21 Tedaj pošlje Izaija, sin Amozov, k Ezekiju, da mu reko: Tako pravi Gospod, Bog Izraelov: Ker si me prosil spričo Senaheriba, kralja asirskega, 22 to je beseda, ki jo je govoril Gospod za njega: Zaničuje te, zasmehuje te devica, hči sionska, za teboj maje glavo hči jeruzalemska. 23 Koga si sramotil in preklinjal? in zoper koga si zagnal svoj glas in ošabno povzdignil oči svoje? Zoper Svetnika Izraelovega! 24 Po hlapcih svojih si sramotil Gospoda, ko si govoril: Z množico voz svojih sem prišel na vrh gorá, do najvišje strani Libanona; in posekam na njem visoke cedre in izbrane ciprese njegove, stopim tudi na največjo višino njegovo, v gaj na vrtu njegovem. 25 Jaz sem kopal vodnjake in izpil vode, in s stopalom nog svojih hočem posušiti vse reke v Egiptu. 26 A nisi li slišal, da sem jaz to delal od zdavnaj in snoval od starih časov? Sedaj sem storil, da je prišlo to, da rušiš utrjena mesta v kupe razvalin. 27 Zato so bili njih prebivalci slabotnih rok, prestrašeni in izbegani; bili so kakor trava na njivi in kakor mehka zelenjava, kakor seno po strehah in žito posmojeno, preden gre v latje. 28 In sejo tvojo in odhod in prihod tvoj poznam, tudi divjanje tvoje zoper mene. 29 Ker divjanje tvoje zoper mene in lahkoživstvo tvoje je prišlo do ušes mojih, zato denem obroček svoj v tvoj nos in uzdo svojo med ustnice tvoje, in povedem te nazaj po tistem potu, po katerem si prišel.