27 Pride pa mož Božji k Eliju in mu reče: Tako pravi
Gospod: Nisem li se razodel očeta tvojega družini, ko so še bili v Egiptu, pri hiši Faraonovi?
28 In njega sem si izvolil izmed vseh rodov Izraelovih, da bodi moj duhovnik, da daruje na mojem oltarju, da pali kadilo in naramnik nosi pred obličjem mojim; in očeta tvojega hiši sem dal vse daritve, ki jih po ognju darujejo sinovi Izraelovi.
29 Zakaj teptate daritve moje in jedilna darila meni, ki sem jih zapovedal v prebivališču
svojem? In sinova svoja bolj spoštuješ nego mene, da se redite z najboljšim od jedilnih daril Izraela, ljudstva mojega!
30 Zato pravi
Gospod, Bog Izraelov: Rekel sem bil res, da naj bi hiša tvoja in tvojega očeta hiša hodili pred mano vekomaj; ali sedaj pravi
Gospod: Ne bodi tako; zakaj tiste, ki me časte, počastim tudi jaz, in ki mene zaničujejo, malo jih bom cenil tudi jaz.
31 Glej, pridejo dnevi, da odsekam ramo tvojo in ramo hiši očeta tvojega, da ne bo starca v hiši tvoji.
32 In videl boš le stisko prebivališča
mojega, pri vsem dobrem, kar
Bog dodeli Izraelu; in priletnega ne bode v hiši tvoji vekomaj.
33 Nočem ti sicer slehernega zatreti od oltarja mojega, ker bi ti usahnile oči in duša ti skoprnela, ali vsa mladina hiše tvoje pomrje v moških letih.
34 In to ti bodi v znamenje, kar pride na oba sinova tvoja, Ofnija in Pinehasa: obadva umrjeta eden dan.
35 In obudim si zvestega duhovnika, ki bo delal, kakor je po mojem srcu in po mojih mislih, in njemu sezidam stanovitno hišo; in hodil bo pred maziljencem mojim vse dni.