13 Zgodi se pa, ko je bil Jozue pri Jerihu, da povzdigne oči in gleda, in glej, nasproti mu stoji mož s potegnjenim mečem v roki. In Jozue gre k njemu in mu reče: Si li ti naš ali naših sovražnikov? 14 On reče: Ne, temveč knez sem vojske Gospodove; sedaj sem prišel. In Jozue pade z obličjem na tla in moli ter mu reče: Kaj pravi gospod moj svojemu hlapcu? 15 In knez vojske Gospodove veli Jozuetu: Sezuj obuvalo z nog svojih, zakaj mesto, ki stojiš na njem, je sveto. In Jozue stori tako.

1 Jeriho pa so zaprli in ostalo je zaprto zavoljo sinov Izraelovih: nihče ni šel ven in nihče noter. 2 In Gospod reče Jozuetu: Poglej, dal sem ti v roko Jeriho in kralja in junaške može njegove. 3 Obkrožite torej mesto, vsi vojščaki, gredoč okoli mesta enkrat. Tako napravi šest dni, 4 in sedem duhovnikov naj nese pred skrinjo sedem jubilejskih trobent; sedmi dan pa obkrožite mesto sedemkrat, in duhovniki naj trobijo na trobente. 5 In kadar bodo zategnjeno trobili na jubilejsko trobento in zaslišite glas trobente, tedaj naj zavpije vse ljudstvo z močnim glasom: in mestno obzidje se podere na svojem kraju, in ljudstvo naj vstopi noter, vsak naravnost tja pred sabo. 6 Nato pokliče Jozue, sin Nunov, duhovnike in jim reče: Vzdignite skrinjo zaveze, in sedem duhovnikov naj nese sedem jubilejskih trobent pred skrinjo Gospodovo. 7 Ljudstvu pa veli: Vstanite in pojdite okoli mesta, in oboroženci naj gredo pred skrinjo Gospodovo. 8 In zgodilo se je tako: ko naroči Jozue ljudstvu, gre naprej sedem duhovnikov, nesoč sedem jubilejskih trobent pred Gospodom, in trobijo s trobentami, in skrinja Gospodova je šla za njimi. 9 In oboroženci gredo pred duhovniki, ki trobijo s trobentami, in zadnji voj gre za skrinjo, in neprestano trobijo s trobentami. 10 Jozue pa zapove ljudstvu in reče: Ne napravite bojnega krika, tudi naj se ne sliši glas vaš; še beseda naj ne pride iz vaših ust do dne, ko vam bom velel kričati; tedaj zaženite bojni krik! 11 Tako je šla skrinja Gospodova okoli mesta enkrat; in prišli so zopet v tabor in ondi prenočili.

12 In Jozue vstane zjutraj zgodaj, in duhovniki neso skrinjo Gospodovo, 13 in sedem duhovnikov nese sedem trobent milostnega leta pred skrinjo Gospodovo in gredoč trobijo neprestano s trobentami, in oboroženci gredo pred njimi, zadnji voj pa gre za skrinjo Gospodovo, in neprestano trobijo. 14 Tako so drugi dan šli okoli mesta enkrat in se zopet vrnili v tabor. Enako so delali šest dni. 15 Ali sedmi dan, ob jutranjem svitu, vstanejo zgodaj in gredo po istem načinu okoli mesta sedemkrat; samo tisti dan so obkrožili mesto sedemkrat. 16 In sedmi pot, ko duhovniki trobijo s trobentami, veli Jozue ljudstvu: Napravite bojni krik, zakaj Gospod vam je dal mesto. 17 Mesto pa in vse, kar je v njem, bodi v prekletje za Gospoda; samo Rahabo nečistnico ohranite živo, njo in vse, ki so z njo v hiši, zato ker je skrila sla, ki smo ju bili poslali. 18 Vi pa se varujte prekletega, da ne bi, ko ste ga naredili v prekletje, vzeli česa iz prekletega in bi spravili tabor Izraelov v prekletje in v nesrečo. 19 Toda vse srebro in zlato in bronaste in železne posode so svete Gospodu, pridejo naj v Gospodov zaklad. 20 Tedaj je ljudstvo zagnalo bojni krik, in trobili so na trobente. In ko je ljudstvo čulo glas trobente in zagnalo močan bojni krik, se je podrlo obzidje na svojem kraju, in ljudstvo je stopilo gori v mesto, vsak naravnost pred sabo, in zavzeli so mesto. 21 In s prekletjem so uničili vse, kar je bilo v mestu, može in žene, mlade in stare, vole, ovce in osle, z ostrino meča.

22 Jozue pa reče tistima dvema možema, ki sta ogledala deželo: Stopita v hišo tiste nečistnice in odpeljita odondod ženo z vsemi njenimi, kakor sta ji prisegla. 23 In ta dva mladeniča, oglednika, gresta noter in odpeljeta Rahabo venkaj, tudi njenega očeta in mater in njene brate in vse, kar jih je imela, vse sorodništvo njeno peljeta na plano; in pusté jih zunaj Izraelovega taborišča. 24 Mesto pa so sežgali z ognjem in vse, kar je bilo v njem; samo srebro in zlato in bronasto in železno posodo so deli v zakladnico hiše Gospodove. 25 A Rahabo nečistnico in njenega očeta rodbino in vse njene je Jozue ohranil v življenju; in prebivala je v Izraelu do današnjega dne, ker je bila skrila sla, ki ju je Jozue poslal ogledovat Jeriho. 26 Tisti čas je prisegel Jozue in rekel: Preklet bodi pred Gospodom mož, ki vstane, da sezida to mesto Jeriho: ko mu položi podstavo, naj izgubi prvorojenca svojega, in ko mu postavi vrata, naj izgubi svojega najmlajšega! 27 Tako je bil Gospod z Jozuetom, in glas o njem je šel po vsej zemlji.

