33 In vstaneta še tisto uro in se vrneta v Jeruzalem, in najdeta zbrane enajstere in te, ki so bili z njimi.
34 Ti pravijo: Res je vstal Gospod in se je prikazal Simonu.
35 In onadva pripovedujeta, kaj se je zgodilo na poti in kako sta ga spoznala, ko je kruh prelomil.
36 Ko pa o tem še govore, stopi on sam v sredo mednje in jim reče: Mir vam!
37 In oni se uplaše in vsi prestrašeni mislijo, da vidijo duha.
38 In jim reče: Kaj se plašite? in zakaj dvomljive misli obhajajo vaša srca?
39 Poglejte roke moje in noge moje, da sem jaz sam; potipajte me in poglejte! Saj duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da imam jaz.
40 In rekši to, jim pokaže roke in noge svoje.
41 Ker pa še ne verjamejo od veselja in se čudijo, jim reče: Imate li tu kake jedi?
42 Oni pa mu dado kos pečene ribe in satovja.
43 In vzame in pojé pred njimi.
44 Reče pa jim: To so besede moje, katere sem vam bil govoril, ko sem bil še z vami, da se mora izpolniti vse, kar je pisano zame v zakonu Mojzesovem in v prerokih in psalmih.
45 Tedaj jim odpre um, da bi razumeli pisma;
46 in veli jim: Tako je pisano in tako je moral Kristus trpeti in vstati tretji dan iz mrtvih,
47 in se mora oznanjevati v imenu njegovem izpokorjenje in odpuščenje grehov med vsemi narodi, počenši od Jeruzalema.
48 Vi pa ste priče temu.
|