15
1  Tedaj je pel Mojzes in sinovi Izraelovi tole pesem Gospodu, govoreč takole:
Pel bom Gospodu, ker se je slavno poveličal:
konja in jezdeca njegovega je pahnil v morje.
2 Moč moja in pesem moja je Gospod,
on mi je postal rešitev.
Ta je moj Bog mogočni, slavil ga bom,
očeta mojega Bog, poveličeval ga bom.
3 Gospod je pravi vojščak,
Gospod je ime njegovo.
4 Faraonove vozove in vojsko njegovo je pahnil v morje,
in najizvrstnejši vojvode njegovi so se pogreznili v Rdeče morje.
5 Valovje jih je zagrnilo,
pogreznili so se v globočine kakor kamen.
6 Desnica tvoja, Gospod, se je poveličala v moči,
desnica tvoja, Gospod, je strla sovražnika.
7 In v obilosti svojega veličastva
si porazil nje, ki so se vzpenjali zoper tebe;
izpustil si jezo svojo,
ta jih je požrla kot strnišče.
8 In z dihom nozdrvi tvojih so se nakopičile vode,
tekoče vode so se postavile kakor jez,
zgostili so se valovi v srcu morja.
9 Rekel je sovražnik: Poženem se za njim, dohitim ga,
delil bom plen, nasitila se jih bo pohlepnost moja;
izderem meč svoj, roka moja jih pokonča.
10 A ti si pihnil z vetrom svojim – morje jih je zagrnilo,
potopili so se kakor svinec v silnih vodah.
11 Kdo je tebi enak med bogovi, Gospod?
kdo je kakor ti, poveličan v svetosti,
poln vzvišene slave, čudeže delajoč?
12 Iztegnil si desnico svojo,
in požrla jih je zemlja.
13 Ti si peljal v usmiljenju svojem ljudstvo, ki si ga bil odkupil;
peljal si jih v moči svoji k prebivališču svetosti svoje.
14 Začuvši to, so vztrepetali narodi,
strah je prevzel prebivalce filistejske.
15 Tedaj so se prestrašili vojvode edomski,
trepet se je polastil korenjakov moabskih,
zbali so se prebivalci kanaanski.
16 Naj jih obidejo strahovi in prešine groza,
zaradi mogočnosti tvoje roke naj otrpnejo kakor kamen,
dokler ne prejde mimo ljudstvo tvoje, Gospod,
dokler ne prejde mimo ljudstvo, ki si ga sebi pridobil.
17 Vpeljal jih boš in jih zasadil na gori dediščine svoje,
na mesto, ki si ga pripravil, Gospod, za prebivanje svoje,
v svetišče, Gospod, ki so ga utrdile roke tvoje.
|
