1 Tiste dni je bilo spet veliko ljudi pri njem in niso imeli kaj jesti. Poklical je k sebi učence in jim rekel: 2 »Smili se mi množica, ker že tri dni vztrajajo pri meni in nimajo kaj jesti. 3 Če jih lačne pošljem domov, bodo na poti omagali, kajti nekaj jih je prišlo od daleč.« 4 Njegovi učenci so mu odgovorili: »Od kod bi jih mogel kdo s kruhom nasititi tukaj v puščavi?« 5 Vprašal jih je: »Koliko hlebov imate?« Dejali so: »Sedem.« 6 Tedaj je naročil, naj množica sede po tleh. Vzel je sedem hlebov, se zahvalil, jih razlomil in dajal učencem, da bi jih delili; in razdelili so jih med množico. 7 Imeli so tudi nekaj ribic. Blagoslovil jih je in velel, naj ponudijo tudi te. 8 Jedli so in se nasitili. Nato so pobrali sedem košev koščkov, ki so ostali; 9 ljudi pa je bilo okoli štiri tisoč. In odpustil jih je; 10 sam pa je z učenci takoj stopil v čoln in se odpeljal v dalmanútske kraje.

11 Tedaj so prišli farizeji in začeli razpravljati z njim; preizkušali so ga s tem, da so od njega zahtevali znamenje z neba. 12 On pa je v duhu zavzdihnil in rekel: »Kaj, ta rod zahteva znamenje? Resnično, povem vam: Temu rodu znamenje ne bo dano.« 13 In pustil jih je, spet stopil v čoln in odplul na drugo stran jezera.

14 Pozabili pa so vzeti kruh; v čolnu so imeli s seboj en sam hleb. 15 Jezus jih je opominjal z besedami: »Pazíte, varujte se kvasa farizejev in Herodovega kvasa.« 16 Oni pa so se med seboj menili, da nimajo kruha. 17 Vedel je za to in jim rekel: »Kaj se pogovarjate, da nimate kruha? Kaj še vedno ne razumete in ne uvidite? Ali imate srce zakrknjeno? 18 Oči imate, pa ne vidite, ušesa imate, pa ne slišite. Ali se ne spominjate, 19 ko sem razlomil pet hlebov med pet tisoč ljudi, koliko polnih košar koščkov ste nabrali?« Rekli so mu: »Dvanajst.« 20 »In ko sem jih razlomil sedem med štiri tisoč, koliko polnih košev koščkov ste nabrali?« Odgovorili so mu: »Sedem.« 21 Tedaj jim je rekel: »Mar še vedno ne uvidite?«

1 Kralj se je zgrozil. Povzpel se je v izbo nad vrati, jokal in tako grede govoril: »Moj sin Absalom! Moj sin, moj sin Absalom! O, da bi bil jaz umrl namesto tebe, Absalom, moj sin, moj sin!« 2 Sporočili so Joábu: »Glej, kralj joka in žaluje za Absalomom.« 3 Tako se je tisti dan zmaga za vse ljudstvo spremenila v žalovanje, ker je ljudstvo tisti dan slišalo govoriti: »Kralj se žalosti zaradi svojega sina.« 4 Zato je ljudstvo tisti dan kradoma prišlo v mesto, kakor se prikrade vojska, ki jo je sram, ker je zbežala iz boja. 5 Kralj pa si je zagrnil obraz; na glas je vpil kralj: »Moj sin Absalom, Absalom, moj sin, moj sin!«

6 Tedaj je Joáb stopil h kralju v hišo in rekel: »Danes si osramotil obličje vseh svojih služabnikov, ki so danes rešili življenje tebi, tvojim sinovom in tvojim hčeram, tvojim ženam in tvojim stranskim ženam, 7 ker ljubiš tiste, ki te sovražijo, in sovražiš tiste, ki te ljubijo. Saj si danes pokazal, da ti poveljniki in služabniki nič ne pomenijo. Kajti danes sem spoznal, da bi bilo prav v tvojih očeh, ko bi bil Absalom živ, mi vsi pa mrtvi. 8 Zato zdaj vstani, pojdi ven in govori svojim služabnikom na srce! Kajti prisegam pri GOSPODU, če ne pojdeš ven, ne ostane nocoj niti en mož s teboj, in to bi bila zate hujša nesreča kakor vse nesreče, ki so te zadele od tvoje mladosti do zdaj.« 9 Tedaj se je kralj vzdignil in se usedel pri vratih. Sporočili so vsemu ljudstvu: »Glej, kralj sedi pri vratih.« In vse ljudstvo je prišlo pred kralja.

