1 In ko je videlo ljudstvo, da se Mojzes obotavlja priti z gore, se zbere množica k Aronu in ga ogovori: Vstani, naredi nam bogove, ki naj gredo pred nami; zakaj tistemu možu Mojzesu, ki nas je odpeljal iz dežele Egiptovske, ne vemo, kaj se mu je prigodilo. 2 In Aron jim veli: Izderite zlate obodce, ki so v ušesih žen vaših, sinov in hčer vaših, in jih prinesite k meni. 3 In odtrga vse ljudstvo obodce zlate, ki so jih imeli v ušesih, in jih prinesejo k Aronu. 4 On pa jih vzame iz njih rok in jih upodobi z dolbilom in napravi iz njih zlito tele. In reko: To je bog tvoj, o Izrael, ki te je pripeljal gori iz dežele Egiptovske. 5 In ko Aron to vidi, sezida oltar pred njim in razglasi, rekoč: Jutri bodi praznik Gospodu! 6 In zjutraj vstanejo zgodaj, in darovali so žgalne in prinesli mirovne daritve; in ljudstvo je sedlo jest in pit in vstalo igrat.

7 Tedaj veli Gospod Mojzesu: Pojdi, stopi doli! Zakaj tvoje ljudstvo, ki si ga pripeljal iz dežele Egiptovske, se je skazilo. 8 Hitro so zašli s pota, ki sem ga jim zaukazal: naredili so si ulito tele in se poklanjali pred njim in mu darovali, govoreč: To je bog tvoj, o Izrael, ki te je pripeljal iz dežele Egiptovske. 9 In reče Gospod Mojzesu: Videl sem to ljudstvo, in glej, trdovratno ljudstvo je; 10 sedaj torej me pusti, da se vname srd moj zoper nje in jih pokončam; tebe pa storim v velik narod. 11 Mojzes pa milo prosi Gospoda, Boga svojega, govoreč: Zakaj, o Gospod, se vnema srd tvoj zoper ljudstvo tvoje, ki si ga peljal iz dežele Egiptovske z veliko močjo in z roko mogočno? 12 Zakaj naj bi govorili Egipčani: Za nesrečo jih je izpeljal, da jih pomori v gorah in zatre s površja zemlje? Obrni se od togote srda svojega in žal ti bodi hudega zoper ljudstvo svoje. 13 Spomni se Abrahama, Izaka in Izraela, hlapcev svojih, ki si jim prisegel pri sebi in jim rekel: Pomnožim seme vaše kakor zvezde na nebu in vso to deželo, ki sem o njej govoril, dam zarodu vašemu, da jim je v dedno last vekomaj. 14 In žal je bilo Gospodu hudega, o katerem je bil govoril, da stori svojemu ljudstvu.

15 In Mojzes se obrne in stopa doli z gore, držeč dve plošči pričevanja v roki svoji, plošči popisani na obeh straneh: na tej in na oni strani je bilo pisano. 16 In plošči sta bili delo Božje, in pisava je bila pisava Božja, vdolbena v plošči. 17 In Jozue, ko je začul krik ljudstva, ki je ukalo, reče Mojzesu: Bojno vpitje je v taboru. 18 On pa reče: To ni glas takih, ki ukajo zaradi zmage, ne glas takih, ki vpijejo v poboju; glas pevajočih slišim jaz. 19 In zgodi se, ko se približa taboru in zagleda tele in ples, da se razsrdi in vrže plošči iz roke in ju razbije pod goro. 20 In vzame tele, ki so ga bili naredili, in ga sežge v ognju in ga zdrobi v prah in iztrese v vodo in jo da piti sinovom Izraelovim. 21 In Mojzes reče Aronu: Kaj ti je storilo to ljudstvo, da si nadnje pripravil velik greh? 22 Aron pa reče: Ne razvnema naj se jeza gospoda mojega! Saj poznaš ljudstvo, da je hudobno. 23 Rekli so mi namreč: Naredi nam bogove, ki naj gredo pred nami, zakaj tistemu možu Mojzesu, ki nas je pripeljal iz dežele Egiptovske, ne vemo, kaj se mu je prigodilo. 24 Jaz pa sem rekel: Kdo ima zlata? Odtrgali so si ga in mi dali, in vrgel sem ga v ogenj, in izšlo je to tele. 25 In Mojzes je videl ljudstvo, da je razuzdano, kajti Aron ga je spravil v razuzdanost, v škodoželjen zasmeh pri sovražnikih njegovih. 26 Tedaj se postavi Mojzes med vrati v tabor in kliče: Sem k meni, kdor je Gospodu na strani! In zbero se k njemu vsi sinovi Levijevi. 27 In jim veli: Tako pravi Gospod, Bog Izraelov: Pripašite vsak meč svoj in pojdite semtertja, od vrat do vrat v taboru, in ubijte vsak brata svojega in vsak prijatelja svojega in vsak soseda svojega. 28 In storili so sinovi Levijevi po besedi Mojzesovi; in padlo jih je tisti dan izmed ljudstva blizu tri tisoč mož. 29 In Mojzes reče: Posvetite se danes Gospodu, da, vsak proti sinu svojemu in proti bratu svojemu, da pripravite danes blagoslov nad sebe.

