1 In zgodi se po smrti Mojzesa, hlapca Gospodovega, da je govoril Gospod Jozuetu, sinu Nunovemu, Mojzesovemu strežniku, rekoč: 2 Mojzes, hlapec moj, je umrl; sedaj torej vstani, pojdi čez ta Jordan, ti in vse to ljudstvo, v deželo, ki jo jaz dajem njim, Izraelovim sinovom. 3 Vsak kraj, ki stopi nanj vaše noge podplat, sem vam dal, kakor sem govoril Mojzesu. 4 Od puščave in tega Libanona tja do velike reke, reke Evfrata, vsa dežela Hetejcev, in do velikega morja proti sončnemu zahodu, bodi vaša meja. 5 Nihče se ti ne bo mogel ustavljati vse dni tvojega življenja; kakor sem bil z Mojzesom, tako bodem s teboj: ne odtegnem se ti in te ne zapustim. 6 Bodi močan in srčen, zakaj ti izročiš temu ljudstvu v dediščino deželo, za katero sem prisegel njih očetom, da jim jo dam. 7 Samo močan bodi in silno srčen, da si prizadevaš delati po vsej postavi, ki ti jo je zapovedal Mojzes, hlapec moj; ne odstopi od nje ne na desno, ne na levo, da bi uspešno ravnal, kamorkoli pojdeš. 8 Ta knjiga postave naj ne gre od tvojih ust, temveč jo premišljaj dan in noč, da bi si prizadeval delati po vsem, kar je pisano v njej; zakaj tedaj storiš uspešno svojo pot, tedaj ti pojde po sreči. 9 Nisem li ti zapovedal: Bodi močan in srčen? Ne straši se in ne boj se, kajti Gospod, tvoj Bog, je s teboj, kamorkoli greš.

10 Tedaj zapove Jozue oblastnikom ljudstva, rekoč: 11 Prehodite tabor in zapovejte ljudstvu ter recite: Pripravite si živeža, zakaj po treh dneh pojdete čez ta Jordan, da stopite v deželo in jo posedete, ki vam jo daje v posest Gospod, vaš Bog. 12 Rubenskim pa in Gadskim in polovici Manasejevega rodu veli Jozue, rekoč: 13 Pomnite besede, ki vam jih je zapovedal Mojzes, služabnik Gospodov, rekši: Gospod, vaš Bog, vas je pripravil v pokoj in vam je dal to pokrajino. 14 Žene vaše, otročiči vaši in živina vaša naj ostane v pokrajini, ki vam jo je dal Mojzes, na tej strani Jordana; sami pa pojdite oboroženi pred svojimi brati, vsi junaški možje, in jim pomagajte, 15 dokler Gospod ne pripravi v pokoj vaših bratov, kakor je vas, in posedejo tudi oni deželo, katero jim daje Gospod, Bog vaš. Potem se zopet vrnete v lastno deželo in jo posedete, kakor vam jo je dal Mojzes, služabnik Gospodov, na tej strani Jordana, proti sončnemu vzhodu. 16 In odgovore Jozuetu in reko: Vse, kar si nam zapovedal, storimo, in kamorkoli nas pošlješ, pojdemo. 17 Kakor smo bili Mojzesu pokorni, bodemo tudi tebi; samo da bodi Gospod, tvoj Bog, s teboj, kakor je bil z Mojzesom. 18 Kdor se bo ustavljal povelju tvojemu in ne poslušal tvojih besed v vsem, kar nam zapoveduješ, naj umrje; samo močan bodi in srčen!

1 In Jozue, sin Nunov, pošlje skrivaj iz Sitima dva moža kot oglednika in veli: Pojdita, oglejta deželo in Jeriho! Ta gresta in prideta v hišo neke nečistnice, po imenu Rahab, in ondi počineta. 2 Povedal je pa nekdo kralju v Jerihu, rekoč: Glej, nocoj sta sem prišla moža od Izraelovih sinov, da ogledata deželo. 3 In pošlje kralj v Jerihu k Rahabi in ji sporoči: Izroči mi tista moža, ki sta prišla k tebi in sta stopila v hišo tvojo; zakaj prišla sta ogledovat vso deželo. 4 Žena pa je vzela moža in ju skrila. In reče: Res, prišla sta moža k meni, pa nisem vedela, odkod sta; 5 in ko so se zapirala vrata, pri temi, sta šla moža ven; kam sta šla, ne vem. Hitite precej za njima, ker ju še dotečete. 6 Ona pa ju je peljala na streho in ju skrila pod lanena stebla, ki jih je imela po strehi razgrnjena. 7 In možje so hiteli za njima po poti k Jordanu, do broda; in brž ko so odšli tisti, ki so ju zasledovali, so zaprli mestna vrata.

