1 Kralj Antíoh je medtem potoval po gornjih deželah. Izvedel je, da je v Perziji mesto Elimáida, slavno po svojem bogastvu, srebru in zlatu, 2 z zelo bogatim svetiščem. V njem da so zlati ščiti, oklepi in orožje, ki jih je tam zapustil Aleksander, Filipov sin, makedonski kralj, ki je prvi zavladal Grkom. 3 In tako je prišel in skušal mesto zavzeti ter ga opleniti. Toda to se mu ni posrečilo. Ljudje v mestu so namreč izvedeli za njegovo namero 4 in so se vzdignili proti njemu, da bi se spopadli z njim. Pobegnil je in z veliko žalostjo odrinil od tam, da bi se vrnil v Babilon.

5 Tedaj je prišel nekdo k njemu v Perzijo s sporočilom, da so bile vojske, ki so šle v Judovo deželo, poražene: 6 Lizija, ki je šel tja na čelu močne vojske, da je doživel sramoten poraz. Izraelci da so se okrepili z orožjem, z zalogami in obilnim plenom: tega da so odvzeli vojskam, katere so potolkli. 7 Gnusobo, ki jo je Antíoh postavil na oltar v Jeruzalemu, da so odstranili, svetišče pa kakor prej obdali z visokim obzidjem. Prav tako Bet Cur, ki je bil njegovo mesto.

8 Ko je kralj to slišal, je bil osupel in pretresen. Zgrudil se je na ležišče in od žalosti zbolel, ker se stvari niso iztekle tako, kakor si je želel. 9 Tam je ležal več dni, kajti zmeraj znova se je grudila nadenj velika žalost. Pričakoval je, da bo umrl. 10 Tedaj je sklical vse svoje prijatelje in jim rekel: »Sen se je odtegnil mojim očem in srce mi je upadlo od skrbi. 11 Rekel sem si: v kakšno bridkost sem se pogreznil in kako divje je vodovje, v katerem sem zdaj! In vendar sem bil med svojim vladanjem srečen in priljubljen. 12 Zdaj pa se spominjam vsega hudega, ki sem ga storil v Jeruzalemu. Odnesel sem vse srebrne in zlate predmete, ki so bili tam, in brez razloga ukazal pokončati prebivalce Judeje. 13 Spoznal sem, da je ta nesreča prišla nadme zaradi tega. In glej, zdaj umiram v veliki žalosti sredi tuje dežele.«