1 In ko je ljudstvo tožilo, govoreč hudo na ušesa Gospodu, in je Gospod slišal, se razsrdi, in vname se ogenj Gospodov med njimi ter požre najzadnji del tabora. 2 In ljudstvo vpije k Mojzesu, in Mojzes moli h Gospodu, in ogenj ugasne. 3 In imenovali so ta kraj Tabera, ker se je razvnel ogenj Gospodov med njimi.

4 Mešana drhal pa, ki je bila med njimi, se je vdala poželjivosti, pa tudi sinovi Izraelovi so vnovič jokali in govorili: Kdo nam da najesti se mesa? 5 Spominjamo se na ribe, ki smo jih jedli v Egiptu brezplačno, in kumare in dinje in luk in čebulo in česen. 6 Sedaj pa je duša naša suha; ničesar nimamo tu, samo tisto mano vidijo naše oči. – 7 Mana pa je bila kakor koriandrovo seme in barva njena kakor bdelijeva. 8 Ljudstvo jo je hodilo pobirat in jo mlelo v mlinčkih ali trlo v možnarjih in kuhalo v loncih in pripravljalo iz nje kolače, in njen okus je bil kakor na olju pečenih kolačev. 9 In ko je po noči padala rosa na šotorišče, je padala mana z njo vred. – 10 Tedaj čuje Mojzes, da ljudstvo joče po rodovinah svojih, vsakteri pri šotora svojega vratih; in razvname se srd Gospodov silno, in tudi Mojzesu se vidi prehudo. 11 In reče Mojzes Gospodu: Zakaj tako hudo ravnaš s hlapcem svojim? in zakaj nisem našel usmiljenja v tvojih očeh, da mi nakladaš težo vsega tega ljudstva? 12 Sem li mar jaz spočel vse to ljudstvo ali ga rodil, da mi praviš: Nosi jih v naročju svojem, kakor nosi pestunja dojenčka, v deželo, ki si jo s prisego obljubil njih očetom? 13 Odkod naj vzamem mesa, da ga dam vsemu temu ljudstvu? Kajti jokajo pred mano ter govore: Daj nam mesa, da jemo! 14 Ne morem sam nositi vsega tega ljudstva, ker mi je pretežko. 15 Ako pa hočeš tako z menoj ravnati, rajši me, prosim, usmrti, če sem našel usmiljenje v tvojih očeh, da ne gledam nesreče svoje! 16 Tedaj veli Gospod Mojzesu: Zberi mi sedemdeset mož iz starešin Izraelovih, o katerih veš, da so starešine ljudstva in oblastniki njegovi, in privedi jih k shodnemu šotoru, in naj stojé tam pri tebi. 17 Jaz pa stopim doli in bom ondi govoril s teboj, in vzamem od duha, ki je nad teboj, ter ga dam nadnje, da nosijo s teboj težo ljudstva, da ne bi tebe samega težilo. 18 Ljudstvu pa vêli: Posvetite se za jutri, in jedli boste meso; zakaj jokali ste na ušesa Gospodu in govorili: Kdo nam da jesti mesa? res se nam je v Egiptu dobro godilo. Zato vam da Gospod mesa, da boste jedli; 19 ne eden dan ga boste jedli, ne dva, ne pet, ne deset, ne dvajset dni, 20 marveč cel mesec dni, dokler vam ne poleze iz nosa in se vam zgnusi, zato ker ste zaničevali Gospoda, ki je sredi vas, in jokali pred njim, govoreč: Zakaj smo šli iz Egipta? 21 In Mojzes reče: Šeststo tisoč mož pešcev je tega ljudstva, med katerim jaz bivam, in ti praviš: Dam jim mesa, da ga uživajo mesec dni! 22 Pokolje li se toliko ovac in goved, da jim bode zadosti? ali se jim bodo semkaj zbrale vse ribe morja, da jim bode zadosti?

