Tobít na preizkušnji
2
1 Pod kraljem Asarhadónom sem se vrnil na svoj dom. Vrnili so mi ženo Hano in sina Tobija. Na gostiji ob binkoštih – to je praznik po sedmih tednih – so mi pripravili imenitno kosilo. Sédel sem, da bi jedel.
2 Prinesli so mizo in veliko jedi in rekel sem svojemu sinu Tobiju: »Pojdi, sin, in če najdeš med našimi brati, ki živijo kot ujetniki v Ninivah, kakega reveža, ki je z vsem srcem vdan Gospodu, Db. ki se ga z vsem srcem spominja. ga pripelji, da bo jedel skupaj z nami. Glej, jaz te bom čakal, sin, dokler se ne vrneš.«
3 Tobija je šel, da bi med našimi brati poiskal kakega reveža. Ko se je vrnil, je zaklical: »Oče!« In odvrnil sem mu: »Kaj je, sin?« Odgovoril mi je: »Glej, oče, spet so umorili enega od naših. Vrgli so ga na trg in zadavljen še zdaj leži tam.«
4 Planil sem pokonci in pustil kosilo, ne da bi se ga bil dotaknil. Odnesel sem truplo s ceste in ga spravil v eno svojih poslopij, da bi ga pokopal, ko bo sonce zašlo.
5 Ko sem se vrnil, sem se umil in v žalosti jedel svoj kruh.
6 Spomnil sem se prerokove besede, ki jo je Amos govoril proti Betelu:
»Vaše gostije se bodo spremenile v bolečino
in vse vaše pesmi v žalostinko.«
Zaihtel sem.
7 Ko je sonce zašlo, sem odšel, izkopal jamo in pokopal truplo.
8 Sosedje so me zasmehovali in govorili: »Kaj se nič več ne boji? Saj so ga že iskali, da bi ga usmrtili zaradi takega početja. Komaj se je rešil – pa že spet pokopava mrliče.«
9 Še isto noč sem se umil, se vrnil na svoje dvorišče in legel k dvoriščnemu zidu. Ker je bila huda vročina, si nisem pokril obraza.
|