1 Sinovi Izraelovi pa so zagrešili nezvestobo pri prekletem; zakaj Ahan, sin Karmija, sinu Zabdija, Zerahovega sinu, iz rodu Judovega, je vzel od prekletega. In srd Gospodov se je razvnel zoper Izraelove sinove.

1 Sinovi Izraelovi pa so zagrešili nezvestobo pri prekletem; zakaj Ahan, sin Karmija, sinu Zabdija, Zerahovega sinu, iz rodu Judovega, je vzel od prekletega. In srd Gospodov se je razvnel zoper Izraelove sinove.

2 Kajti Jozue je poslal može iz Jeriha proti Aju, ki je pri Betavenu, vzhodno od Betela, in jim rekel: Pojdite gori in oglejte deželo. In gredo in ogledajo Aj. 3 In ko se vrnejo k Jozuetu, mu reko: Naj ne hodi gori vse ljudstvo, a gre naj jih okoli dva ali tri tisoč in naj pokončajo Aj; ne pošlji tja vsega ljudstva, zakaj onih je malo. 4 Šlo je torej tja gori ljudstva okoli tri tisoč mož; pa so pobegnili pred možmi iz Aja. 5 In možje iz Aja so pobili izmed njih šestintrideset mož in so jih podili izpred vrat do Sebarima in jih pobijali, ko so navzdol bežali. In ljudstvu se je raztopilo srce in bilo je kakor voda. 6 Jozue pa si raztrga oblačila in pade z obličjem na zemljo pred skrinjo Gospodovo in leži do večera, on in starešine Izraelovi, in sipljejo prah na glave svoje. 7 In Jozue reče: Ah, Gospod, Jehova, zakaj si vendar peljal to ljudstvo čez Jordan, da nas daš v roke Amorejcem v pogubo? O da nismo rajši ostali onostran Jordana! 8 Oh, Gospod, kaj naj rečem, ko je Izrael zbežal pred sovražniki svojimi? 9 In slišali bodo to Kanaanci in vsi prebivalci v deželi, in nas obsujejo in iztrebijo naše ime z zemlje! In kaj storiš za veliko svoje ime? 10 In Gospod reče Jozuetu: Vstani! zakaj tako ležiš na obličju svojem? 11 Izrael je grešil, res, prestopili so zavezo mojo, ki sem jim jo zapovedal, ker so vzeli od prekletega, pa so tudi ukradli in še zatajili in tudi položili med svojo robo. 12 Zato ne morejo sinovi Izraelovi stati pred svojimi sovražniki, ampak bežati jim je, ker so v prekletstvu; več ne bodem z vami, dokler ne odpravite izmed sebe prekletstva. 13 Vstani, posveti ljudstvo in reci: Posvetite se za jutrišnji dan, zakaj tako pravi Gospod, Bog Izraelov: Stvar prekleta je med teboj, o Izrael; ne moreš stati pred svojimi sovražniki, dokler ne odpraviš prekletstva izmed sebe. 14 Zjutraj torej pristopite sem po rodovih svojih, in rod, ki ga zadene Gospod, naj pristopi po svojih rodovinah, in rodovina, ki jo zadene Gospod, naj pristopi rodbina za rodbino; in rodbina, ki jo zadene Gospod, naj pristopi mož za možem. 15 In kdor bo zadet v prekletstvu, bodi v ognju sežgan z vsem, kar ima, ker je prestopil zavezo Gospodovo in ker je nespamet storil v Izraelu.

16 Zjutraj zgodaj pa vstane Jozue in ukaže Izraelu pristopati po svojih rodovih, in zadet je bil rod Judov. 17 In ukaže pristopiti rodovinam Judovim, in zadeta je bila rodovina Zerahovcev. Ko pristopi rodovina Zerahovcev, gospodar za gospodarjem, je bil zadet Zabdi. 18 In ko pristopi rodbina njegova, mož za možem, je bil zadet Ahan, sin Karmija, sinu Zabdija, sinu Zerahovega, iz Judovega rodu. 19 In Jozue reče Ahanu: Sin moj, daj vendar slavo Gospodu, Izraelovemu Bogu, in pripoznaj njemu, in povej mi vendar, kaj si storil? Ničesar mi ne taji! 20 Tedaj odgovori Ahan Jozuetu in reče: Resnično, pregrešil sem se zoper Gospoda, Izraelovega Boga, in tako in tako sem storil: 21 videl sem med plenom dragocen babilonski plašč in dvesto seklov srebra in šibiko zlata, petdeset seklov težko, in sem se tega polakomnil ter sem vzel, in glej, zakopano je sredi mojega šotora v zemlji, in srebro je odspodaj. 22 Jozue torej pošlje sle, in teko k šotoru, in glej, skrito je bilo v njegovem šotoru, in srebro odspodaj. 23 In vzemo te stvari izpod šotora in prineso Jozuetu in pred vse sinove Izraelove in jih polože pred Gospodom. 24 Jozue pa in ves Izrael z njim vzame Ahana, sina Zerahovega, in srebro in plašč in šibiko zlata, sinove in hčere njegove, tudi vole in osle in ovce njegove, in šotor njegov in vse, kar je imel, in jih peljejo gori v dolino Ahor. 25 In Jozue reče: Kako si nas pripravil v nesrečo! Naj te Gospod spravi v nesrečo ta dan! In ves Izrael ga luča s kamenjem, in sežgo jih z ognjem in jih posujejo s kamenjem. 26 In napravijo nad njim velik kup kamenja, ki je do današnjega dne. In odvrnila se je togota jeze Gospodove. Zato se imenuje tisti kraj dolina Ahor do današnjega dne.