1 Potem odide Jezus na oni kraj morja Galilejskega ali Tiberijskega. 2 In za njim je šla velika množica, ker so videli njegove čudeže, ki jih je delal na bolnikih. 3 Jezus pa gre na goro in tu sede z učenci svojimi. 4 Bila je pa blizu Velika noč, praznik Judov. 5 Ko torej povzdigne Jezus oči in vidi, da velika množica prihaja k njemu, reče Filipu: Kje naj kupimo kruha, da bodo ti jedli? 6 To je pa rekel, da ga izkuša; kajti on je vedel, kaj hoče storiti. 7 Filip mu odgovori: Za dvesto denarjev kruha jim ni dosti, da bi vsak izmed njih dobil kaj malega. 8 Reče mu eden učencev njegovih, Andrej, Simona Petra brat: 9 Deček je tu, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi; ali kaj je to med toliko? 10 Jezus veli: Naredite, da se ljudje posadé. Bilo je pa veliko trave na tem mestu. In posadé se možje, kakih pet tisoč po številu. 11 Tedaj vzame Jezus hlebe in ko zahvali, jih razdeli učencem, učenci pa tem, ki so sedeli; ravno tako jim dá tudi od ribic, kolikor so hoteli. 12 Ko se pa nasitijo, veli učencem svojim: Zberite ostale kosce, da nič ne pogine. 13 Zbero torej in napolnijo dvanajst košev koscev od petih hlebov ječmenovih, ki so ostali tem, ki so jedli. 14 Ko torej vidijo ljudje čudež, ki ga je Jezus storil, govore: Ta je res prerok, ki ima priti na svet.

15 Jezus torej, ker spozna, da hočejo priti in ga siloma odvesti, da ga postavijo za kralja, se zopet umakne na goro, on sam.

16 Ko se pa zvečeri, gredo učenci njegovi k morju, 17 in stopivši v ladjo, se popeljejo na oni kraj morja v Kafarnavm. In tema je že nastala, in Jezus še ni prišel k njim; 18 in morje je bilo razburkano, ker je pihal močan veter. 19 Ko pa veslajo kakih petindvajset ali trideset tečajev daleč, ugledajo Jezusa, da hodi po morju in se približuje ladji, in se preplašijo. 20 On jim pa reče: Jaz sem; ne bojte se! 21 Hočejo ga torej vzeti v ladjo; in precej je bila ladja pri kraju, kamor so se peljali.

22 Drugi dan, ko vidi ljudstvo, ki je stalo onkraj morja, da ni bilo tam druge ladjice razen tiste ene, ki so vanjo vstopili učenci, in da Jezus ni stopil z učenci svojimi v ladjo, ampak da so bili učenci sami odšli, 23 (prišle so pa druge ladjice iz Tiberije blizu h kraju, kjer so bili jedli kruh, ko je Gospod zahvalil), 24 ko torej ljudstvo izprevidi, da Jezusa ni tu in tudi učencev njegovih ne: stopijo tudi oni v ladjice in pridejo v Kafarnavm, da poiščejo Jezusa. 25 In ko ga najdejo onkraj morja, mu reko: Rabi, kdaj si prišel sem? 26 Odgovori jim Jezus in reče: Resnično, resnično vam pravim, iščete me ne zato, ker ste videli čudeže, temveč ker ste jedli od hlebov in ste se nasitili. 27 Trudite se ne za jed, ki mine, ampak za jed, ki ostane v večno življenje, ki vam jo dá Sin človekov: zakaj njega je potrdil Oče, Bog. 28 Reko mu torej: Kaj naj storimo, da delamo dela Božja? 29 Jezus jim odgovori in reče: To je delo Božje, da verujete v tega, ki ga je on poslal. 30 Pa mu reko: Kakšno znamenje torej pokažeš, da bi videli in ti verovali? kaj delaš? 31 Očetje naši so jedli mano v puščavi, kakor je pisano: »Kruh iz nebes jim je dal jesti.« 32 Jezus jim pa reče: Resnično, resnično vam pravim: Ne Mojzes vam je dal kruha iz nebes, marveč Oče moj vam daje pravi kruh iz nebes. 33 Kruh Božji namreč je ta, ki prihaja iz nebes in daje življenje svetu. 34 Reko mu torej: Gospod, daj nam vsekdar tega kruha. 35 Jezus jim reče: Jaz sem kruh življenja: kdor prihaja k meni, ne bo nikoli lačen, in kdor veruje v me, ne bo nikdar žejen. 36 Ali povedal sem vam, da ste me videli, in vendar ne verujete. 37 Vse, kar mi daje Oče, pride k meni, in tega, ki k meni prihaja, ne pahnem ven. 38 Zakaj stopil sem iz nebes, ne da bi delal svojo voljo, marveč voljo tega, ki me je poslal. 39 To pa je volja tega, ki me je poslal, da ničesar ne izgubim od tega, kar mi je dal, temveč da vse to obudim poslednji dan. 40 Kajti to je volja Očeta mojega, da ima večno življenje vsak, kdor vidi Sina in veruje vanj, in jaz ga obudim poslednji dan.

