1 Dina pa, Lejina hči, ki jo je bila rodila Jakobu, je šla gledat hčere tistega kraja. 2 In videl jo je Sihem, sin Hamorja Hevejca, kneza v tistem kraju, in jo ugrabi ter leže z njo in jo posili. 3 In srce njegovo se je prijelo Dine, Jakobove hčere, in je silno ljubil deklico in govoril, kar ji je segalo v srce. 4 In Sihem ogovori Hamorja, očeta svojega, rekoč: Vzemi mi to deklico za ženo. 5 Jakob pa je slišal, da je on oskrunil Dino, hčer njegovo; a sinovi njegovi so bili na polju z živino njegovo; in molčal je Jakob dokler niso prišli. 6 Pride pa Hamor, Sihemov oče, k Jakobu, da z njim govori. 7 In pridejo sinovi Jakobovi s polja, brž ko so slišali; in žalost je obšla te može in razsrdili so se silno, kajti nesramnost je storil v Izraelu, ker je legel s hčerjo Jakobovo, in tako se ne sme storiti. 8 In snubil je pri njih Hamor, govoreč: Sihema, sinú mojega, srce je v ljubezni nagnjeno do hčere vaše; dajte mu jo, prosim, za ženo. 9 In svaštvo sklenite z nami: hčere svoje dajajte nam in jemljite naše hčere. 10 In z nami ostanite: ta pokrajina vam bodi na voljo, prebivajte in tržite po njej in posestniki postanite v njej. 11 In Sihem reče očetu deklice in bratom njenim: Milost naj najdem v vaših očeh, in kar mi ukažete, dam. 12 Naložite mi kakorsibodi veliko doto in darilo, in dam, kolikor ukažete; samo dajte mi deklico za ženo! 13 Odgovoré pa sinovi Jakobovi zvijačno Sihemu in Hamorju, očetu njegovemu, ker je bil oskrunil Dino, njih sestro, 14 ter jima reko: Ne moremo storiti tega, da damo sestro svojo možu neobrezancu, zakaj to nam je sramotno. 15 Vendar s tem pogojem vam privolimo: ako hočete biti nam enaki, da se med vami obreže vse moško, 16 tedaj vam bomo dajali hčere svoje in si jemali hčere vaše, in prebivali bomo z vami in se združimo v eno ljudstvo. 17 Ako pa nas ne boste poslušali, da se obrežete, vzamemo hčer svojo ter odidemo.

18 In njih besede so ugajale Hamorju in Sihemu, Hamorjevemu sinu. 19 In mladenič ni odlašal in je storil to, ker je imel veselje do hčere Jakobove; in on je bil najimenitnejši v vsej hiši očeta svojega. 20 Gresta torej Hamor in Sihem, sin njegov, k vratom svojega mesta in ogovorita someščane svoje, rekoč: 21 Ti možje so miroljubni proti nam, naj torej bivajo v deželi in tržijo po njej; saj dežela, glejte, je dovolj prostorna zanje; njih hčere si jemljimo za žene in hčere svoje dajajmo njim. 22 Samo s tem pogojem nam privolijo oni možje, da bivajo z nami, da se združimo v eno ljudstvo, ako se med nami obrežejo vsi moški, kakor so obrezani oni. 23 Njih črede in njih posest in vsa njih živina ali ne bode naša? Samo privolimo jim, in prebivali bodo z nami. 24 Slušali so torej Hamorja in Sihema, sina njegovega, vsi, ki so hodili skozi vrata njegovega mesta, in obrezali so se vsi moški, vsi, ki so hodili skozi mestna vrata.

25 Zgodi se pa tretji dan, ko so bili v bolečinah, da vzameta dva sina Jakobova, Simeon in Levi, Dinina brata, vsak svoj meč ter napadeta tisto brezskrbno mesto ter pomorita vse moške. 26 Hamorja tudi in Sihema, sina njegovega, sta umorila z meča ostrino, ter vzameta Dino iz hiše Sihemove in odideta. 27 Sinovi Jakobovi planejo na pobite in oplenijo mesto, zato ker je odtod prišla oskrumba njih sestri. 28 Njih črede in njih goveda in osle, kar je bilo v mestu in kar je bilo na polju, vzemo; 29 tudi vse njih blago in vse njih otročiče in njih žene odvedo ujete in uplenijo sploh vse, kar je bilo v hišah. 30 Tedaj reče Jakob Simeonu in Leviju: V nesrečo sta me spravila, ker sta storila, da smrdim pri prebivalcih tega kraja, pri Kanaancu in Ferizejcu, ko imam le malo ljudi; če se zbero zoper mene, me pobijejo, in pokončan bom jaz in hiša moja. 31 Ona pa rečeta: Ali naj se kakor z nečistnico dela s sestro našo?

1 Bog pa ukaže Jakobu: Vstani, idi gori v Betel in nastani se tam; in napravi tam oltar Bogu mogočnemu, ki se ti je prikazal, ko si bežal pred Ezavom, bratom svojim. 2 In Jakob veli hiši svoji in vsem, ki so bili z njim: Stran tuje bogove, ki so med vami, in očistite se ter preoblecite! 3 in vstanimo ter pojdimo gori v Betel, da napravim tam oltar Bogu mogočnemu, ki me je uslišal v dan stiske moje in mi je bil ob strani na potu, po katerem sem hodil. 4 Izročé torej Jakobu vse tuje bogove, ki so bili v njih rokah, in obodce, ki so bili v njih ušesih; in Jakob jih zakoplje pod hrastom, ki je blizu Sihema. 5 Nato se napotijo, in strah Božji je navdajal mesta, ki so bila okrog njih, da niso podili sinov Jakobovih. 6 In Jakob pride v Luz, ki je v deželi Kanaanski (to je Betel), on in vse ljudstvo, ki je bilo z njim. 7 In napravi tam oltar, in imenoval je tisto mesto El-Betel, ker se mu je bil ondi razodel Bog, ko je bežal pred bratom svojim. 8 Umrla je pa Debora, Rebekina dojnica, in je bila pokopana pod hrastom doli za Betelom, zato ga je imenoval Alon bakut.

9 Nato se prikaže Bog zopet Jakobu, ko je prišel iz Padan-arama, in ga blagoslovi. 10 In mu reče Bog: Ime tvoje je Jakob; odslej se ne bo imenovalo ime tvoje Jakob, ampak Izrael bode ime tvoje; in imenoval je ime njegovo Izrael. 11 Še mu reče Bog: Jaz sem Bog silni, Vsemogočni: rodoviten bodi in množi se; narod, da, množica narodov bodi iz tebe, tudi kralji naj pridejo iz ledij tvojih. 12 Deželo pa, ki sem jo dal Abrahamu in Izaku, dam tebi, in semenu tvojemu za teboj dam deželo to. 13 In Bog je šel od njega na tistem mestu, kjer je govoril z njim. 14 In Jakob postavi spomenik na mestu, kjer je govoril z njim, spomenik kamenen, in izlije nanj pitno daritev in ga oblije z oljem. 15 In Jakob je dal mestu, kjer je Bog govoril z njim, ime Betel.

16 In ko so zapustili Betel in je bilo še malo pota, da pridejo do Efrate, je imela Rahela težek porod. 17 In ko je trpela hude porodne bolečine, ji reče babica: Ne boj se, ker tudi zdaj imaš sina. 18 In zgodi se, ko ji je uhajala duša in je umirala, da imenuje ime njegovo Benoni, ali oče njegov ga je imenoval Benjamina. 19 In umrla je Rahela in je bila pokopana na potu v Efrato (to je Betlehem). 20 In Jakob postavi spomenik na njen grob, to je Spomenik Rahelinega groba do današnjega dne. 21 Nato se napoti Izrael in razpne šotor svoj onkraj stolpa Ederja. 22 Zgodi se pa, ko je bival Izrael v tisti pokrajini, da je šel Ruben in ležal z Bilho, priležnico očeta svojega; in to je slišal Izrael.

Bilo je pa sinov Izraelovih dvanajst. 23 Sinovi Leje: prvenec Jakobov Ruben, in Simeon in Levi in Juda, Isahar in Zebulon; 24 sinova Rahele: Jožef in Benjamin; 25 sinova pa Bilhe, ki je bila Rahelina dekla: Dan in Neftali; 26 in sinova Zilpe, ki je bila Lejina dekla: Gad in Aser. Ti so sinovi Jakobovi, ki so se mu rodili v Padan-aramu.

27 In pride Jakob k Izaku, očetu svojemu, v Mamro pri Kirjat-arbi, to je Hebron, kjer je nekdaj Abraham tujčeval in potem Izak. 28 Bilo je pa Izakovih dni sto osemdeset let. 29 In izdihnil je Izak in umrl ter je bil zbran k ljudstvu svojemu, star in dni svojih sit; in pokopala sta ga Ezav in Jakob, sina njegova.

1 Jakob je torej bival v deželi tujčevanja očeta svojega, v deželi Kanaanski. 2 Ti so rodovi Jakobovi: Jožef, star sedemnajst let, je pasel z brati svojimi čredo, in bil je kot deček pri sinovih Bilhe in pri sinovih Zilpe, žen očeta svojega. In Jožef je poročal njih očetu, kadar je šel hud glas o njih. 3 Izrael pa je bolj ljubil Jožefa nego vse svoje sinove, zato ker mu je bil v starosti rojen, in naredil mu je dolgo, pisano suknjo. 4 Ko so pa videli bratje njegovi, da ga bolj ljubi njih oče nego vse njegove brate, so ga sovražili in ga niso mogli prijazno ogovoriti.

