26 Terah je bil star sedemdeset let, ko so se mu rodili Abram, Nahór in Harán.

27 To je Terahov rodovnik. Terahu so se rodili Abram, Nahór in Harán, Haránu pa se je rodil Lot. 28 Harán je umrl pred svojim očetom Terahom v svoji rojstni deželi, v Uru Kaldejcev. 29 Abram in Nahór sta se oženila. Abramovi ženi je bilo ime Sarája, Nahórjevi pa Milka. Bila je hči Harána, Milkinega in Jiskinega očeta. 30 Sarája pa je bila nerodovitna, ni imela otrok.

31 Terah je vzel sina Abrama in vnuka Lota, Haránovega sina, ter svojo snaho Sarájo, ženo svojega sina Abrama, in odšel z njimi iz Ura Kaldejcev, da bi šel v deželo Kánaan. Prišli so do Harána in se tam naselili. 32 Vseh Terahovih dni je bilo dvesto pet let. Potem je Terah umrl v Haránu.

1 Gospod je rekel Abramu: »Pojdi iz svoje dežele, iz svoje rodbine in iz hiše svojega očeta v deželo, ki ti jo bom pokazal. 2 Iz tebe bom naredil velik narod, blagoslovil te bom in naredil tvoje ime veliko, da bo v blagoslov.

3 Blagoslovil bom tiste, ki te bodo blagoslavljali, in preklel tiste, ki te bodo preklinjali, in v tebi bodo blagoslovljeni vsi rodovi zemlje.«

4 Abram je šel, kakor mu je naročil Gospod, in Lot je šel z njim. Ko je Abram odšel iz Harána, je bil star petinsedemdeset let. 5 S seboj je vzel ženo Sarájo, bratovega sina Lota in vse premoženje, ki sta ga zbrala, in vse duše, ki sta jih pridobila v Haránu. Odšli so in se napotili proti kánaanski deželi.

Ko so prišli v kánaansko deželo, 6 je Abram prehodil deželo do kraja Sihem, do Moréjevega hrasta – Kánaanci so takrat živeli v deželi. 7 Gospod se mu je prikazal in rekel: »Tvojemu potomstvu bom dal to deželo.« Tam je postavil oltar Gospodu, ki se mu je bil prikazal. 8 Od tam je šel naprej na vzhodno gorovje do Betela in se ušotoril tako, da je imel Betel na zahodni, Aj pa na vzhodni strani. Tam je postavil Gospodu oltar in klical Gospodovo ime. 9 Potem se je spet odpravil na pot in tako potoval proti Negebu.

10 Tedaj je v deželi nastala lakota in Abram je šel v Egipt, da bi tam nekaj časa ostal; kajti lakota v deželi je bila huda. 11 Ko pa se je približal Egiptu, je rekel ženi Saráji: »Glej, vem, da si lepa ženska. 12 Ko te bodo Egipčani videli in rekli: ›To je njegova žena,‹ bodo mene ubili, tebe pa pustili pri življenju. 13 Reci, prosim, da si moja sestra, da se mi bo dobro godilo zaradi tebe in bom po tvoji zaslugi ostal živ.« 14 Ko je torej Abram prispel v Egipt, so Egipčani videli, da je žena zelo lepa. 15 Videli so jo tudi faraonovi uradniki in jo hvalili faraonu. Tako so ženo vzeli v faraonovo hišo. 16 Zaradi nje je lepo ravnal z Abramom: dobil je drobnico in govedo, osle, hlapce in dekle, oslice in kamele. 17 Gospod pa je udaril faraona in njegovo hišo s hudimi nadlogami zaradi Abramove žene Saráje. 18 Faraon je poklical Abrama in rekel: »Kako si mi mogel to storiti? Zakaj mi nisi povedal, da je to tvoja žena? 19 Zakaj si rekel, da je tvoja sestra, da sem si jo vzel za ženo? Glej, tu imaš zdaj svojo ženo, vzemi jo in pojdi!« 20 Faraon je glede njega dal ukaze svojim možem in pospremili so Abrama, njegovo ženo in vse njegovo imetje.

1 Abram je torej odšel iz Egipta proti Negebu. Z njim je šla njegova žena, vse, kar je imel, in Lot. 2 Abram je bil silno bogat z živino, s srebrom in z zlatom. 3 Potem se je selil s šotori od Negeba do Betela, do kraja, kjer si je prej postavil šotor, med Betelom in Ajem. 4 To je kraj, kjer je prej postavil oltar; in tam je klical Gospodovo ime.