8 Preden pa sta legla, stopi ona k njima na streho 9 in reče možema: Vem, da vam je dal Gospod to deželo, ker nas je obšel strah spričo vas in zavoljo vas obupavajo vsi prebivalci te dežele. 10 Zakaj slišali smo, kako je posušil Gospod vode Rdečega morja pred vami, ko ste šli iz Egipta; in kar ste storili dvema kraljema Amorejcev, ki sta bila onostran Jordana, Sihonu in Ogu, ki ste ju s prekletjem pokončali. 11 In ko smo to slišali, nam je kopnelo srce in nič ni ostalo poguma v nikomer zaradi vas; zakaj Gospod, vaš Bog, je Bog v nebesih zgoraj in na zemlji spodaj. 12 Sedaj pa, prisezita mi pri Gospodu, ker sem vama storila milost, da tudi storita milost hiši mojega očeta, in dajta mi zanesljivo znamenje, 13 da žive ohranite mojega očeta in mater mojo, brate in sestre moje in vse, kar jih imajo, in otmete smrti duše naše. 14 In moža ji odgovorita: Najino življenje bodi namesto vas v smrt! Če ne izdaste tega našega opravila, hočemo, ko nam da Gospod deželo, tebi izkazati milost in zvestobo. 15 Potem ju spusti po vrvi skozi okno; kajti njena hiša je bila pri mestnem obzidju in na obzidju je prebivala. 16 In jima reče: Pojdita na gorovje, da vaju ne srečajo, ki so šli za vama, in ondi se skrijta tri dni, dokler se ne vrnejo vajini zasledovalci, in potem pojdita svojo pot. 17 Moža pa ji rečeta: Prosta bodeva te prisege, s katero si naju zavezala: 18 glej, kadar pridemo v deželo, priveži to vrvico iz karmezinastih niti na okno, skozi katero si naju doli spustila; zberi tudi k sebi v hišo svojega očeta in mater svojo, brate svoje in vso rodbino očeta svojega. 19 In kdorkoli pride iz vrat tvoje hiše na ulice, njegova kri bodi nad glavo njegovo, in midva bodeva nedolžna; ako se pa kdo dotakne kogarkoli teh, ki bodo s teboj v hiši, njega kri pridi nad najino glavo. 20 Ali če izdaš to naše opravilo, prosta bodeva prisege, s katero si naju zavezala. 21 Ona reče: Bodi tako, kakor sta rekla. In odpravi ju, in odideta. In priveže karmezinasto vrvico na okno.

22 Ona pa gresta in prideta na gorovje, in ondi ostaneta tri dni, dokler se niso vrnili njiju zasledovalci; ti so ju iskali po vsej poti, a ju niso našli. 23 Nato se vrneta tista dva moža doli z gorovja ter prestopita na ono stran in prideta k Jozuetu, sinu Nunovemu, in mu povesta vse, kar se jima je prigodilo. 24 In rečeta Jozuetu: Res nam je dal Gospod v roke vso deželo, tudi vsi prebivalci v njej obupavajo spričo nas.

1 In Jozue vstane zjutraj zgodaj, in odpravijo se iz Sitima in pridejo na Jordan on in vsi sinovi Izraelovi. In ondi ostanejo, dokler niso šli na drugo stran. 2 In zgodi se po treh dneh, da so šli oblastniki sredi tabora 3 in velevali ljudstvu, rekoč: Kadar vidite skrinjo zaveze Gospoda, svojega Boga, in duhovnike levite, da jo neso, odrinite s svojega mesta in pojdite za njo! 4 Toda med vami in med njo bodi presledka okoli dva tisoč komolcev. Ne približajte se ji, da bi vedeli, po kateri poti vam je hoditi; zakaj niste šli po tej poti poprej. 5 In Jozue veli ljudstvu: Posvetite se! kajti jutri stori Gospod čudeže med vami. 6 In duhovnikom reče Jozue: Nesite skrinjo zaveze in pojdite pred ljudstvom! In nesli so skrinjo zaveze in šli pred ljudstvom. 7 In Gospod reče Jozuetu: Danes te začnem poveličevati pred vsem Izraelom, da bi vedeli, kakor sem bil z Mojzesom, tako da bodem s teboj. 8 Ti pa zapovej duhovnikom, ki nosijo skrinjo zaveze, rekoč: Kadar stopite ob kraju v jordansko vodo, tiho postojte v Jordanu!

