20 Bili so pa nekateri Grki med tistimi, ki so prihajali, da bi molili o prazniku. 21 Ti torej pristopijo k Filipu, ki je bil iz Betsaide Galilejske, in ga zaprosijo, rekoč: Gospod, Jezusa bi radi videli. 22 Filip gre in pove to Andreju, in Andrej in Filip povesta Jezusu. 23 Jezus pa jima odgovori, rekoč: Prišla je ura, da bi bil oslavljen Sin človekov. 24 Resnično, resnično vam pravim: Pšenično zrno, če pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi veliko sadu. 25 Kdor ljubi dušo svojo, jo izgubi; a kdor sovraži dušo svojo na tem svetu, jo ohrani za večno življenje. 26 Ako mi hoče kdo služiti, naj gre za menoj; in kjer sem jaz, tam bo tudi služabnik moj; in če kdo meni služi, njega počasti Oče. 27 Sedaj je duša moja žalostna, in kaj hočem reči? Oče, reši me iz te ure! Toda prav zato sem prišel v to uro. 28 Oče, oslavi ime svoje! Tedaj se oglasi glas z neba: Oslavil sem ga, in zopet ga oslavim. 29 Ljudstvo torej, ki je zraven stalo in je to slišalo, pravi, da je zagrmelo. Drugi pravijo: Angel mu je govoril. 30 Jezus odgovori in reče: Ne zaradi mene je prišel ta glas, ampak zavoljo vas. 31 Zdaj je sodba tega sveta; zdaj bo vojvoda tega sveta vržen ven. 32 In jaz, kadar bom povišan od zemlje, vse potegnem k sebi. 33 To je pa pravil, da naznači, s kakšno smrtjo mu je umreti. 34 Ljudstvo mu torej odgovori: Mi smo slišali iz zakona, da Kristus ostane vekomaj, in kako praviš ti, da mora biti povišan Sin človekov? kdo je ta Sin človekov? 35 Jezus jim torej reče: Še malo časa je luč med vami. Hodite, dokler imate luč, da vas ne objame tema; in kdor po temi hodi, ne ve, kam gre. 36 Dokler imate luč, verujte v luč, da postanete sinovi luči.

To je Jezus povedal, in je odšel in se skril pred njimi. 37 In dasi je toliko čudežev storil vpričo njih, niso verovali vanj, 38 da se izpolni beseda Izaija preroka, ki jo je rekel: