1 Savel je bil (trideset) let star, ko je zakraljeval, in ko je kraljeval dve leti Izraelu, 2 si je izbral tri tisoč mož iz Izraela, katerih sta bila dva tisoča s Savlom v Mikmasu in na Betelskem gorovju in en tisoč je bil z Jonatanom v Gibei Benjaminovi; drugo ljudstvo pa je razpustil, vsakega v šotor njegov. 3 In Jonatan je pobil stražo Filistejcev, ki je bila v Gebi, in Filistejci so to slišali. Savel pa veli trobentati po vsej deželi, rekoč: Naj slišijo Hebrejci! 4 In ves Izrael je slišal praviti: Savel je pobil Filistejcev stražo, in tudi Izrael se je omrzil Filistejcem. In ljudstvo je bilo sklicano za Savlom v Gilgal.

5 Tedaj se zbero Filistejci na boj zoper Izraela, trideset tisoč voz, šest tisoč konjikov in ljudstva množina, kolikor je peska na bregu morskem; in pridejo gori in se utabore v Mikmasu, vzhodno od Betavena. 6 In možje Izraelovi vidijo, da so v tesnobi, kajti ljudstvo je bilo prestrašeno. In ljudstvo se je poskrilo po votlinah in šumah in po skalnih razpoklinah in kleteh in jamah. 7 Nekateri Hebrejci pa so šli čez Jordan v Gadsko in Gileadsko pokrajino; a Savel je bil še v Gilgalu, in vse ljudstvo je šlo trepetajoč za njim. 8 In čakal je sedem dni, toliko, kolikor je bil določil Samuel. Samuel pa ni prišel v Gilgal, in ljudstvo se je raztekalo od njega. 9 Tedaj veli Savel: Prinesite žgalne in mirovne daritve sem k meni! In daroval je žgalščino. 10 Komaj pa konča darovanje žgalščine, glej, pride Samuel. In Savel mu stopi naproti, da ga pozdravi. 11 Samuel pa reče: Kaj si storil? Savel odgovori: Ko sem videl, da se mi ljudstvo razteka in da nisi prišel ob določenih dnevih ter da so se Filistejci zbrali v Mikmasu, 12 sem dejal: Zdaj pridero Filistejci doli nadme v Gilgal, in naklonjenosti Gospodove še nisem izprosil; tedaj sem se osmelil, in daroval sem žgalno daritev. 13 Samuel pa reče Savlu: Nespametno si ravnal, nisi ohranil zapovedi Gospoda, Boga svojega, ki ti jo je zapovedal; zakaj zdaj bi bil Gospod potrdil kraljestvo tvoje nad Izraelom za vekomaj. 14 Sedaj pa kraljestvu tvojemu ni obstanka. Poiskal si je Gospod moža po srcu svojem, in njemu je Gospod zapovedal, naj bo vojvoda ljudstvu njegovemu; ker ti nisi ohranil, kar ti je bil zapovedal Gospod.

15 In Samuel vstane ter odide gori iz Gilgala v Gibeo Benjaminovo. Savel pa prešteje ljudstvo, ki je bilo pri njem, okoli šeststo mož. 16 In Savel in Jonatan, sin njegov, in ljudstvo, ki je bilo pri njiju, ostanejo v Gebi Benjaminovi; Filistejci pa so taborili v Mikmasu. 17 In iz tabora Filistejcev pridejo tri krdela, da bi plenili deželo: prvo krdelo se obrne na pot, ki drži v Ofro, proti Sualski pokrajini; 18 drugo krdelo pa krene na pot v Bet-horon, in tretje krene na pot proti meji, ki se vzdiguje nad Zeboimsko dolino proti puščavi. 19 Kovača pa ni bilo dobiti po vsej Izraelovi deželi, kajti Filistejci so bili rekli: Da si ne napravijo Hebrejci mečev in sulic! 20 Zato so morali vsi Izraelci hoditi doli k Filistejcem, kadar je kdo dal ostriti lemež svoj, motiko in sekiro in lopato svojo, 21 kadar se je skrhala ostrina na lopatah in motikah in vilah in sekirah; in tudi poostriti osten. 22 Tako je prišlo, ko je nastala vojska, da ni bilo ne meča, ne sulice v roki vsega ljudstva, ki je bilo s Savlom in Jonatanom; samo Savel in Jonatan, sin njegov, sta imela nekaj orožja. 23 In prednja straža Filistejcev se je pomaknila naprej do soteske pri Mikmasu.

1 In zgodi se nekega dne, da veli Jonatan, sin Savlov, mladeniču, ki mu je nosil orožje: Pridi, pojdiva tja k prednji straži Filistejcev, ki je na oni strani. A očetu svojemu ni tega povedal. 2 In Savel je stanoval ob zadnjem koncu Gibee pod granatovcem, ki je v Migronu; bilo pa je pri njem ljudstva okoli šeststo mož. 3 In Ahija, sin Ahituba, Ikabodovega brata, sina Pinehasa, sinu Elijevega, duhovnika Gospodovega v Silu, je nosil naramnik. In ljudstvo ni vedelo, da je Jonatan odšel. 4 Ob prelazu pa, koder je skušal Jonatan preiti k prednji straži Filistejcev, je bila rtasta skala na tej in rtasta skala na oni strani; ime prvi je bilo Bozez, drugi pa Sene. 5 En rt se vzpenja kakor steber na severu proti Mikmasu in drugi na jugu proti Gebi. 6 In Jonatan reče mladeniču, oprodi svojemu: Pridi, pojdiva na ono stran k prednji straži teh neobrezancev! Morebiti da bo Gospod delal za naju; zakaj Gospodu ni težko storiti rešitve po velikem ali majhnem številu. 7 Nato mu odgovori oproda njegov: Stôri vse, kar ti je v srcu; kreni kamorkoli, glej, jaz sem s teboj po tvojem srcu! 8 Jonatan torej veli: Glej, ko prideva na on kraj k tem možem in se jim prikaževa, 9 ako nama poreko: Stojta, dokler ne pridemo k vama! obstaneva na svojem mestu in ne pojdeva gori k njim. 10 Ako pa poreko: Pridita gori k nam! stopiva gori, zakaj Gospod jih je nama dal v roke. In to nama bodi znamenje. 11 Prikažeta se torej oba straži Filistejcev; in Filistejci reko: Glej, Hebrejci lezejo iz lukenj, kamor so se bili poskrili. 12 In možje, ki so stali na straži, ogovore Jonatana in oprodo njegovega, rekoč: Pridita gori k nam, da vama nekaj pokažemo! In Jonatan veli oprodi svojemu: Stopaj za menoj, zakaj Gospod jih je dal v roke Izraelu. 13 In Jonatan leze gori po rokah in po nogah, in oproda njegov za njim. In oni padajo pred Jonatanom, in njegov oproda jih pobija za njim. 14 Tako sta jih Jonatan in oproda njegov v tej prvi bitki pobila okoli dvajset mož kakor na polovici brazde na orali njive. 15 In strah je prišel v tabor na polju in med vse ljudstvo; tudi straže in plenilce je obšel strah, in zemlja se je tresla, kajti strah je bil od Boga.

16 In stražarji Savlovi v Gibei Benjaminovi so gledali, in glej, množica se razpršuje in bega semtertja. 17 Tedaj veli Savel ljudstvu, ki je bilo pri njem: Preštejte se in oglejte, kdo je izmed naših odšel! In ko so prešteli, glej, Jonatana in oprode njegovega ni bilo tam. 18 Nato veli Savel Ahiju: Prinesi sem skrinjo Gospodovo! Zakaj skrinja Gospodova je bila tisti čas s sinovi Izraelovimi. 19 In ko Savel še govori z duhovnikom, postane hrup v taboru Filistejcev večji in silnejši. In Savel reče duhovniku: Umakni roko svojo! 20 In Savel skliče vse ljudstvo, kar ga je bilo pri njem, in pohité tja v bitko, in glej, vsakega meč je sekal svojega bližnjega, in bila je velika zmešnjava. 21 Pa tudi Hebrejci, ki so bili prej pri Filistejcih in so iz okolice šli z njimi gori v tabor, so se zdaj pridružili Izraelu, ki je bil pri Savlu in Jonatanu. 22 Takisto se vsi Izraelovi možje, ki so se bili poskrili na Efraimskem gorovju, ko slišijo, da Filistejci beže, pridružijo svojim v boju ter jih podijo. 23 Tako je rešil Gospod tisti dan Izraela; in bitka se je raztegnila do Betavena. 24 A možje Izraelovi so se preveč upehali tisti dan. Savel pa je zarotil vse ljudstvo, rekoč: Preklet bodi mož, ki bi kaj jedel do večera, da se maščujem nad sovražniki svojimi. Nihče torej iz ljudstva ni okusil kruha. 25 In vse ljudstvo je prišlo v gozd, in tam je bilo medu po tleh. 26 In ko je ljudstvo prišlo v gozd, glej, med se je cedil; ali nihče ga ni del z roko k ustom svojim, kajti ljudstvo se je balo tiste zakletve. 27 Jonatan pa ni bil slišal, ko je oče njegov zarotil ljudstvo; zato iztegne palico, ki jo je imel v roki, in njen konec pomoči v satovje medu in ga z roko poda k ustom svojim; in oči se mu razsvetijo. 28 Tedaj izpregovori eden iz ljudstva in reče: Oče tvoj je z ostro prisego zavezal ljudstvo, veleč: Preklet bodi mož, ki bi danes jedel kaj; in ljudstvo je bilo že utrujeno. 29 Nato reče Jonatan: V nesrečo je spravil oče moj deželo. Poglejte vendar, kako so se mi oči razsvetile, ker sem le malo okusil tega medu! 30 Koliko bolj, ako bi bilo ljudstvo svobodno jedlo od ropa svojih sovražnikov, ki ga je dobilo! Ali bi ne bil še večji poboj Filistejcev? 31 In pobijali so ta dan Filistejce od Mikmasa do Ajalona, dasi je bilo ljudstvo silno trudno. 32 Potem se ljudstvo loti ropa, in vzemo ovce in goveda in teleta in jih koljejo na tleh, in jih jedo s krvjo vred. 33 To pa oznanijo Savlu in reko: Glej, ljudstvo greši zoper Gospoda, ker jedo s krvjo vred! On veli: Spačeno ste delali! Privalite zdaj k meni velik kamen! 34 Še veli Savel: Razkropite se med ljudstvo in povejte jim, naj vsakdo pripelje svojega vola in ovco svojo sem k meni, in tu jih koljite in jejte, in ne grešite zoper Gospoda, jedoč s krvjo vred! Vse ljudstvo torej pripelje, vsak svoje živinče z roko svojo, po noči tja, in ondi jih koljejo. 35 In Savel zgradi oltar Gospodu; ta je bil prvi oltar, ki ga je postavil Gospodu.

36 In Savel reče: Spustímo se za Filistejci po noči in jih plenimo do jutranjega svita, in nihče izmed njih naj ne preostane! Odgovore: Stôri, karkoli se ti zdi prav. Ali duhovnik reče: Pristopimo sem k Bogu! 37 In Savel vpraša Boga: Ali naj grem doli za Filistejci? Hočeš jih li dati Izraelu v roke? A on mu ni odgovoril tisti dan. 38 In Savel veli: Naj pristopijo sem vsi poglavarji ljudstva, in zvedite ter poglejte, na kom je danes ta greh. 39 Zakaj, kakor res živi Gospod, ki rešuje Izraela, ako bi tudi bilo na Jonatanu, sinu mojem, mora umreti. A ni ga bilo med vsem ljudstvom, da bi mu odgovoril. 40 On pa reče vsemu Izraelu: Bodite vi na oni strani, jaz pa in sin moj Jonatan bodeva na tej strani. In ljudstvo reče Savlu: Stôri, kar se ti zdi prav! 41 Nato reče Savel Gospodu, Bogu Izraelovemu: Pokaži pravico! In zadeta sta bila Savel in Jonatan, ljudstvo pa je bilo prosto. 42 Savel reče: Vrzite kocko med menoj in Jonatanom, mojim sinom. In zadet je bil Jonatan. 43 In Savel reče Jonatanu: Povej mi, kaj si storil? In Jonatan mu pove in reče: Res sem okusil malo medu s koncem palice, ki sem jo imel v roki, in glej, moram umreti! 44 Savel pa reče: Bog mi stori to in ono, ako gotovo ne umreš, Jonatan! 45 Ali ljudstvo govori Savlu: Jonatan li naj umre, ki je storil to veliko rešitev v Izraelu? Nikakor ne! Kakor res Gospod živi, še las mu ne pade z glave na zemljo! zakaj z Bogom je delal danes. Tako je ljudstvo oprostilo Jonatana, da ni umrl. 46 Tedaj se je vrnil Savel in ni gonil Filistejcev, in Filistejci so odšli v svoj kraj.

47 Ko pa je bil Savel prejel kraljevanje nad Izraelom, se je bojeval zoper vse sovražnike svoje na vseh straneh, zoper Moabce, zoper sinove Amonove, zoper Edomce, zoper kralje v Zobi in zoper Filistejce; in kamorkoli se je obrnil, se je maščeval. 48 In vedel se je hrabro in porazil Amalekovce in je otel Izraela iz roke plenilcev. 49 Imel pa je Savel sinove: Jonatana, Išvija in Malhisuva. In dve hčeri njegovi sta se imenovali: prvenka Meraba in mlajša Mihala. 50 Ime Savlovi ženi pa je bilo Ahinoama, hči Ahimaazova. Poveljniku vojske njegove pa je bilo ime Abner, sin Nera, Savlovega strica. 51 Kis pa, oče Savlov, in Ner, oče Abnerjev, sta bila sinova Abielova. 52 In dokler je Savel živel, je bila trda vojska zoper Filistejce. Zato kjerkoli je Savel videl kakega junaškega in hrabrega moža, ga je vzel k sebi.