9 In Jozue reče sinovom Izraelovim: Pristopite in čujte besede Gospoda, svojega Boga! 10 In Jozue de: Po tem spoznajte, da je živi Bog mogočni med vami ter da gotovo izžene izpred vas Kanaance, Hetejce, Hevejce, Ferizejce, Girgasejce, Amorejce in Jebusejce: 11 glejte, skrinja zaveze Gospoda vse zemlje pojde pred vami v Jordan. 12 Vzemite si torej dvanajst mož iz Izraelovih rodov, po enega iz vsakega rodu. 13 Ko pa obstanejo v vodi jordanski podplati nog duhovnikov, ki nosijo skrinjo Jehove, Gospoda vse zemlje, se razdeli voda Jordana, in voda, ki teče odzgoraj, se ustavi in bode kakor jez. 14 Ko se torej odpravi ljudstvo iz šotorov svojih, da bi šlo čez Jordan, in duhovniki so nesli skrinjo zaveze pred ljudstvom, 15 in ko so prišli tisti, ki so nesli skrinjo, k Jordanu in so se duhovnikom, s skrinjo na ramah, omočile noge kraj vode (Jordan pa je poln in stopa čez vse bregove ves čas žetve), 16 tedaj se ustavijo vode, ki so tekle odzgoraj doli, in se vzdignejo kakor v jez in se kopičijo prav daleč, pri mestu Adamu, ki je poleg Zartana; vode pa, ki so tekle doli k morju v nižini, k Slanemu morju, izginejo docela. In ljudstvo je šlo preko Jordana prav nasproti Jerihu. 17 Duhovniki pa, ki so nesli skrinjo zaveze, so stali trdno na suhem sredi Jordana, in ves Izrael je šel čez po suhem, dokler ni prešlo docela vse ljudstvo čez Jordan.

1 In zgodi se, ko je vse ljudstvo docela prišlo čez Jordan, da veli Gospod Jozuetu, rekoč: 2 Vzemite si izmed ljudstva dvanajst mož, po enega iz vsakega rodu, 3 in jim ukažite in recite: Vzdignite iz sredi Jordana dvanajst kamenov, z mesta, kjer so trdno stale noge duhovnikov, in prinesite jih s seboj na ono stran, da jih položite v šotorišče, kjer nocoj ostanete. 4 Tedaj pokliče Jozue dvanajst mož, ki jih je bil pripravil izmed Izraelovih sinov, iz vsakega rodu po enega; 5 in jim reče: Pojdite tja pred skrinjo Gospoda, svojega Boga, v sredo Jordana, in vsak vzdigni po en kamen na ramo, po številu rodov sinov Izraelovih, 6 da bodo v znamenje med vami. Ko bodo pozneje vprašali otroci vaši in rekli: Kaj vam pomenijo ti kameni? 7 jim odgovorite: Da so se razdelile vode jordanske pred skrinjo Gospodove zaveze; ko je šla čez Jordan, so se razdelile jordanske vode; in ti kameni naj bodo sinom Izraelovim v večen spomin. 8 In sinovi Izraelovi so storili tako, kakor jim je zapovedal Jozue, in vzdignili so dvanajst kamenov iz sredi Jordana, kakor je Gospod govoril Jozuetu, po številu rodov sinov Izraelovih, in so jih prinesli s seboj na mesto, kjer so prenočili, in jih ondi položili. 9 Jozue je tudi postavil dvanajst kamenov sredi Jordana, na mestu, kjer so stale noge duhovnikov, nesočih skrinjo zaveze; in tam so do današnjega dne. 10 Duhovniki pa, ki so nesli skrinjo, so stali sredi Jordana, dokler ni bilo dopolnjeno vse, kar je Gospod zapovedal Jozuetu, da naj govori ljudstvu, po vsem, kar je bil Mojzes ukazal Jozuetu. In ljudstvo je hitelo in prešlo na drugo stran. 11 In ko je bilo docela prešlo vse ljudstvo, je šla tudi skrinja Gospodova čez in duhovniki, vpričo ljudstva. 12 In sinovi Rubenovi in Gadovi in polovica Manasejevega rodu so prešli oboroženi pred sinovi Izraelovimi, kakor jim je bil naročil Mojzes. 13 Okoli štirideset tisoč oboroženih za vojsko jih je prešlo pred Gospodom v boj na poljane ob Jerihu. 14 Tisti dan je poveličal Gospod Jozueta pred očmi vsega Izraela, in bali so se ga, kakor so se bali Mojzesa, dokler je živel.

