|
8
1 Tedaj se je zbralo vse ljudstvo kakor en mož na široki ulici pred Vodnimi vrati; in rekli so Ezru pismouku, naj prinese knjigo zakona Mojzesovega, ki ga je Gospod zapovedal Izraelu.
2 In Ezra duhovnik je prinesel postavo pred zbor, pred može in žene in vse, ki so jo mogli slišati in razumeti, prvi dan sedmega meseca.
3 In čital jo je na široki ulici, ki je pred Vodnimi vrati, od jutranjega svita do poldne vpričo mož in žen in tistih, ki so mogli razumeti; in vsega ljudstva ušesa so bila obrnjena h knjigi postave.
4 In Ezra, pismouk, je stal na visokem lesenem stolu, ki so ga bili napravili v ta namen; in zraven njega so stali Matitija, Sema, Anaja, Urija, Hilkija in Maaseja, njemu na desni, na levi pa Pedaja, Misael, Malkija, Hasum, Hasbadana, Zeharija in Mesulam.
5 In Ezra razgane knjigo pred očmi vsega ljudstva (kajti stal je više nego vse ljudstvo), in ko jo je razganil, vstane vse ljudstvo.
6 In Ezra hvali Gospoda, vélikega Boga. In vse ljudstvo odgovori: Amen, Amen! povzdigujoč roke svoje. In pripognejo se in poklonijo Gospodu z obrazom do tal.
7 Tudi Jesua, Bani, Serebija, Jamin, Akub, Sabetaj, Hodija, Maaseja, Kelita, Azarija, Jozabad, Hanan, Pelaja, leviti, so razlagali ljudstvu pouk postave; in ljudstvo je stalo na mestu svojem.
8 In čitali so knjigo, postavo Božjo, razumljivo in razložili pomen, da se je prečitano razumelo.
9 In Nehemija, ki je bil Tirsata, in Ezra, duhovnik pismouk, in leviti, ki so učili ljudstvo, so rekli vsemu ljudstvu: Ta dan je svet Gospodu, vašemu Bogu; ne bodite žalostni in ne plakajte! Zakaj vse ljudstvo je plakalo, ko so slišali besede postave.
10 Zato jim je velel: Pojdite, jejte tolsto in pijte sladko in pošljite tudi darila tem, ki niso ničesar zase pripravili, zakaj ta dan je svet Gospodu našemu; zato se ne žalostite, kajti radost Gospodova je vaša moč.
11 In leviti so tolažili vse ljudstvo, govoreč: Molčíte, kajti ta dan je svet, ne žalostite se!
12 In šlo je vse ljudstvo, da bi jedli in pili in darila pošiljali in napravili veliko veselico; kajti razumeli so besede, ki so jih jim bili oznanjali.
13 In drugega dne so se zbrali poglavarji očetovin vsega ljudstva, duhovniki in leviti k Ezru pismouku, da bi pazili na besede postave.
14  In našli so pisano v postavi, da je bil Gospod zapovedal po Mojzesu, da naj prebivajo sinovi Izraelovi v šotorih iz zelenja ob prazniku v sedmem mesecu
15 ter naj oznanijo in pošljejo oklic po vseh mestih svojih in po Jeruzalemu, rekoč: Pojdite na gore in prinesite oljkovih mladik in vej z divje oljke in mirtovih in palmovih vej in mladičja z listnatih dreves, da se napravijo iz njih šotori, kakor je pisano!
16 Ljudstvo je torej šlo ven, in so prinesli ter si napravili šotore, vsak na strehi svoji, in na svojih dvoriščih in na dvoriščih hiše Božje in na široki ulici pri Vodnih vratih in na široki ulici pri Efraimovih vratih.
17 In ves zbor tistih, ki so se bili vrnili iz ujetništva, si je napravil šotore, in prebivali so v njih. Kajti sinovi Izraelovi niso bili tako slovesno praznovali od dni Jozueta, sina Nunovega, do tega dne. In bilo je veselje silno veliko.
18 In bral je v knjigi Božje postave vsak dan, od prvega dne do poslednjega. In so praznovali praznik sedem dni, in osmi dan je bilo slovesno zborovanje, po predpisu.
9
1 A štiriindvajseti dan tega meseca so se zbrali sinovi Izraelovi s postom in v žalni obleki in s prstjo na glavi.
2 In seme Izraelovo se je ločilo od vseh otrok tujcev, in ustopili so se in pripoznavali grehe svoje in očetov svojih kriva dejanja.
3 In stali so na mestu svojem in so brali v knjigi postave Gospoda, svojega Boga, četrti del dne. In drugi četrti del dne so pripoznavali in se poklanjali Gospodu, svojemu Bogu.
4 Nato stopijo na stopnice levitov Jesua, Bani, Kadmiel, Sebanija, Buni, Serebija, Bani in Kenani, in so vpili z velikim glasom h Gospodu, svojemu Bogu.
5 In leviti: Jesua, Kadmiel, Bani, Hasabneja, Serebija, Hodija, Sebanija in Petahija so dejali: Vstanite in hvalite Gospoda, svojega Boga, od vekomaj do vekomaj! In hvaljeno bodi ime slave tvoje, ki je vzvišeno nad vsako hvalo in proslavo.
6 Ti si Gospod, ti edini! Ti si naredil nebo, nebesa nebes in vso njih vojsko, zemljo in vse, kar je na njej, morja in karkoli je v njih, in ti jim vsem vzdržuješ obstanek; in vojske nebeške te molijo.
7 Ti si Jehova, Bog, ki si izvolil Abrama ter ga pripeljal iz Ura Kaldejcev, in dal si mu ime Abraham.
8 In našel si srce njegovo zvesto pred seboj ter sklenil z njim zavezo, da mu daš deželo Kanaancev, Hetejcev, Amorejcev, Ferizejcev, Jebusejcev in Girgasejcev, da jo daš semenu njegovemu, in si vzdržal besede svoje, zakaj ti si pravičen.
9 Ti si videl nadlogo očetov naših v Egiptu in slišal njih vpitje ob Rdečem morju;
10 in storil si znamenja in čudeže nad Faraonom in nad vsemi hlapci njegovimi in nad vsem ljudstvom dežele njegove, zakaj vedel si, da so prevzetno ravnali proti njim; in si sebi storil ime, kakor je današnji dan.
11 Razklal si morje pred njimi, da so šli sredi morja po suhem; njih preganjalce pa si vrgel v globočine, kakor kamen v silne vode.
12 In vodil si jih v oblakovem stebru po dne in v ognjenem stebru po noči, da bi jim svetil na poti, ki so po njej šli.
13 In prišel si doli na goro Sinaj in govoril si z njimi iz nebes ter jim dal pravične sodbe in zakone resnične ter dobre postave in zapovedi;
14 in znano si jim storil sveto soboto svojo in jim zapovedal zapovedi in postave in zakon po Mojzesu, hlapcu svojem.
15 In kadar so bili lačni, si jim dajal kruha iz nebes in izpeljal si zanje vodo iz skale, ko so bili žejni, in si jim velel, naj gredo posest deželo, za katero si s povzdignjeno roko prisegel, da jim jo daš.
16 Ali oni, očetje naši, so ravnali prevzetno in postali so trdovratni in niso poslušali zapovedi tvojih
17 in so se branili poslušati in se niso spominjali čudovitih del tvojih, ki si jih storil med njimi, temveč v trdovratnosti svoji in v uporu svojem so si postavili glavarja, da bi se vrnili v sužnost svojo. Ali ti si Bog mnogega odpuščanja, milostiv in poln usmiljenja, počasen v jezi in obilen v milosti, ti jih nisi zapustil.
18 Ko so si celo naredili ulito tele in rekli: To je tvoj Bog, ki te je izpeljal iz Egipta, in so počenjali grozno zasmehovanje Boga,
19 ti jih vendar nisi zapustil v mnogoterem usmiljenju svojem v puščavi: oblakov steber se ni umaknil iznad njih po dne, da bi jih vodil po poti, ne ognjeni steber po noči, da bi jim svetil na pot, po kateri naj gredo.
20 Ti si tudi dal dobrega duha svojega, da jih poučuje, in njih ustom nisi odrekel mane svoje, in dajal si jim vode, ko so bili žejni.