41 Tedaj godrnjajo Judje nad njim, da je rekel: Jaz sem kruh, ki je prišel iz nebes, 42 in govore: Ali ni ta Jezus, sin Jožefov, čigar očeta in mater poznamo? Kako da sedaj pravi: Iz nebes sem prišel? 43 Jezus odgovori in reče: Ne godrnjajte med seboj! 44 Nihče ne more priti k meni, če ga ne vleče Oče, ki me je poslal, in jaz ga obudim poslednji dan. 45 Pisano je v prerokih: »In vsi bodo učeni od Boga.« Vsak, ki je slišal Očeta in se je naučil, prihaja k meni. 46 Ne pravim, da je kdo videl Očeta, razen tisti, ki je od Boga: ta je videl Očeta.

47 Resnično, resnično vam pravim: Kdor veruje, ima večno življenje. 48 Jaz sem kruh življenja. 49 Očetje vaši so jedli mano v puščavi in so pomrli. 50 Ta je kruh, ki prihaja iz nebes, da ne umre, kdor jé od njega. 51 Jaz sem živi kruh, ki je prišel iz nebes; če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga jaz dam, je moje meso, ki ga dam za življenje sveta.

52 Judje se pa prepirajo med seboj, govoreč: Kako nam more ta dati svoje meso jesti? 53 Jezus jim pa reče: Resnično, resnično vam pravim: Če ne jeste mesa Sinu človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. 54 Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje, in jaz ga obudim poslednji dan. 55 Kajti meso moje je prava jed in kri moja je prava pijača. 56 Kdor jé moje meso in pije mojo kri, prebiva v meni in jaz v njem. 57 Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim zaradi Očeta: tako bo tudi tisti, ki mene jé, živel zaradi mene. 58 Ta je kruh, ki je prišel iz nebes; ne kakor so očetje vaši jedli in so pomrli: kdor jé ta kruh, bo živel vekomaj. 59 To je povedal v shodnici, ko je učil v Kafarnavmu.

60 Mnogi torej učencev njegovih, ko so to slišali, reko: Trda je ta beseda; kdo jo more poslušati? 61 Vedoč pa sam v sebi, da učenci njegovi godrnjajo nad tem, jim reče Jezus: To vam je v spotiko? 62 Kaj pa, ko boste videli Sina človekovega, da gre gori, kjer je bil poprej? 63 Duh je to, kar oživlja, meso ne pomaga nič; besede, ki sem vam jih jaz govoril, so duh in so življenje. 64 Toda so med vami nekateri, ki ne verujejo. Jezus je namreč od začetka vedel, kateri so, ki ne verujejo, in kdo je, ki ga izda. 65 In reče: Zato sem vam rekel, da ne more nihče priti k meni, če mu ni dano od Očeta mojega.

66 Vsled tega je mnogo učencev njegovih odstopilo, in nič več niso hodili z njim. 67 Reče torej Jezus dvanajsterim: Ali hočete tudi vi oditi? 68 Simon Peter mu odgovori: Gospod, h komu pojdemo? Besede večnega življenja imaš ti. 69 In mi smo verovali in vemo, da si ti Svetnik Božji. 70 Odgovori jim Jezus: Ali nisem jaz vas dvanajsterih izvolil? In eden izmed vas je hudič. 71 To je pa rekel o Judu, sinu Simona Iškariota; kajti ta ga je imel izdati, eden izmed dvanajsterih.