5 Tudi Lot, ki je potoval z Abramom, je imel drobnico, govedo in šotore. 6 A dežela ni mogla preživljati obeh, ko sta prebivala skupaj. Kajti njuno premoženje je bilo tako veliko, da nista mogla živeti skupaj. 7 Vnel se je prepir med pastirji Abramovih čred in pastirji Lotovih čred – Kánaanci in Perizéjci so tisti čas prebivali v deželi – 8 in Abram je rekel Lotu: »Naj ne bo prepira med menoj in teboj, med mojimi in tvojimi pastirji, saj sva brata! 9 Mar ni vsa dežela pred teboj? Loči se torej od mene! Če pojdeš ti na levo, grem jaz na desno, če se ti obrneš proti desni, bom jaz krenil na levo.« 10 Lot je povzdignil oči in videl vso jordansko pokrajino. Preden je Gospod pokončal Sódomo in Gomóro, je bila v celoti namakana. Vse do Coara je bila kakor Gospodov vrt, kakor egiptovska dežela. 11 Lot si je torej izbral vso jordansko pokrajino in se odselil proti vzhodu. Tako sta se ločila. 12 Abram je prebival v kánaanski deželi, Lot pa je živel v mestih pokrajine in šotoril tja do Sódome. 13 Sódomci pa so bili hudobni in so silno grešili zoper Gospoda.

14 Gospod je govoril Abramu, potem ko se je Lot ločil od njega: »Povzdigni oči in poglej s svojega mesta proti severu in jugu, proti vzhodu in zahodu! 15 Zares, vso deželo, ki jo vidiš, za vedno dajem tebi in tvojemu potomstvu. 16 In storil bom, da bo tvojega zaroda kakor prahu zemlje. Če bi kdo mogel prešteti prah zemlje, bi lahko preštel tudi tvoj zarod. 17 Vstani in prehodi deželo po vsej njeni dolžini in širini, kajti tebi jo dajem.« 18 Abram je šotoril ter prišel in se naselil pri Mamrejevih hrastih, ki so pri Hebrónu. Tam je postavil oltar Gospodu.

1 Za časa šinárskega kralja Amraféla so se elasárski kralj Arjóh, elámski kralj Kedorlaómer in gojímski kralj Tidál 2 vojskovali zoper sódomskega kralja Bera, gomórskega kralja Biršája, admaškega kralja Šinába, cebojímskega kralja Šeméberja in kralja Bele, to je Coarja.

3 Vsi ti so zbrali svoje čete v Sidímski dolini, to je Slano morje. 4 Dvanajst let so služili Kedorlaómerju, trinajsto leto pa so se uprli. 5 Štirinajsto leto so prišli Kedorlaómer in kralji, ki so bili z njim. Premagali so Rafájevce pri Ašterót Karnájimu, Zuzéjce pri Hamu, Emejce v Kirjatájimski dolini 6 in Horéjce na njihovem pogorju Seír ter prišli do El Parána na robu puščave. 7 Ko so se vračali, so prišli do En Mišpáta, to je Kadeša, in pokončali vse amalečanske kraje in tudi Amoréjce, ki so bivali v Hacecón Tamáru.

8 Tedaj so se sódomski, gomórski, admaški, cebojímski in belaški – to je coarski – kralj odpravili na pot in se v Sidímski dolini spustili v spopad 9 z elámskim kraljem Kedorlaómerjem, gojímskim kraljem Tidálom, šinárskim kraljem Amrafélom in elasárskim kraljem Arjóhom: štirje kralji proti petim. 10 V Sidímski dolini pa je bilo vse polno smolnih jam. Na begu sta sódomski in gomórski kralj padla v eno od njih, drugi pa so zbežali v gore. 11 Oni pa so pobrali vse imetje Sódome in Gomóre, ves njihov živež, in odšli. 12 Vzeli so tudi Lota, sina Abramovega brata, in njegovo imetje ter odšli. Prebival je namreč v Sódomi.

13 Neki ubežnik je prišel do Hebrejca Abrama in mu to povedal. Ta se je naselil pri hrastih Amoréjca Mamreja, Eškólovega in Anêrjevega brata, ki so bili Abramovi zavezniki. 14 Ko je torej Abram slišal, da je njegov brat ujet, je sklical svoje izurjene može, rojene v njegovi hiši, tristo osemnajst ljudi, in jih zasledoval do Dana. 15 Ponoči je razdelil svoje može in z njimi napadel sovražnike. Premagal jih je in jih zasledoval do Hobe, ki je severno od Damaska. 16 In spravil je nazaj vse imetje in tudi svojega brata in njegovo premoženje je spravil nazaj, z ženami in drugimi ljudmi vred.

