20 Tedaj pošlje Izaija, sin Amozov, k Ezekiju in sporoči: Tako pravi Gospod, Bog Izraelov: Kar si molil k meni spričo Senaheriba, kralja asirskega, sem slišal.
21 To je beseda, ki jo je govoril Gospod o njem: Zaničuje te, zasmehuje te devica, hči sionska, za teboj maje glavo hči jeruzalemska.
22 Koga si sramotil in preklinjal? in zoper koga si zagnal svoj glas in ošabno povzdignil svoje oči? Zoper Svetnika Izraelovega!
23 Po poslancih svojih si sramotil Gospoda, ko si govoril: Z množico svojih voz sem prišel na vrh gorá, do najvišje strani Libanona; in posekam visoke cedre njegove in najboljše ciprese njegove; vstopim tudi v najdaljnejše prenočišče njegovo, v gaj na vrtu njegovem.
24 Jaz sem kopal in izpil tuje vodnjake, in s stopalom nog svojih hočem posušiti vse egiptovske reke.
25 A nisi li slišal, da sem jaz to napravljal od zdavnaj in snoval od starih časov? Sedaj sem storil, da je prišlo to, da rušiš utrjena mesta v kupe razvalin.
26 Zato so bili njih prebivalci slabotnih rok, prestrašeni in zbegani; bili so kakor trava na polju in kakor zelenjava mehka, kakor trava na strehah in kakor žito posmojeno, preden gre v latje.
27 In sejo tvojo in odhod in prihod tvoj poznam, tudi divjanje tvoje zoper mene.
28 Ker divjanje tvoje zoper mene in lahkoživstvo tvoje je prišlo do mojih ušes, zato denem svoj obroček v tvoj nos in uzdo svojo med ustnice tvoje, in povedem te nazaj po tistem potu, po katerem si prišel. –
|