21 Štirideset let si jih oskrboval v puščavi, da jim ničesar ni pomanjkovalo; njih obleka se ni razdrapala in njih noge niso otekle.
22 In dal si jim kraljestva in ljudstva in ta jim pridelil po posameznih pokrajinah; tako so posedli deželo Sihona, kralja hesbonskega, in deželo Oga, kralja v Basanu.
23 In njih otroke si pomnožil kakor zvezde na nebu in si jih pripeljal v deželo, za katero si bil govoril njih očetom, da pridejo vanjo in jo posedejo;
24 njih otroci so torej prišli vanjo in jo posedli, in ti si ponižal pred njimi prebivalce te dežele, Kanaance, in si jih dal njim v roke z njih kralji in z ljudstvi vred v deželi, da so z njimi storili po volji svoji.
25 In zavzeli so utrjena mesta in mastno zemljo in dobili v last hiše, polne vsakršnega blaga, vodnjake izkopane, vinograde, oljkove vrte in sadnih dreves obilo: in jedli so in se nasitili in odebeleli, dobro živeč po veliki dobroti tvoji.
26 Ali postali so nepokorni in se uprli zoper tebe in so vrgli zakon tvoj za hrbet svoj in pomorili preroke tvoje, ki so pričevali zoper nje, da bi jih zopet preobrnili k tebi, in so počenjali grozno zasmehovanje Boga.
27 Zato si jih dal v roke njih zatiralcem, ki so jih tlačili; ali ko so ob času nadloge vpili k tebi, ti si jih uslišal iz nebes in po svojem mnogoterem usmiljenju si jim dal rešitelje, ki so jih oteli iz roke njih zatiralcev.
28 A komaj so imeli pokoj, so zopet delali hudo pred teboj. Zato si jih prepustil pesti njih sovražnikov, da so jim gospodovali; pa zopet so vpili k tebi, in slišal si jih iz nebes in mnogokrat si jih otel po mnogem usmiljenju svojem.
29 In pričeval si zoper nje, da bi jih izpreobrnil k postavi svoji, oni pa so se vedli prevzetno in niso poslušali zapovedi tvojih, ampak so grešili zoper pravice tvoje (katere kdor izpolnjuje, bo živel po njih) in pleča svoja umaknili izpod jarma tvojega; vdali so se trdovratnosti in niso hoteli poslušati.
30 A veliko let si imel potrpljenje z njimi in po duhu svojem si pričeval zoper nje, po svojih prerokih, a niso poslušali; zato si jih dal v roke ljudstvom dežel.
31 Vendar pa v mnogoterem usmiljenju svojem jih nisi docela pokončal, ne jih zapustil, zakaj ti, Bog mogočni, si milostiv in poln usmiljenja.
32 In sedaj, o Bog naš, Bog mogočni, veliki, silni in grozni, ki hraniš zavezo in milost, naj se ti ne vidi majhna vsa tista težava, ki je zadela nas in kralje naše in kneze in duhovnike in preroke in očete naše in vse ljudstvo tvoje, od dni kraljev asirskih do tega dne.
33 Ali ti si pravičen v vsem, kar je prišlo nad nas: zakaj ti si ravnal po resnici, mi pa smo delali krivično.
34 In naši kralji, knezi, duhovniki in očetje niso delali po postavi tvoji in niso pazili na zapovedi tvoje in pričevanja, s katerimi si pričeval zoper nje.
35 Kajti niso ti služili v kraljestvu svojem in ob veliki dobroti tvoji, ki si jo jim podeljeval, in v tej prostrani in mastni deželi, ki si jo jim bil izročil, in se niso preobrnili od hudih dejanj svojih.
36 Glej, hlapci smo danes, in dežela, ki si jo dal očetom našim, da uživajo njene sadove in dobrote – glej, v tej smo hlapci!
37 In ona dohodke svoje množi kraljem, ki si jih nam postavil zavoljo grehov naših, in ti gospodujejo telesom našim in živini naši, kakor jim je drago, in v veliki smo nadlogi.
10
1 A pri vsem tem narejamo in pišemo trdno zavezo, in vojvode naši, leviti in duhovniki naši, jo s pečati potrjujejo.
|
