1 Korah pa, sin Izharja, sinu Kahata, sinu Levijevega, se poprime upora in Datan in Abiram, sinova Eliabova, in On, sin Peletov, sinovi Rubenovi; 2 in se vzdignejo proti Mojzesu z dvestoinpetdesetimi možmi izmed sinov Izraelovih, ki so bili prvaki v občini, pooblaščenci zbora, možje imenitni. 3 In zbero se zoper Mojzesa in Arona in ju ogovore: Dosti vama naj bo! Zakaj vsa občina, vsi so svetniki, in Gospod je sredi njih. Zakaj se vidva povzdigujeta nad zbor Gospodov? 4 In ko Mojzes to sliši, pade na obraz svoj. 5 In izpregovori Korahu in vsej družbi njegovi, rekoč: Jutri pokaže Gospod, kdo je njegov in kdo je svet in se Mu sme bližati; njemu, kogar si izvoli, veli, naj se Mu bliža. 6 Storite to: Vzemite si kadilnice, Korah in vsa družba njegova, 7 in vložite vanje ognja ter denite nanj kadila jutri pred Gospodom; in mož, ki si ga izvoli Gospod, ta bodi svetnik. Dosti naj vam bode, sinovi Levijevi. 8 In Mojzes reče Korahu: Čujte, pravim, sinovi Levijevi! 9 Ali vam je premalo, da je prav vas Bog Izraelov odločil iz občine Izraelove, veleč, da bodite blizu njega, da bi opravljali službo pri prebivališču Gospodovem ter stopali pred občino, da jim strežete? 10 Premalo li je, da je k sebi dovolil pristop tebi in vsem bratom tvojim s teboj? Iščete li še tudi duhovništva? 11 Zares, prav zoper Gospoda ste se zbrali, ti in vsa družba tvoja. Kaj neki je Aron, da zoper njega mrmrate?

12 In Mojzes pošlje klicat Datana in Abirama, sinova Eliabova; a odvrneta: Midva ne greva tja gori. 13 Je li premalo, da si nas peljal iz dežele, v kateri teče mleko in med, da nas pomoriš v puščavi? Hočeš li se vzdigniti celo še za vladarja nad nami? 14 Saj nas nisi pripeljal v deželo, v kateri teče mleko in med, in nisi nam dal njiv in vinogradov v posest! Hočeš li še oči izdreti tem ljudem? Midva ne greva tja gori. 15 Tedaj se silno razsrdi Mojzes in reče Gospodu: Ne ozri se na njih jedilno daritev. Niti osliča nisem vzel od njih in nikoli nikomur izmed njih nisem storil kaj žalega.

16 Nato veli Mojzes Korahu: Ti in vsa družba tvoja stopite jutri pred Gospoda, ti, oni in Aron, 17 in vsakteri vzemi kadilnico svojo in deni vanjo kadila, in prinesite pred Gospoda vsak svojo kadilnico, torej dvestoinpetdeset kadilnic, tudi ti in Aron, vsak svojo kadilnico. 18 Vzame torej vsak svojo kadilnico ter položi vanjo ognja in dene nanj kadila, in postavijo se pri vhodu shodnega šotora z Mojzesom in Aronom. 19 In Korah zbere zoper njiju vso občino pred vhod shodnega šotora. A slava Gospodova se prikaže vsej množici.

20 Tedaj ogovori Gospod Mojzesa in Arona, rekoč: 21 Ločita se iz te občine, da jih namah pokončam! 22 Ona pa padeta na obličje svoje ter vzklikneta: O Bog mogočni, Bog duhov vsega mesa! Ta eden greši, in hočeš se li jeziti nad občino vso? 23 Nato veli Gospod Mojzesu: 24 Govori občini in reci: Umaknite se iz okoliša šotora Korahovega, Datanovega in Abiramovega. 25 In Mojzes vstane in gre k Datanu in Abiramu, in starešine Izraelovi ga spremljajo. 26 In ogovori občino, rekoč: Odstopite, prosim, od šotorov teh brezbožnih ljudi in ne dotaknite se nobene njih reči, da ne poginete v vseh njih grehih. 27 In umaknejo se od bivališč Koraha, Datana in Abirama na vseh straneh; Datan in Abiram pa prideta ven ter se postavita ob vhodu šotorov svojih s svojima ženama in s sinovi in otročiči svojimi. 28 In Mojzes reče: Po tem spoznate, da me je Gospod poslal, da naj izvršim vsa ta dela, in da niso prišla iz mojega srca: 29 Ako umrjo ti z navadno smrtjo vseh ljudi in bodo kaznovani, kakor se kaznujejo vsi ljudje, tedaj me ni poslal Gospod. 30 Ako pa ustvari Gospod novo stvar, da odpre zemlja svoje žrelo ter jih požre z vsem, kar imajo, da se živi pogreznejo v kraj mrtvih: tedaj spoznajte, da so ti možje zaničevali Gospoda. 31 In zgodi se, brž ko je izgovoril vse te besede, da razpoknejo tla pod njimi, 32 in zemlja odpre svoje žrelo ter jih požre z njih družinami in vsemi pristaši Korahovimi in z vsem, kar so imeli. 33 Tako se pogreznejo z vsem, kar so imeli, živi v kraj mrtvih, in zemlja se zapre nad njimi, in poginili so izmed občine. 34 In vsi Izraelci, ki so bili okoli njih, zbeže ob njih vpitju; zakaj dejali so: Da nas ne požre zemlja! 35 Pa tudi ogenj šine od Gospoda in požre tistih dvesto in petdeset mož, ki so darovali kadilo.

