Mih 5,1-3; Mal 3,1

Končno so se te napovedi uresničile v konkretni zgodovinski osebi – Jezusu iz Nazareta, ki ga Nova zaveza priznava za Kristusa, Mesija (se pravi za obljubljenega Božjega rešitelja) in tudi za Božjega Sina, ki je v vsem enak Bogu, Očetu. Jezus je sam opravil delo rešitve vsega človeštva – s svojo smrtjo, ki je imela značaj žrtvene daritve, je kot edini nedolžni človek vzel nase vse posledice človekovega padca v greh: s svojo smrtjo je končal obdobje sovraštva med Bogom in človekom ter vsakemu posamezniku zopet omogočil dostop nazaj k Bogu. S svojim vstajenjem je dokazal, da tudi smrt nima več končne oblasti nad človekom.

»Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« (Jn 3,16)
»Plačilo za greh je namreč smrt; Božji milostni dar pa je večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu.« (Rim 6,23)
»Spominjam vas, bratje, na evangelij ... Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih.« (1 Kor 15,1.3-4)

To je dobra novica o Jezusu! (Beseda evangelij pomeni namreč ravno to: dobro sporočilo, vesela novica.) – Božje povabilo vsakemu človeku, naj se svobodno vrne v osebno, bližnjo skupnost z Njim.
Preberi tudi: Rim 3,22-25; Rim 4,25; Rim 5,8; Rim 8,3; Ef 2,4-7; Kol 1,22; Tit 2,11-14; Tit 3,4-5; Heb 9,26; 1 Pt 1,18-21

4. Človekov odgovor – vera

Sveto pismo izrecno pravi, da je ta rešitev zastonjski dar – Bog ga daje vsakomur, ki ga hoče sprejeti. Za vstop v to odrešenje je torej pomembno samo eno: globoko osebno sprejetje Rešitelja, ki ga je poslal Bog, torej Jezusa. To sprejetje vključuje priznanje, da je Jezus to, kar je: Rešitelj, Gospod in Božji Sin. Sveto pismo to imenuje vera. Vera je globoko, osebno zaupanje Jezusu – zaupanje v njegovo ljubezen in dobrohotnost, zaupanje njemu samemu, zaupanje v dobro novico, o kateri govori Sveto pismo. K sprejetju spada tudi priznanje naše nemoči nad grehom, našega grešnega stanja, ki nas ločuje od Boga, in zavestna, prostovoljna odvrnitev od greha.

S tem preprostim dejanjem, s katerim Jezusu izročimo svoje življenje in ga priznamo za svojega Gospoda, stopimo v novo življenje, v nov odnos z Bogom – Bog nas »posvoji«, postanemo njegovi otroci; naši grehi so odpuščeni; Bog nas začne prenavljati po svojem živem in delujočem Svetem Duhu.

»Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar. Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil.« (Ef 2,8-9)
»Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj.« (Raz 3,20)
»Tistim pa, ki so jo sprejeli [namreč Jezusa, Božjo Besedo], je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime.« (Jn 1,12)
»Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo.« (2 Kor 5,17)

Preberi tudi: Mt 26,28; Apd 26,17-18; Rim 8,1; Kol 1,13-14; Jn 3,3-8; Ef 4,22-24; Tit 3,4-5

Primer molitve, s katero sprejmemo Jezusa

Molitev je zaupen, oseben pogovor z Bogom, zato pri njej ni pomembna zunanja oblika, temveč iskrenost tega, kar govorimo. Kratka molitev, ki sledi, je samo primer, ki vam lahko pomaga, kako se iskreno obrniti k Jezusu in ga povabiti v svoje življenje.

Jezus, priznavam ti, da sem grešnik,
in verujem, da si umrl za moje grehe na križu
in si bil obujen od mrtvih zaradi mojega opravičenja.
Zdaj te sprejemam
in priznavam za svojega Gospoda in Rešitelja.
Pridi v moje srce,
izročam ti svoje življenje.

Nekaj zagotovil

»Kajti če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen.« (Rim 10,9)
»Resnično, resnično, povem vam: Kdor posluša mojo besedo in veruje njemu, ki me je poslal, ima večno življenje in ne pride v obsodbo, temveč je prestopil iz smrti v življenje.« (Jn 5,24)
»Kdor ima Sina, ima življenje ... To vam pišem, da boste vedeli, da imate večno življenje, vam, ki verujete v ime Božjega Sina.« (1 Jn 5,12-13)
»Ta so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da verujete, imeli življenje v njegovem imenu.« (Jn 20,31)

Pobuda za redno branje Svetega pisma
Berem
Besedo
Nova zaveza v sodobnem jeziku. Brezplačno na voljo v elektronskih formatih.
Življenje
z Jezusom
Molitveno branje Svetega pisma v štirih korakih
Lectio
divina
visitor stats