17 Potem ko se je vrnil z zmage nad Kedorlaómerjem in kralji, ki so bili z njim, mu je prišel naproti sódomski kralj v dolini Šavé, to je v Kraljevi dolini. 18 Salemski kralj Melkízedek pa je prinesel kruha in vina. Bil je duhovnik Najvišjega Boga 19 in ga je blagoslovil, rekoč:

21 Sódomski kralj pa je rekel Abramu: »Daj mi duše, imetje pa obdrži zase!« 22 Abram mu je odgovoril: »Prisegam Gospodu, Bogu Najvišjemu, ki je ustvaril nebo in zemljo: 23 Ne, niti vrvice ali jermena od sandale, prav ničesar od tega, kar je tvoje, ne bom vzel, da ne porečeš: ›Jaz sem storil, da je Abram bogat.‹ 24 Samó tisto, kar so pojedli moji ljudje, in delež plena za može, ki so šli z menoj: Anêr, Eškól in Mamre. Naj vzamejo svoje deleže.«

1 Po teh dogodkih se je Abramu v videnju zgodila Gospodova beseda, rekoč: »Ne boj se, Abram! Jaz sem tvoj ščit, tvoje plačilo bo zelo veliko.« 2 Abram pa je rekel: »Gospod Bog, kaj mi boš vendar dal, ko pa ostajam brez otrok in bo dedič moje hiše Damaščan Eliézer?« 3 In Abram je rekel: »Glej, nisi mi naklonil potomstva, zato, glej, bo moj dedič hlapec moje hiše.« 4 A glej, zgodila se mu je Gospodova beseda, rekoč: »Ne bo ta dedoval za teboj, temveč tisti, ki bo prišel iz tebe, bo tvoj dedič.« 5 Popeljal ga je ven in mu rekel: »Poglej proti nebu in preštej zvezde, če jih moreš prešteti!« Potem mu je rekel: »Tako bo s tvojim potomstvom.« 6 Veroval je Gospodu in ta mu je to štel v pravičnost.

7 Rekel mu je: »Jaz sem Gospod, ki sem te izpeljal iz Ura Kaldejcev, da bi ti dal to deželo v posest.« 8 Rekel je: »Gospod Bog, po čem bom spoznal, da jo dobim v posest?« 9 Pa mu je rekel: »Vzemi zame triletno telico, triletno kozo, triletnega kozla, grlico in mladega goloba!« 10 Vzel je torej zanj vse te živali, jih razpolovil in položil vsako polovico nasproti drugi, le ptic ni razpolovil. 11 Ptice roparice so se spuščale na trupla, Abram pa jih je odganjal.

12 Ko se je sonce nagibalo k zatonu, je Abrama obšel trden spanec in glej, polastila se ga je groza in gost mrak je padel nanj. 13 Rekel je Abramu: »Vedi, da bodo tvoji potomci priseljenci v deželi, ki ne bo njihova, spravili jih bodo v sužnost in jih stiskali štiristo let. 14 A tudi narodu, ki jih bo imel zasužnjene, bom sodil. Potem bodo odšli z velikim imetjem. 15 Ti pa pojdeš v miru k svojim očetom; pokopan boš v visoki starosti. 16 V četrtem rodu se bodo vrnili sem, kajti hudobija Amoréjcev še ni dopolnjena.«

17 Sonce je zašlo in legel je mrak. In glej, lonec za ogenj, iz katerega se je kadilo, in plameneča bakla sta se premikala med kosi živali. 18 Tisti dan je Gospod sklenil z Abramom zavezo in rekel: »Tvojemu potomstvu dajem to deželo od Egiptovske reke do vélike reke, reke Evfrata; 19 Kenéjce, Kenázovce, Kadmonéjce, 20 Hetejce, Perizéjce, Rafájevce, 21 Amoréjce, Kánaance, Girgašéjce in Jebusejce.«