1 Tedaj ogovori Gospod Mojzesa, rekoč: 2 Vêli Eleazarju, sinu Arona duhovnika, naj pobere kadilnice na pogorišču, ogenj pa raztresi tja daleč; kajti posvečene so, 3 namreč kadilnice onih grešnikov, ki so grešili zoper duše svoje, in razkuj jih na široke ploče v prevleko oltarja; ker so v njih darovali pred Gospodom, zato so svete, in naj bodo v znamenje sinovom Izraelovim. 4 Vzame torej Eleazar, duhovnik, bronaste kadilnice, v katerih so darovali tisti, ki jih je požrl ogenj, in jih razkuje v prevleko oltarja: 5 za spomin sinovom Izraelovim, da naj ne pristopa zažigat kadila pred Gospodom noben nepoklicanec, ki ni iz rodu Aronovega, ker bi se mu zgodilo kakor Korahu in družbi njegovi – kakor mu je bil naročil Gospod po Mojzesu.

6 A drugi dan je mrmrala vsa občina sinov Izraelovih zoper Mojzesa in Arona, govoreč: Vidva sta usmrtila ljudstvo Gospodovo. 7 In zgodi se, ko se je vsa množica zbirala zoper Mojzesa in Arona, da se ozro proti shodnemu šotoru, in glej, oblak ga pokrije in slava Gospodova se prikaže. 8 V tem prideta Mojzes in Aron k pročelju shodnega šotora. 9 In Gospod ogovori Mojzesa, rekoč: 10 Umaknita se izmed te občine, da jih namah pokončam. Tedaj padeta na obličje svoje; 11 in Mojzes veli Aronu: Vzemi kadilnico svojo in položi vanjo ognja z oltarja in deni nanj kadila in hitro nesi med občino ter stôri spravo zanje, zakaj jeza je že prišla od Gospoda, šiba že razsaja. 12 Aron jo vzame, kakor je Mojzes rekel, in teče med zbor, in glej, šiba je že pokončavala med ljudstvom, in dene vanjo kadila ter stori spravo. 13 In stal je med mrtvimi in živimi, in šiba je bila ustavljena. 14 Tistih pa, ki so umrli v tem pomoru, je bilo štirinajst tisoč in sedemsto, razen onih, ki so umrli zaradi Koraha. 15 In Aron se vrne k Mojzesu k vratom shodnega šotora, in šiba je bila ustavljena.

16 In Gospod je govoril Mojzesu, rekoč: 17 Govori sinovom Izraelovim in vzemi od njih palice, eno za vsako očetovsko hišo, od vseh njih knezov po hišah njih očetov, torej dvanajst palic, in vsakega ime zapiši na palico njegovo. 18 Ime Aronovo pa zapiši na palico Levijevo; zakaj ena palica bode za vsakega, ki je glava v očetovski hiši. 19 In položi jih v shodni šotor pred pričevanje, kjer se shajam z vami. 20 In zgodi se, da njemu, kogar si izvolim, razcvete palica; tako utolažim in zvalim od sebe mrmranje sinov Izraelovih, s katerim mrmrajo zoper vaju. 21 In Mojzes govori to sinovom Izraelovim, in vsi njih knezi mu izroče palice, za vsakega kneza eno, po njih očetovskih hišah, dvanajst palic, tudi Aronova palica je bila med njimi. 22 Mojzes pa položi te palice pred Gospoda v šotor pričevanja. 23 In drugi dan pride Mojzes v šotor pričevanja, in glej: palica Aronova za hišo Levijevo je bila v cvetu: pognala je brstje in cvetje in rodila zrele mandlje. 24 In prinese Mojzes vse palice izpred Gospoda vsem sinovom Izraelovim, in so jih videli in vsak je prejel palico svojo. 25 Gospod pa reče Mojzesu: Palico Aronovo nesi nazaj pred pričevanje, da se ohrani v znamenje za te uporne otroke; da napraviš konec njih mrmranju pred menoj, da ne umrjejo. 26 Mojzes stori tako; kakor mu je Gospod zapovedal, tako stori.

27 In sinovi Izraelovi ogovore Mojzesa, rekoč: Glej, mrjemo in ginemo, da, mi vsi poginemo! 28 Kdorkoli se približa, kdor pristopi k prebivališču Gospodovemu, umrje. Je li torej nam vsem poginiti?