17 Zgodi se pa po teh rečeh, da zboli sin tiste žene, hišne gospodinje, in bolezen mu je bila tako huda, da ni bilo več sape v njem. 18 In reče Eliju: Kaj je meni s teboj, mož Božji? Prišel si k meni, da spraviš v spomin krivico mojo in da umoriš sina mojega! 19 On pa veli: Daj mi sem sina svojega! In ga vzame iz njenega naročja ter ga odnese v zgornjo izbo, kjer je prebival, in ga položi na posteljo svojo. 20 In kliče h Gospodu in reče: O Gospod, Bog moj, si li celo tej vdovi, pri kateri gostujem, hudo storil, ko si umoril sina njenega? 21 In se razprostre trikrat nad detetom in kliče h Gospodu, rekoč: Gospod, Bog moj, prosim, naj se vrne tega dečka duša zopet vanj! 22 In Gospod je uslišal glas Elijev, in duša dečkova se je povrnila vanj, in je oživel. 23 In Elija vzame dečka ter ga prinese iz zgornje izbe doli v hišo in ga izroči materi njegovi; in Elija reče: Glej, sin tvoj živi! 24 In žena reče Eliju: Sedaj sem spoznala, da si ti mož Božji in da beseda Gospodova v ustih tvojih je resnica.