5 Imel pa je Jožef sanje in jih je pripovedoval bratom svojim; zategadelj so ga še bolj sovražili. 6 Rekel jim je namreč: Poslušajte vendar sanje te, ki sem jih imel. 7 Glejte, vezali smo snope na polju, in glejte, moj snop se je vzdignil in je stal, glejte pa, vaši snopi so hodili okrog in se priklanjali mojemu snopu. 8 Tedaj mu reko bratje njegovi: Hočeš li kar kraljevati nam ali kar gospodovati nam? In so ga še bolj sovražili zaradi sanj njegovih in zaradi njegovih besed. 9 Nato je imel še druge sanje in jih je povedal bratom svojim ter rekel: Glejte, imel sem še sanje; glejte pa, sonce in mesec in enajst zvezd se je klanjalo meni. 10 Ko je pa pripovedoval očetu svojemu in bratom svojim, ga pokara oče in mu reče: Kake so te sanje, ki si jih imel? Pridemo li res jaz in mati tvoja in bratje tvoji, da se ti priklonimo do tal? 11 Zavidali so mu torej bratje njegovi, oče njegov pa je to besedo ohranil v misli.

12 Ko so pa odšli bratje njegovi past čredo očeta svojega poleg Sihema, 13 reče Izrael Jožefu: Ali ne paso bratje tvoji poleg Sihema? Pojdi, pošljem te k njim. On pa mu reče: Tukaj sem. 14 Nato mu veli: Pojdi torej in poglej, ali so zdravi bratje tvoji in zdrava čreda, in sporoči mi kaj. Tako ga je poslal iz Hebronske doline, in Jožef krene proti Sihemu. 15 Najde pa ga neki mož, ko je, glej, taval po polju, in vpraša ga tisti mož, rekoč: Kaj iščeš? 16 On pa reče: Brate svoje iščem; povej mi, prosim, kje neki pasejo. 17 Mož pa reče: Šli so iz tega kraja, kajti slišal sem, ko so rekli: Pojdimo v Dotan. Jožef je šel torej za brati svojimi ter jih najde v Dotanu. 18 Oni pa ga zagledajo od daleč, in ko ni bil še prišel do njih, so skovali zvijačo zoper njega, da ga usmrte. 19 Reko namreč drug drugemu: Glejte, tisti gospod sanj prihaja. 20 Sedaj torej, dejte, umorimo ga in vrzimo ga v enega tistih vodnjakov, pa porečemo: Huda zver ga je požrla; in bomo videli, kaj bode iz sanj njegovih. 21 Ali ko je slišal Ruben, ga otme iz njih rok, rekoč: Ne udarimo ga smrtno! 22 In jim reče Ruben: Ne prelivajte krvi; vrzite ga v tisti vodnjak, ki je v puščavi, in ne položite roke nanj! – da bi ga otel iz njih rok ter ga pripeljal k svojemu očetu. 23 In zgodi se, ko je prišel Jožef k bratom svojim, da mu slečejo suknjo, tisto pisano, dolgo suknjo, s katero je bil oblečen, 24 in ga vzemo ter vržejo v tisti vodnjak. Vodnjak pa je bil prazen, vode ni bilo v njem.

25 Nato sedejo, da použijejo kruh; in povzdignejo oči ter vidijo, in glej družbo popotnih Izmaelcev, ki so prihajali iz Gileada; njih velblodi otovorjeni z dišavami in mazilom in miro, in potovali so, da bi to prinesli v Egipt. 26 In Juda reče bratom svojim: Kaj bode dobička, če umorimo brata svojega in skrijemo kri njegovo? 27 Dejte, prodajmo ga Izmaelcem, in roke naše naj se nad njim ne pregreše, zakaj brat je naš, meso naše. In poslušali so ga bratje njegovi. 28 Ko so torej mimo šli kupci madianski, izvlečejo ter potegnejo Jožefa iz vodnjaka in ga prodado Izmaelcem za dvajset srebrnikov. Ti pa odpeljejo Jožefa v Egipt. 29 Ko se je pa vrnil Ruben k vodnjaku, glej, ni bilo Jožefa v vodnjaku; in raztrga oblačila svoja. 30 In se vrne k bratom svojim in reče: Dečka ni tu, jaz pa kam naj se obrnem?

31 Tedaj vzemo suknjo Jožefovo in zakoljejo kozliča in jo pomočijo v kri njegovo. 32 Potem pošljejo tisto dolgo, pisano suknjo in jo velé nesti k njih očetu, ter reko: To smo našli; poglej vendar, je li ta suknja sinú tvojega ali ne. 33 On pa jo je spoznal in reče: Suknja je sina mojega; huda zver ga je požrla; raztrgan, dà, raztrgan je Jožef! 34 In Jakob raztrga oblačila svoja ter si ogrne ledja z žimovino, in žaloval je po sinu svojem mnogo dni. 35 In vstali so vsi sinovi njegovi in vse hčere njegove, da bi ga tolažili, a branil se je tolažbe, govoreč: Ne, kajti doli pojdem žalosten k sinu svojemu v grob. In jokal je oče njegov za njim.

36 Madiani pa ga prodado v Egipt Potifarju, dvorniku Faraonovemu, načelniku telesne straže.