Izrael je torej zbežal, vsak v svoj šotor. 10 Vse ljudstvo po vseh Izraelovih rodovih pa se je prepiralo: »Kralj nas je rešil iz roke naših sovražnikov in nas iztrgal iz roke Filistejcev, zdaj pa je moral zbežati iz dežele pred Absalomom. 11 Toda Absalom, ki smo ga mazilili, da bi bil nad nami, je umrl v boju. In zdaj, zakaj se obotavljate, da bi kralja pripeljali nazaj?«

12 Kralj David pa je poslal duhovnikoma Cadóku in Abjatárju sporočilo: »Recita Judovim starešinam: ›Zakaj bi bili vi zadnji, ki bi pripeljali kralja nazaj v njegovo hišo, ko je vendar beseda vsega Izraela prišla h kralju v njegovo hišo? 13 Moji bratje ste, moja kost in moje meso. Zakaj bi bili zadnji, ki bi pripeljali kralja nazaj?‹ 14 Amasáju pa recita: ›Ali nisi moja kost in moje meso? Tako naj mi stori Bog in tako doda, če ne boš vse žive dni pri meni vojskovodja namesto Joába.‹« 15 Tako si je pridobil srce vseh Judovih mož, kot da bi bili en sam mož. In sporočili so Davidu: »Vrni se z vsemi svojimi služabniki!«

16 Kralj se je torej vrnil. Ko je prišel do Jordana, je Juda prišel v Gilgál, da bi šel kralju naproti in ga popeljal čez Jordan. 17 Tudi Benjaminovec Šimí, Gerájev sin iz Bahuríma, je pohitel, da bi z Judom prišel kralju Davidu naproti. 18 Z njim je bilo tisoč mož iz Benjamina. Tudi služabnik Savlove hiše Cibá in z njim petnajst njegovih sinov in hlapcev so pohiteli k Jordanu pred kralja. 19 Ko je brod prišel čez, da bi prepeljal kraljevo hišo in mu bil na voljo, je Gerájev sin Šimí padel pred kralja, ko se je hotel peljati čez Jordan. 20 Rekel mu je: »Naj mi moj gospod ne prišteva krivde. Ne spominjaj se tega, kar je tvoj hlapec zagrešil tisti dan, ko je moj gospod kralj šel iz Jeruzalema. Naj si kralj tega ne jemlje k srcu. 21 Saj tvoj hlapec ve, da sem se pregrešil. Pa glej, danes sem prišel prvi od vse Jožefove hiše, da bi šel naproti mojemu gospodu kralju.« 22 Cerújin sin Abišáj pa je odgovoril in rekel: »Mar naj Šimí ne bo usmrčen, ker je preklinjal GOSPODOVEGA maziljenca?« 23 A David je rekel: »Kaj imam z vama, Cerújina sinova, da sta mi danes za skušnjavca? Mar naj bo danes kdo usmrčen v Izraelu? Mar ne vem, da sem danes kralj nad Izraelom?« 24 Šimíju pa je kralj rekel: »Ne boš umrl.« In kralj mu je prisegel.

25 Tudi Savlov sin Mefibóšet je prišel dol kralju naproti. Ni si umival nog, ni si negoval brade in ni si pral oblačil od dne, ko je kralj odšel, do dne, ko je prišel v miru. 26 Ko je prišel v Jeruzalem kralju naproti, mu je kralj rekel: »Mefibóšet, zakaj nisi šel z menoj?« 27 Rekel je: »Moj gospod kralj, moj hlapec me je prevaral. Kajti tvoj služabnik je rekel: ›Osedlaj mi osla, da bom jezdil na njem in šel s kraljem.‹ Saj je tvoj služabnik hrom. 28 Tudi je tvojega služabnika obrekoval pri mojem gospodu kralju. A moj gospod kralj je kakor Božji angel. Stôri tedaj, kar je dobro v tvojih očeh. 29 Kajti vsa hiša mojega očeta ni mogla pri mojem gospodu kralju pričakovati drugega kot smrt. Ti pa si posadil svojega služabnika med tiste, ki jedo pri tvoji mizi. Kakšno pravico imam še kaj vpiti h kralju?« 30 Kralj mu je rekel: »Zakaj še naprej govoriš o svojih zadevah? Rekel sem: ti in Cibá si razdelita zemljišče.« 31 Mefibóšet pa je rekel kralju: »Lahko vzame vse, potem ko se je moj gospod kralj v miru vrnil v svojo hišo.«