30 In zgodi se drugega dne, da reče Mojzes ljudstvu: Pregrešili ste se z velikim grehom; in sedaj hočem iti gori h Gospodu, morda dosežem pomirjenje za greh vaš. 31 Vrne se torej Mojzes h Gospodu in reče: Ah, pregrešilo se je to ljudstvo z velikim grehom, ko si je naredilo boga iz zlata. 32 In sedaj, o da bi odpustil njih greh! če pa ne, izbriši me, prosim, iz knjige svoje, ki si jo pisal! 33 In Gospod reče Mojzesu: Kdorkoli je grešil zoper mene, njega izbrišem iz knjige svoje. 34 In sedaj pojdi, vodi ljudstvo tja, kamor sem ti povedal. Glej, angel moj pojde pred teboj; ali v dan obiskovanja svojega bom na njih kaznoval njih greh. 35 In Gospod je udaril ljudstvo, zato ker so naredili tele, ki ga je napravil Aron.

1 In Gospod je govoril Mojzesu: Vstani, potuj gori odtod, ti in ljudstvo, ki si ga pripeljal iz dežele Egiptovske, v deželo, o kateri sem prisegel Abrahamu, Izaku in Jakobu in govoril: Semenu tvojemu jo hočem dati; 2 in pošljem angela pred teboj in izženem Kanaance, Amorejce in Hetejce in Ferizejce, Hevejce in Jebusejce; 3 potuj v deželo, v kateri teče med in mleko; zakaj jaz ne pojdem med vami, ker si trdovratno ljudstvo, da te ne pokončam kje na potu. 4 In ko je ljudstvo slišalo to hudo poročilo, so žalovali, in nihče ni oblekel lepotine svoje. 5 Zakaj Gospod je bil rekel Mojzesu: Reci sinovom Izraelovim: Ljudstvo trdovratno ste vi; ako bi šel en trenutek med vami, bi te pokončal. In sedaj odloži lepotičje svoje, da bom vedel, kaj naj ti storim. 6 In sneli so sinovi Izraelovi lepotičje s sebe pri gori Horebski.

7 In Mojzes vzame šotor in si ga razpne zunaj tabora, daleč od taborišča, in ga je imenoval: Šotor shoda. In bilo je, da je vsakdo, ki je iskal Gospoda, hodil k šotoru shoda, ki je bil zunaj tabora. 8 In kadarkoli je šel Mojzes ven k Šotoru, je vstalo vse ljudstvo, in vsakteri je stal ob vhodu šotora svojega in gledal za Mojzesom, dokler ni stopil v Šotor. 9 Ko je pa Mojzes stopil v Šotor, je prišel doli oblakov steber in stal ob vhodu Šotora, in Gospod je govoril z Mojzesom. 10 In videlo je vse ljudstvo oblakov steber ob vhodu v Šotor; in vse ljudstvo je vstajalo in se poklanjalo, vsak ob vhodu šotora svojega. 11 In Gospod je govoril z Mojzesom iz obličja v obličje, kakor govori človek s prijateljem svojim. Potem se je vrnil v tabor; njegov strežnik pa, Jozue, sin Nunov, mladenič, ni šel iz Šotora.