23 Gospod pa reče Mojzesu: Je li mar roka Gospodova prekratka? Zdaj pa boš videl, ali se ti zgodi po moji besedi ali ne. 24 Mojzes torej gre ven ter sporoči ljudstvu besede Gospodove, in zbere sedemdeset mož iz starešin ljudstva in jih postavi okoli Šotora. 25 In Gospod stopi doli v oblaku ter govori z njim in vzame od duha, ki je bil nad njim, in ga da nad sedemdesetere starešine. In zgodi se, ko počije duh nad njimi, da so prerokovali, pozneje pa nič več. 26 A v taboru sta ostala še dva moža, enemu ime Eldad in drugemu ime Medad, in duh je počil nad njima; bila sta namreč tudi med zapisanimi, a nista šla ven k Šotoru; in prerokovala sta v taborišču. 27 Pa priteče deček in sporoči Mojzesu, rekoč: Eldad in Medad prerokujeta v taborišču! 28 Tedaj izpregovori Jozue, sin Nunov, strežnik Mojzesov od mladosti svoje, in reče: Gospod moj Mojzes, brani jima! 29 Mojzes pa mu reče: Kaj si tako vnet zame? O da bi vse ljudstvo Gospodovo bili preroki, da bi Gospod dal duha svojega nadnje!

30 In Mojzes krene proti taboru, on in starešine Izraelovi. 31 Tedaj pride veter od Gospoda in prinese prepelice od morja sem in jih spusti, da leté nad taboriščem, dan hoda po tej strani in dan hoda po oni strani okrog taborišča, dva komolca visoko nad zemljo. 32 In ljudstvo vstane in nabirajo prepelice ves ta dan in vso noč in ves drugi dan. In kdor je najmanj nabral, je imel deset homerov; in razobešajo jih povsod okoli šotorišča. 33 Še je bilo meso med njih zobmi, še ni bilo požrto, ko se vname srd Gospodov zoper ljudstvo, in Gospod udari ljudstvo s silno veliko šibo. 34 In imenovali so ime tega kraja Grobovi poželjivosti, ker so ondi pokopali ljudstvo, ki se je vdalo poželjivosti. 35 Od Grobov poželjivosti je ljudstvo popotovalo v Hazerot, in ostali so v Hazerotu.

1 In Mirjama in Aron sta govorila zoper Mojzesa zaradi kušitske žene, ki si jo je vzel; kajti oženil se je s kušitsko ženo. 2 In govorila sta: Ali je res Gospod govoril samo z Mojzesom? Ne govori li tudi z nami? In Gospod je slišal. 3 Bil pa je ta mož, Mojzes, zelo krotek, bolj ko vsi ljudje, ki so bili na zemlji. 4 In zdajci veli Gospod Mojzesu, Aronu in Mirjami: Pridite vi trije ven k shodnemu šotoru. In pridejo ti trije. 5 In Gospod pride doli v oblakovem stebru in stopi k šotorovim vratom in pokliče Arona in Mirjamo. In pristopita oba. 6 In veli: Poslušajta besede moje: Če je kdo med vami prerok, njemu se dam jaz, Gospod, na znanje v prikazni, v sanjah bom govoril z njim. 7 Ali nikar tako hlapec moj, Mojzes; on je v vsej hiši moji zvest. 8 Od ust do ust govorim z njim, očitno in ne s temnimi besedami, in vidi podobo Gospodovo. Zakaj se torej nista bala govoriti zoper služabnika mojega, zoper Mojzesa? 9 In vname se srd Gospodov zoper njiju, ter odide. 10 In oblak se umakne iznad šotora. In glej, Mirjama je gobava, bela kakor sneg. In Aron se obrne k Mirjami, in glej, gobava je. 11 In Aron reče Mojzesu: Ah, gospod moj, prosim, ne nakladaj nama greha, ker sva nespametno ravnala in se pregrešila. 12 Da ne bodi ona, prosim, kakor mrtvo dete, čigar meso je napol trhlo, ko pride iz telesa matere svoje. 13 Tedaj zavpije Mojzes h Gospodu, rekoč: O Bog mogočni, prosim, ozdravi jo! 14 In Gospod reče Mojzesu: Ako bi ji bil njen oče pljunil v obraz, ali bi se ne morala sramovati sedem dni? Bodi torej zaprta zunaj taborišča sedem dni, in potem naj bo zopet sprejeta. 15 In zaprli so Mirjamo zunaj taborišča sedem dni. Ljudstvo pa ni šlo naprej, dokler ni bila Mirjama zopet sprejeta. 16 Potem se je odpravilo ljudstvo iz Hazerota, in utaborili so se v puščavi Paranski.