32 Tudi Gileádec Barziláj je prišel dol iz Roglíma in šel s kraljem k Jordanu, da bi ga spremil čez Jordan. 33 Barziláj je bil zelo star, imel je osemdeset let. Oskrboval je kralja z živežem, dokler je ta bival v Mahanájimu, kajti bil je zelo bogat mož. 34 Kralj je tedaj rekel Barziláju: »Pojdi z menoj! Preživljal te bom pri sebi v Jeruzalemu.« 35 Barziláj pa je rekel kralju: »Koliko let bom še živel, da bi hodil s kraljem v Jeruzalem? 36 Osemdeset let mi je danes. Ali morem razločevati med dobrim in slabim? Mar bo tvoj služabnik mogel uživati, kar bo jedel in kar bo pil? Mar bo še poslušal glas pevcev in pevk? Čemú naj bi bil tvoj služabnik še v nadlego mojemu gospodu kralju? 37 Tvoj služabnik bi šel le malo s kraljem čez Jordan. Zakaj bi mi kralj dajal tako povračilo? 38 Prosim, naj se tvoj služabnik vrne in naj umrem v svojem mestu, pri grobu svojega očeta in svoje matere. A glej, tu je tvoj služabnik Kimhám. Naj gre z mojim gospodom kraljem, pa stori njemu, kar je dobro v tvojih očeh.« 39 Kralj je rekel: »Naj gre Kimhám z menoj. Storil mu bom, kar je dobro v tvojih očeh, in kar koli si boš zaželel od mene, ti bom izpolnil.« 40 Nato je vse ljudstvo šlo čez Jordan. Tudi kralj je šel čez. Potem je kralj poljubil Barzilája in ga blagoslovil in ta se je vrnil v svoj kraj.

41 Kralj je šel naprej proti Gilgálu in Kimhám je šel z njim. Spremljalo ga je vse judovsko ljudstvo in tudi polovica izraelskega ljudstva. 42 In glej, vsi Izraelovi možje so prišli h kralju in mu rekli: »Zakaj so te ugrabili naši bratje, Judovi možje, in prepeljali čez Jordan kralja in njegovo hišo in vse Davidove može z njim?« 43 Vsi Judovi možje so odgovorili Izraelovim možem: »Zato, ker nam je kralj v rodu. Zakaj se jezite zaradi tega? Smo mar jedli na kraljeve stroške? Nam je kaj podaril?« 44 Izraelovi možje so odgovorili Judovim možem in rekli: »Deset delov imamo pri kralju in pri Davidu več kakor vi. Zakaj ste nas prezrli? Ali nismo mi prvi imeli besede pri vrnitvi našega kralja?« A beseda Judovih mož je bila še trša kot beseda Izraelovih mož.

1 Tisti čas nastopi Mihael, veliki knez, ki je postavljen nad sinove tvojega ljudstva. To bo čas stiske, kakršne še ni bilo, odkar so narodi, do tega časa. V tistem času bo rešeno tvoje ljudstvo; vsak, ki se najde zapisan v knjigi. 2 Mnogi izmed teh, ki spijo v prahu zemlje, se bodo prebudili; nekateri za večno življenje, drugi pa za sramoto in večno gnusobo. 3 Razumni se bodo lesketali kakor sijaj neba. Ti, ki so mnoge pripeljali do pravičnosti, pa bodo kakor zvezde za vso večnost. 4 Ti, Daniel, pa ohrani skrivnost besed in zapečati knjigo do časa, ko bo konec. Mnogi jo bodo iskali, da se jim pomnoži spoznanje.

5 Jaz, Daniel, sem gledal in glej, druga dva sta stala, eden tostran obrežja reke in drugi onkraj obrežja reke. 6 In rekel je možu, oblečenemu v platno, ki je bil nad vodami reke: »Kdaj bo konec čudežnih stvari?« 7 Slišal sem moža, oblečenega v platno, ki je bil nad vodami reke – imel je vzdignjeno desnico in levico proti nebu –, da je prisegel pri večno Živem: »V času, dveh časih in polovici časa; ko bo dovršeno razbijanje roke svetega ljudstva, se bo to vse zgodilo.« 8 Slišal sem, pa nisem razumel. In rekel sem: »Moj gospod, kakšen bo konec tega?« 9 Rekel je: »Pojdi, Daniel, kajti besede so prikrite in zapečatene do časa, ko bo konec. 10 Mnogi se bodo čistili in belili in precejali, medtem ko bodo krivični ravnali krivično. Nihče od krivičnih tega ne bo razumel, le razumni bodo razumeli. 11 Od časa pa, ko bo odpravljena nenehna daritev in postavljena gnusoba opustošenja, ostane tisoč dvesto devetdeset dni. 12 Blagor mu, kdor čaka in doseže tisoč tristo petintrideset dni. 13 Ti pa zdaj pojdi proti koncu in se odpočij! K svojemu deležu boš vstal ob koncu dni!«