15 In Gospod reče Jozuetu: 16 Ukaži duhovnikom, ki nosijo skrinjo pričevanja, naj stopijo gori iz Jordana. 17 Ukaže torej Jozue duhovnikom, rekoč: Stopite gori iz Jordana! 18 In ko so stopili duhovniki, ki so nesli skrinjo Gospodove zaveze, iz Jordana in so se podplati njih nog povzdignili nad suhim, so se vrnile jordanske vode v svojo strugo in se razlivale po vseh svojih bregovih kakor poprej. 19 Bilo pa je deseti dan prvega meseca, ko je stopilo ljudstvo iz Jordana, in utaborili so se v Gilgalu, proti vzhodu, na skrajni meji Jeriha. 20 In tistih dvanajst kamenov, ki so jih vzeli iz Jordana, je postavil Jozue v Gilgalu 21 in je govoril sinovom Izraelovim in rekel: Ko bodo v prihodnjih časih vprašali otroci vaši očete svoje, rekoč: Kaj pomenijo ti kameni? 22 razložite jim in recite: Izrael je prešel ta Jordan po suhem. 23 Kajti Gospod, vaš Bog, je posušil jordanske vode pred vami, dokler niste prešli, kakor je Gospod, vaš Bog, storil ob Rdečem morju, katero je posušil pred nami, dokler nismo prešli; 24 da bi spoznali vsi narodi zemlje roko Gospodovo, da je mogočna, da bi se vi bali Gospoda, svojega Boga, vse svoje dni.

1 Ko so pa slišali vsi kralji Amorejcev, ki so bili na tej strani Jordana proti zahodu, in vsi kralji Kanaancev, ki so bivali ob morju, kako je posušil Gospod jordanske vode pred sinovi Izraelovimi, dokler niso prešli, jim je skopnelo srce in ni jim ostalo nič poguma, zaradi sinov Izraelovih.

2 Tisti čas veli Gospod Jozuetu: Naredi si kamenenih nožev in obreži zopet sinove Izraelove v drugič. 3 In naredil si je Jozue kamenenih nožev in obrezal sinove Izraelove ob Hribu neobreze. 4 To pa je vzrok, zakaj jih je obrezal Jozue: vse ljudstvo, ki je šlo iz Egipta, kar jih je bilo moških, sposobnih za vojsko, so pomrli v puščavi po poti, ko so šli iz Egipta. 5 In ljudstvo vse, ki je izšlo, je bilo obrezano; toda vse ljudstvo, kar se ga je rodilo v puščavi ob potovanju po odhodu iz Egipta, ni bilo obrezano. 6 Zakaj sinovi Izraelovi so hodili štirideset let po puščavi, dokler ni poginil ves tisti narod, vojaški možje, ki so bili odšli iz Egipta, zato ker niso poslušali Gospodovega glasu; katerim je prisegel Gospod, da jim ne da videti dežele, ki je zanjo prisegel Gospod njih očetom, da nam jo da, deželo, v kateri teče mleko in med. 7 A njih otroke, ki jih je Gospod postavil na njih mesto, je obrezal Jozue; kajti bili so neobrezani, ker jih nihče ni obrezoval na poti. 8 In ko so končali obrezo vsega naroda, so ostali utaborjeni na svojem mestu, dokler niso ozdraveli. 9 In Gospod reče Jozuetu: Danes sem odvalil z vas sramoto Egipčanov; zato se je imenovalo tisto mesto Gilgal do tega dne.

10 In ko so sinovi Izraelovi taborili v Gilgalu, so praznovali pasho štirinajsti dan meseca proti večeru, na poljanah Jerihovih. 11 In jedli so od starega žita te dežele drugi dan po pashi, opresne kruhe in opraženo zrnje v isti dan. 12 In mana je preminila drugi dan, ko so jedli od žita tiste dežele, in Izraelovi sinovi niso več dobili mane, ampak jedli so od pridelkov Kanaanske dežele tisto leto.