1 Ko je bilo pa sklenjeno, da se imamo po morju odpeljati v Italijo, so izročili Pavla in nekaj drugih jetnikov stotniku, po imenu Juliju, od cesarske trume. 2 In stopivši na ladjo iz Adramita, ki je bila namenjena v primorska mesta v Aziji, smo odrinili, in z nami je bil Aristarh, Macedonec iz Soluna. 3 In drugi dan smo prišli v Sidon. In Julij je priljudno ravnal s Pavlom in mu je dovolil iti k prijateljem in si dati postreči. 4 In ko smo odrinili odtod, smo se peljali za Ciprom, ker so nam bili vetrovi nasprotni. 5 In ko smo prepluli morje, ki je poleg Cilicije in Pamfilije, smo prišli v Miro v Liciji. 6 In tu je našel stotnik ladjo iz Aleksandrije, ki je jadrala v Italijo, in nas je prestavil nanjo. 7 Ko smo se bili pa mnogo dni počasi vozili in dospeli s težavo proti Knidu, kjer nam je veter branil pristati, smo pluli pod Kreto proti Salmoni. 8 In le s težavo se vozeč mimo nje, smo prišli v neki kraj, ki se imenuje Dobro pristanišče, blizu katerega je bilo mesto Laseja.

9 Ko je bilo pa veliko časa prešlo in je bila vožnja že nevarna, ker je že tudi post minil, jih je Pavel opominjal 10 in jim dejal: Možje, vidim, da hoče vožnja biti huda in silno nevarna ne le za blago in ladjo, ampak tudi za življenje naše. 11 Ali stotnik je bolj verjel krmarju in gospodarju ladje nego temu, kar je pravil Pavel. 12 In ker pristanišče ni bilo pripravno za zimovanje, so sklenili skoro vsi, odpeljati se odtod, ne bi li kako mogli dospeti do Fenike, ki je pristanišče na Kreti in leži proti jugu in zahodnemu severu, in tam prezimovati. 13 Ko je pa potegnil jug, so odrinili, misleč, da dosežejo svoj namen, in so se peljali ob Kreti, bližje obrežja. 14 Toda ne dolgo potem zaveje od otoka hud veter, ki se imenuje vzhodni sever. 15 Ko je pa zgrabilo ladjo in se ni mogla vetru upirati, smo jo izročili valovom, in nosili so nas. 16 Ko nas pa je zaneslo pod neki otočič, po imenu Kavda, smo komaj mogli obdržati čolnič. 17 In ko so ga vzdignili, so se poslužili pripomočkov in so ovili ladjo; in boječ se, da ne bi zadeli na kleče, so spustili jadra in so se tako peljali. 18 In ker nas je vihar hudo metal, so drugi dan začeli izmetavati blago, 19 in tretji dan so s svojimi rokami izmetali ladijno opravo. 20 Ko se pa ne sonce, ne zvezde niso pokazale več dni in je silna burja na nas pritiskala, je že izginilo vse upanje, da bi se oteli. 21 In ko že dolgo časa niso jedli, tedaj reče Pavel, stoječ sredi njih: Poslušali bi me bili, o možje, in ne odrinili od Krete in tako se obvarovali te nadloge in izgube. 22 In sedaj vas opominjam, da bodite srčni: zakaj izgube ne bo nobenega življenja med vami, razen le ladje. 23 Stal mi je namreč ob strani to noč angel Boga, čigar sem in ki mu služim, 24 rekoč: Ne boj se, Pavel! pred cesarja moraš stopiti; in glej, Bog ti je podaril vse, kar se jih pelje s teboj. 25 Zatorej bodite srčni, možje! kajti verujem Bogu, da se res tako zgodi, kakor mi je bilo rečeno. 26 Moramo se pa nameriti na neki otok.

27 Ko je pa štirinajsta noč prišla in so nas valovi semtertja gnali po Jadranskem morju, se je zdelo mornarjem okoli polnoči, da se bližajo neki zemlji. 28 In izmerivši globočino, najdejo dvajset sežnjev; in ko pridejo malo dalje in izmerijo globočino, najdejo petnajst sežnjev. 29 In boječ se, da ne bi naleteli na skalnata mesta, so vrgli s krme štiri mačke in so želeli, da bi se dan naredil. 30 Ko so pa mornarji skušali pobegniti z ladje in so spustili čolnič v morje z izgovorom, da hočejo s prednjega konca mačke vreči, 31 reče Pavel stotniku in vojakom: Ako ti ne ostanejo na ladji, se vi ne morete oteti. 32 Tedaj odsekajo vojaki vrvi čolniču in ga spuste, da je odplul. 33 Dokler bi se pa začelo daniti, prosi Pavel vse, naj vzemo jedi, rekoč: Štirinajsti dan je danes, kar čakate in ste brez jedi, ne uživši ničesar. 34 Zato vas prosim, vzemite jedi, zakaj to je za vašo ohranitev. Nikomur od vas namreč se ne pogubi las z glave. 35 In rekši to, vzame kruh in zahvali Boga pred vsemi, ter ga prelomi in začne jesti. 36 Tedaj postanejo vsi srčnejši in vzemo tudi oni jedi. 37 Bilo nas je pa vseh na ladji dvesto in šestinsedemdeset duš. 38 In ko so se dositega najedli, so olajšali ladjo, izmetavši žito v morje.

39 Ko se je pa zdanilo, niso poznali dežele; ugledajo pa neki zaliv, da ima raven breg, in nanj so mislili, ko bi bilo mogoče, izvleči ladjo. 40 In odsekajo mačke in jih puste v morju, obenem pa odvežejo vrvi pri krmilih; in razpno prednje jadro po vetru ter se peljejo proti bregu. 41 Ko pa jih je zagnalo na kraj, ki je imel po obeh straneh morje, so zadeli z ladjo ob tla; in prednji konec se je zasadil in trdno obtičal, a krma se je razbijala od sile valovja. 42 Vojakov naklep pa je bil, da pomoré jetnike, da ne bi kdo odplaval in pobegnil. 43 Toda stotnik hoteč ohraniti Pavla, prepreči njih naklep in ukaže, naj tisti, ki znajo plavati, najprej skočijo v vodo in se spravijo na suho, 44 drugi pa nekateri na deskah, a nekateri na kosovih od ladje. In tako se je zgodilo, da so se vsi rešili na suho.

1 In ko smo se bili oteli, smo spoznali, da se otok imenuje Melita. 2 Divjaki pa so nam izkazovali ne majhno ljudomilost: zažgali so namreč grmado in sprejeli so nas vse zavoljo dežja, ki je šel, in zavoljo mraza. 3 Ko pa nabere Pavel kup hoste in jo dene na ogenj, se priplazi gad vsled vročine in se mu obesi na roko. 4 Ko pa vidijo divjaki, da mu visi zver na roki, govore med seboj: Gotovo je ta človek ubijalec, ki ga, otetega iz morja, pravica maščevalka ne pusti živeti. 5 Toda on otrese zver na ogenj, in nič hudega se mu ni zgodilo. 6 Oni so pa čakali, da oteče ali se hkratu zgrudi in umre. Ko so pa dolgo čakali in videli, da se mu nič hudega ne zgodi, so premenili svoje misli in so dejali, da je bog.

7 Okoli tega kraja pa so bile pristave poglavarja otoka, Publija po imenu, ki nas je sprejel in tri dni prijazno gostil. 8 Zgodi se pa, da je oče Publijev ležal bolan za mrzlico in grižo: k temu gre Pavel in moleč položi nanj roke in ga ozdravi. 9 In ko se je to zgodilo, so prihajali z otoka tudi drugi, ki so imeli bolezni, in so bili ozdravljeni. 10 Ti so nam tudi izkazovali mnogotere časti, in ko smo odhajali, so nam naložili, kar je bilo potreba.