12 In Mojzes reče Gospodu: Glej, ti mi velevaš: Vodi to ljudstvo gori, a nisi mi ga dal spoznati, koga pošlješ z menoj, čeprav si rekel: Poznam te po imenu, in našel si milost v mojih očeh. 13 Zdaj torej, če sem našel milost v tvojih očeh, mi pokaži pot svojo, da te spoznam in vem, čemu najdem milost v tvojih očeh; in glej, ta narod je tvoje ljudstvo. 14 On pa reče: Obličje moje te bo spremljalo, in dam ti pokoj. 15 In Mojzes mu reče: Ako nas ne bo spremljalo obličje tvoje, ne pelji nas iz tega kraja. 16 In po čem naj bo vendar očitno, da sem našel milost v tvojih očeh, jaz in ljudstvo tvoje? Ne li po tem, da hodiš z nami in smo odlikovani, jaz in ljudstvo tvoje, izmed vseh ljudstev, kar jih je na površju zemlje?

17 In Gospod reče Mojzesu: Tudi to reč, ki si jo govoril, hočem storiti, kajti našel si milost v mojih očeh in poznam te po imenu. 18 On pa reče: Pokaži mi, prosim, slavo svojo! 19 In odgovori: Storim, da pojde mimo tebe vsa dobrota moja, in klical bom ime Gospodovo pred teboj; in milostiv bodem, komur hočem biti milostiv, in usmilim se, kogar se hočem usmiliti. 20 In reče: Ne moreš videti obličja mojega, zakaj človek me ne more videti in ostati živ. 21 In Gospod reče: Glej, prostor je pri meni, tu se postavi na skalo. 22 In zgodi se, ko pojde mimo slava moja, da te postavim v skalno razpoko in te pokrijem z roko svojo, dokler ne preidem mimo. 23 Potem odmaknem roko svojo, in videl me boš od zadaj, a obličja mojega ne bode videti.

1 In Gospod veli Mojzesu: Izsekaj si dve kameniti plošči, kakršni sta bili prvi, in napišem nanju besede, ki so bile na prvih ploščah, ki si ju razbil.

1 In Gospod veli Mojzesu: Izsekaj si dve kameniti plošči, kakršni sta bili prvi, in napišem nanju besede, ki so bile na prvih ploščah, ki si ju razbil. 2 In bodi pripravljen za jutro, in stopi zjutraj na goro Sinajsko in se postavi pred menoj na vrhu gore. 3 Nihče naj s teboj ne gre gori, nihče naj se tudi ne prikaže po vsej gori, tudi drobnica in goved naj se ne paseta tej gori nasproti. 4 In izsekal je dve kameniti plošči, kakršni sta bili prvi; in vstal je Mojzes zjutraj zgodaj in šel na goro Sinaj, kakor mu je bil zapovedal Gospod, in v roko svojo je vzel dve kameniti plošči.

5 In Gospod je prišel doli v oblaku in je stal ondi poleg njega in klical ime Gospodovo. 6 In Gospod je šel mimo njega in klical: Gospod, Gospod, Bog mogočni, poln usmiljenja in milostiv, počasen za jezo in obilen v milosti in resnici, 7 ki hrani milost tisočim, ki odpušča krivico in prestopek in greh, ki pa krivega nikakor ne šteje za nedolžnega, ki obiskuje očetov krivico nad sinovi in vnuki, nad tretjim in četrtim pokolenjem. 8 In Mojzes se hitro pripogne k zemlji in moli. 9 In reče: Če sem našel milost v tvojih očeh, o Gospod, naj gre, prosim, Gospod sam med nami; zakaj to ljudstvo je trdovratno; in odpusti krivico našo in greh naš in vzemi nas za svojo last. 10 In odgovori: Glej, jaz sklepam zavezo: vpričo vsega ljudstva tvojega hočem delati čudeže, kakršnih ni bilo storjenih na vsej zemlji in med vsemi narodi; in vse ljudstvo, med katerim bivaš, bo videlo delo Gospodovo; kajti strašno bode to, kar bom delal pri tebi.

