10 Potem ko je preštel ljudstvo, je Davidu bílo srce. David je tedaj rekel Gospodu: »Zelo sem grešil s tem, kar sem storil. A zdaj, Gospod, pusti, naj gre krivda tvojega služabnika mimo, saj sem ravnal zelo nespametno.« 11 Ko je David zjutraj vstal, se je Gospodova beseda zgodila preroku Gadu, Davidovemu vidcu, rekoč: 12 »Pojdi in povej Davidu: Tako govori Gospod: ›Tri stvari ti predlagam; izberi eno izmed njih, da ti jo storim!‹« 13 Gad je prišel k Davidu in mu to naznanil. Rekel mu je: »Ali naj ti pride sedem let lakote v deželo? Ali naj tri mesece bežiš pred svojim nasprotnikom, ki te bo preganjal? Ali naj bo tri dni kuga v tvoji deželi? Premisli zdaj in glej, kaj naj odgovorim njemu, ki me je poslal.« 14 David je rekel Gadu: »Zelo sem v stiski; padimo raje v Gospodovo roko, ker je njegovo usmiljenje veliko; v človekovo roko pa ne bi rad padel!«

15 Tako je Gospod poslal kugo nad Izraela od jutra do določenega časa. In umrlo jih je izmed ljudstva od Dana do Beeršébe sedemdeset tisoč mož. 16 Ko je angel iztegnil roko nad Jeruzalem, da bi ga pokončal, je bilo Gospodu žal zaradi hudega, zato je rekel angelu, ki je pokončaval ljudstvo: »Dosti je, umakni zdaj svojo roko!« Gospodov angel je bil tedaj pri mlatišču Jebusejca Arávna. 17 Ko je David videl angela, ki je pobijal ljudstvo, je rekel Gospodu: »Glej, jaz sem se pregrešil, jaz sem si nakopal krivdo; ti pa, ovce, kaj so storili? Naj bo, prosim, tvoja roka proti meni in proti hiši mojega očeta!«