1 Bil je pa eden bolan, po imenu Lazar, iz Betanije, iz trga Marije in Marte, njene sestre. 2 Marija, katere brat Lazar je bil bolan, pa je bila ta, ki je pomazilila Gospoda z mazilom in mu otrla noge z lasmi svojimi. 3 Sestri torej pošljeta k njemu, rekoč: Gospod, glej, ki ga ti ljubiš, je bolan. 4 Ko pa Jezus sliši, reče: Ta bolezen ni za smrt, marveč za slavo Božjo, da se Sin Božji po njej oslavi. 5 Jezus je pa ljubil Marto in njeno sestro in Lazarja. 6 Ko torej zasliši, da je bolan, tedaj ostane še dva dni na tistem mestu, kjer je bil. 7 Potem šele veli učencem svojim: Pojdimo zopet v Judejo! 8 Učenci mu reko: Rabi, ravnokar so te hoteli Judje s kamenjem posuti, pa pojdeš zopet tja? 9 Jezus odgovori: Nima li dan dvanajst ur? Če kdo po dnevi hodi, se ne spotakne, ker vidi luč tega sveta; 10 če pa kdo po noči hodi, se spotakne, ker ni luči v njem. 11 To je povedal, in potem reče: Lazar, prijatelj naš, je zaspal; pa grem, da ga prebudim. 12 Reko mu torej učenci njegovi: Gospod, če je zaspal, ozdravi. 13 Rekel pa je to Jezus o smrti njegovi; a oni so mislili, da pravi o navadnem spanju. 14 Tedaj jim Jezus razločno pove: Lazar je umrl; 15 in radujem se zavoljo vas, da nisem bil tam, da boste verovali; pa pojdimo k njemu. 16 Tedaj reče Tomaž, ki se imenuje Dvojček, součencem: Pojdimo še mi, da umremo z njim.

17 Ko torej Jezus pride, ga najde že štiri dni ležečega v grobu. 18 Bila je pa Betanija blizu Jeruzalema, kakih petnajst tečajev. 19 In mnogo izmed Judov jih je bilo prišlo k Marti in Mariji, da bi ju tolažili po njunem bratu. 20 Ko torej zasliši Marta, da prihaja Jezus, mu gre naproti; a Marija je doma sedela. 21 Marta torej reče Jezusu: Gospod, ko bi bil ti tukaj, brat moj ne bi bil umrl. 22 A tudi sedaj vem, karkoli poprosiš Boga, ti Bog da. 23 Reče ji Jezus: Brat tvoj vstane. 24 Marta mu reče: Vem, da vstane ob vstajenju poslednji dan. 25 Reče ji Jezus: Jaz sem vstajenje in življenje; kdor v mene veruje, bo živel, čeprav umre; 26 in vsak, kdor živi in veruje vame, ne umre vekomaj. Veruješ li to? 27 Reče mu: Da, Gospod, verujem, da si ti Kristus, Sin Božji, ki je imel priti na svet. 28 In rekši to, odide in pokliče skrivaj Marijo, sestro svojo, rekoč: Učenik je tu in te kliče. 29 Ona pa, ko zasliši, hitro vstane in pride k njemu. 30 Jezus namreč še ni bil prišel v trg, temveč je bil še na mestu, kjer ga je bila Marta srečala. 31 Ko pa vidijo Judje, ki so bili z njo v hiši in so jo tolažili, da je Marija hitro vstala in odšla, gredo za njo, misleč, da gre h grobu, da bi tam jokala.

32 Ko torej pride Marija tja, kjer je Jezus, in ga ugleda, mu pade k nogam in mu reče: Gospod, ko bi bil ti tukaj, brat moj ne bi bil umrl. 33 Jezus pa, ko jo vidi, da joka, in Jude, ki so prišli z njo, da jokajo, se zgrozi v duhu in postane sam žalosten, 34 in reče: Kam ste ga položili? Reko mu: Pridi in poglej! 35 Jezus se razjoka. 36 Judje tedaj reko: Glej, kako ga je ljubil! 37 A nekateri izmed njih reko: Ali ni mogel on, ki je slepemu oči odprl, storiti, da bi tudi ta ne bil umrl? 38 In Jezus se zopet zgrozi v sebi in pride h grobu. Bila je pa votlina in kamen je ležal na njej. 39 Jezus veli: Vzdignite kamen! Marta, sestra rajnikova, mu reče: Gospod, že smrdi; zakaj štiri dni je že v grobu. 40 Veli ji Jezus: Ali ti nisem rekel, da boš videla slavo Božjo, če veruješ? 41 Tedaj odvalijo kamen, kjer je mrtvec ležal. A Jezus povzdigne oči kvišku in reče: Oče, zahvaljujem te, da si me uslišal. 42 Pa jaz sem vedel, da me vsekdar poslušaš; toda zaradi ljudstva, ki okoli stoji, sem to rekel, da bi verovali, da si me ti poslal. 43 In ko je to rekel, zakliče z močnim glasom: Lazar, pridi ven! 44 In mrtvec izide, povezan na nogah in rokah s povoji, in njegov obraz je bil obvezan s prtom. Veli jim Jezus: Razvežite ga in pustite, naj odide.