1 Poslušajte, nebesa, ker hočem govoriti,

in zemlja naj čuje mojih ust besede!

2 Kaplja naj kot dež nauk moj,

pada liki rosa govor moj,

kakor pršica na mlado travo,

kakor moča na zelenjavo,

3 kajti oznanjati hočem ime Gospodovo.

Priznajte velikost našemu Bogu!

4 On je Skala, njegovo delo je popolno,

ker vse poti njegove so pravica;

mogočen Bog zvestobe je, krivičnosti ni v njem,

pravičen in resničen je.

7 Spomni se starodavnih dni,

pomisli na leta minulih rodov!

Vprašaj očeta svojega, on ti oznani,

starce svoje, in ti povedo!

8 Ko je Najvišji delil narodom dediščino,

ko je razdruževal človeške otroke,

je določil meje ljudstvom

po številu Izraelovih sinov.

9 Zakaj Gospodov delež je ljudstvo njegovo,

Jakob je njemu odmerjena dediščina.

10 Našel ga je v deželi puščave,

v pustinji, v tuljenju divjega kraja;

obdal ga je, pazil je nanj,

varoval ga je kakor očesa svojega punčico.