1 Žena Sarája Abramu ni rodila otrok; imela pa je egiptovsko deklo, ki ji je bilo ime Hagára. 2 Sarája je rekla Abramu: »Glej, Gospod mi ni dal, da bi rodila. Pojdi k moji dekli! Mogoče bom po njej dobila otroka.« Abram je poslušal Sarájo. 3 Potem ko je preteklo deset let, odkar se je Abram naselil v kánaanski deželi, je Abramova žena Sarája vzela svojo egiptovsko deklo Hagáro in jo dala možu Abramu za ženo. 4 Šel je k Hagári in je spočela. Ko pa je videla, da je spočela, je začela zaničevati gospodarico. 5 Sarája je rekla Abramu: »Ti si kriv, da me žali. Dala sem ti svojo deklo v naročje, ko pa je videla, da je spočela, me je začela zaničevati. Naj Gospod sodi med menoj in teboj!« 6 Abram je rekel Saráji: »Glej, tvoja dekla je v tvoji roki; naredi z njo, kar se ti zdi prav!« Tedaj je začela Sarája z njo tako trdo ravnati, da je Hagára pobegnila od nje.

7 Gospodov angel jo je našel pri studencu v puščavi, pri izviru ob poti proti Šuru. 8 Rekel je: »Hagára, Sarájina dekla, od kod prihajaš in kam greš?« Rekla je: »Bežim od svoje gospodarice Saráje.« 9 Gospodov angel ji je rekel: »Vrni se k svoji gospodarici in se podrêdi njeni roki!« 10 Potem ji je Gospodov angel rekel: »Silno bom namnožil tvoje potomstvo, da ga ne bo mogoče prešteti.« 11 In Gospodov angel ji je rekel:

15 Potem je Hagára Abramu rodila sina. Abram je dal sinu, ki ga je rodila Hagára, ime Izmael.

16 Ko je Hagára Abramu rodila Izmaela, je bil Abram star šestinosemdeset let.

1 Ko pa je Abram imel devetindevetdeset let, se mu je prikazal Gospod in mu rekel: »Jaz sem Bog Mogočni. Hodi pred menoj in bodi popoln! 2 Sklenil bom svojo zavezo med seboj in teboj in silno te bom namnožil.« 3 Abram je padel na obraz in Bog je govoril z njim ter rekel: 4 »Glej, to je moja zaveza s teboj: postal boš oče množice narodov. 5 Ne boš se več imenoval Abram, temveč Abraham ti bo ime, kajti postavljam te za očeta množici narodov. 6 Naredil te bom silno rodovitnega, napravil bom iz tebe narode in kralji bodo izšli iz tebe. 7 Postavljam svojo zavezo med seboj in teboj ter tvojimi potomci za teboj iz roda v rod kot večno zavezo. Tebi in tvojim potomcem za teboj bom Bog. 8 Tebi in tvojemu potomstvu dajem deželo, v kateri bivaš kot tujec, vso kánaansko deželo, v večno last in bom njihov Bog.«

9 Bog je rekel Abrahamu: »Ti pa se dŕži moje zaveze, ti in tvoji potomci za teboj iz roda v rod! 10 To je moja zaveza, ki se je držite, zaveza med menoj in vami ter tvojimi potomci za teboj: vsak moški pri vas naj bo obrezan! 11 Obrežite si meso svojih prednjih kožic! To bodi znamenje zaveze med menoj in vami! 12 Osem dni po rojstvu naj bodo obrezani vsi moški iz roda v rod, najsi bodo rojeni v hiši ali pridobljeni za denar od katerega koli tujca, ki ni izmed tvojih potomcev. 13 Oboji morajo biti obrezani, rojeni v tvoji hiši in pridobljeni za tvoj denar. Takó bo moja zaveza v vašem mesu večna zaveza. 14 Kar pa zadeva neobrezanega moškega, ki ni obrezan na mesu svoje prednje kožice, naj bo iztrebljen iz svojega ljudstva; prelomil je mojo zavezo.«

15 Potem je Bog rekel Abrahamu: »Svoje žene Saráje ne imenuj več Sarája, temveč Sara bodi njeno ime! 16 Blagoslovil jo bom in ti dal sina tudi od nje; blagoslovil jo bom, da bodo iz nje nastali narodi in bodo kralji ljudstev izšli iz nje.« 17 Abraham je padel na obraz in se zasmejal. Rekel si je: »Ali se bo stoletniku rodil sin? Ali bo devetdesetletna Sara rodila?« 18 Abraham je rekel Bogu: »O da bi le Izmael živel pred teboj!« 19 Bog pa je odgovoril: »Ne, temveč tvoja žena Sara ti bo rodila sina in dal mu boš ime Izak. Sklenil bom z njim svojo zavezo kot večno zavezo za njegove potomce za njim. 20 Tudi glede Izmaela sem te uslišal; glej, blagoslovil ga bom in ga naredil rodovitnega ter ga silno namnožil; dvanajst knezov se mu bo rodilo in naredil bom iz njega velik narod. 21 Svojo zavezo pa bom sklenil z Izakom, ki ti ga bo rodila Sara čez leto dni.« 22 Ko je Bog nehal govoriti z njim, se je vzdignil od Abrahama.