11 Hrani, kar ti danes zapovedujem. Glej, izganjam pred teboj Amorejce in Kanaance in Hetejce in Ferizejce in Hevejce in Jebusejce. 12 Varuj se, da ne skleneš zaveze s prebivalci dežele, v katero prideš, da ti ne postanejo zanka v sredi tvoji; 13 temveč njih oltarje poderite in njih poslikane stebre zdrobite in njih Ašere posekajte, – 14 kajti drugemu bogu se ne smeš poklanjati, zakaj Gospod, čigar ime je Gorečnik, je goreč Bog; – 15 da ne skleneš zaveze s prebivalci dežele, in ko bi nečistovali za svojimi bogovi in darovali bogovom svojim, bi te kdo povabil in ti bi jedel od njih daritve, 16 in jemal bi njih hčere za svoje sinove, in njih hčere bi nečistovale za svojimi bogovi in zapeljale sinove tvoje, da nečistujejo za njih bogovi. 17 Ulitih bogov si ne delaj! – 18 Praznik opresnikov obhajaj! Sedem dni boš jedel opresnike, kakor sem ti zapovedal, določeni čas v mesecu Abibu: kajti meseca Abiba si odšel iz Egipta. 19 Vse prvorojeno bodi moje, in vsa živina tvoja moškega spola, prvenci govedi in drobnice. 20 Prvorojeno oslice pa odkupi z jagnjetom, a če ga ne odkupiš, zlomi mu šijnjak. Vsakega prvenca izmed sinov svojih odkupi. In nihče naj se prazen ne prikaže pred obličjem mojim. 21 Šest dni delaj, sedmi dan pa počivaj; ob času oranja in ob času žetve počivaj. – 22 In praznik tednov obhajaj, prvin žetve pšenične, tudi praznik spravljanja ob koncu leta. 23 Trikrat v letu se naj prikažejo vsi moški tvoji pred obličjem Gospoda Jehove, Boga Izraelovega. 24 Kajti izženem narode pred teboj in razširim meje tvoje; nihče tudi ne poželi dežele tvoje, ako se pojdeš prikazat pred obličjem Gospoda, Boga svojega, trikrat v letu. – 25 Ne smeš darovati krvi klalne daritve moje s skvašenim kruhom vred; tudi naj ne ostane daritev praznika pashe čez noč do jutra. 26 Zemljišča svojega prve prvine prinesi v hišo Gospoda, Boga svojega. Kozliča ne kuhaj v mleku matere njegove. 27 In Gospod reče Mojzesu: Napiši si te besede, kajti po glasu teh besed sem sklenil s teboj zavezo in z Izraelom. 28 In bil je tam pri Gospodu štirideset dni in štirideset noči, in kruha ni jedel in vode ni pil. In Gospod je napisal na plošči besede zaveze, desetero besed.

29 In ko je potem šel Mojzes doli z gore Sinajske in je imel tisti dve plošči pričevanja v roki, ko je stopal z gore – ni vedel Mojzes, da se obraz njegov žari, ker je bil govoril z Njim. 30 Aron pa in vsi sinovi Izraelovi gledajo Mojzesa, in glej, koža obličja njegovega se žari; in bali so se k njemu približati. 31 A Mojzes jih pokliče, in vrnejo se k njemu Aron in vsi knezi občine; in Mojzes je govoril z njimi. 32 In potem pristopijo vsi sinovi Izraelovi; in zapove jim vse, kar mu je Gospod govoril na gori Sinaju. 33 In ko je Mojzes končal svoj govor z njimi, dene zagrinjalo na obličje svoje. 34 Kadar pa je šel Mojzes noter pred obličje Gospodovo z njim govorit, je snel zagrinjalo, dokler ni šel ven; in ko je bil prišel ven, je govoril sinovom Izraelovim, kar mu je bilo ukazano. 35 In sinovi Izraelovi so videli obličje Mojzesovo, da se je žarila koža obličja njegovega; in Mojzes je zopet del zagrinjalo na obličje svoje, dokler ni šel noter govorit z Njim.