23 Abraham je vzel sina Izmaela, vse, ki so bili rojeni v hiši, in vse, ki so bili pridobljeni za denar, vse moške izmed ljudi Abrahamove hiše, in obrezal meso njihove prednje kožice še isti dan, kakor mu je Bog naročil. 24 Ko je bil Abraham obrezan na mesu svoje prednje kožice, je bil star devetindevetdeset let, 25 njegovemu sinu Izmaelu pa je bilo trinajst let, ko je bil obrezan na mesu svoje prednje kožice. 26 Istega dne sta bila obrezana Abraham in njegov sin Izmael. 27 Z njim vred so bili obrezani vsi moški njegove hiše, rojeni v hiši in za denar kupljeni od tujcev.

1 Gospod se je prikazal Abrahamu pri Mamrejevih hrastih, ko je ob dnevni vročini sedèl pred vhodom v šotor. 2 Povzdignil je oči, pogledal in glej, pred njim so stali trije možje. Ko jih je zagledal, jim je stekel naproti od vhoda v šotor in se jim priklonil do tal. 3 Rekel je: »Moj gospod, če sem našel naklonjenost v tvojih očeh, nikar ne hodi mimo svojega služabnika! 4 Naj prinesejo malo vode, da si umijete noge. Potem se spočijte pod drevesom! 5 Jaz pa prinesem kos kruha, da se okrepčate, potem pa lahko greste naprej. Čemu bi sicer prišli mimo svojega služabnika!« Rekli so: »Stori, kakor si rekel!«

6 Abraham je pohitel v šotor k Sari in rekel: »Hitro vzemi tri merice boljše moke, zamesi jo in speci kolače!« 7 Potem je Abraham tekel k živini. Vzel je mlado in lepo tele in ga dal hlapcu; ta ga je hitro pripravil. 8 Vzel je masla in mleka ter tele, ki ga je bil pripravil, in vse to položil prednje. Stal je pri njih pod drevesom in so jedli.

9 Rekli so mu: »Kje je tvoja žena Sara?« Rekel je: »Glejte, v šotoru.« 10 Pa je rekel: »Čez leto dni se bom vrnil k tebi in glej, tvoja žena Sara bo imela sina.« Sara pa je poslušala za vhodom v šotor, ki je bil za njim. 11 Abraham in Sara sta bila stara, že zelo v letih; Sari se je nehalo dogajati, kakor se dogaja ženskam, 12 pa se je sama pri sebi zasmejala in rekla: »Mar naj zdaj, ko sem uvela, še občutim slast? Tudi moj gospod je star.« 13 Gospod pa je rekel Abrahamu: »Zakaj se je Sara zasmejala in rekla: ›Ali bom res rodila, ko sem že ostarela?‹ 14 Ali je za Gospoda kaj pretežko? Ko bom čez leto dni v tem času spet prišel k tebi, bo Sara imela sina.« 15 Sara pa je tajila in rekla: »Nisem se zasmejala.« Bala se je namreč. »Pač,« je rekel, »zares si se zasmejala.«

16 Tedaj so se možje odpravili in gledali proti Sódomi, Abraham pa je šel z njimi, da bi jih pospremil. 17 Gospod si je rekel: »Ali naj skrivam pred Abrahamom, kaj nameravam storiti? 18 Iz Abrahama bo vendar nastal velik in mogočen narod in v njem bodo blagoslovljeni vsi narodi zemlje. 19 Izbral sem ga, da bo zapovedal svojim sinovom in svoji hiši za njim, naj se držijo Gospodove poti in ravnajo v skladu s pravičnostjo in pravico; tako bo Gospod izpolnil Abrahamu, kar mu je obljubil.« 20 Gospod je rekel: »Vpitje iz Sódome in Gomóre je res silno in njihov greh je izredno težak. 21 Stopil bom dol, da vidim, ali so res počeli vse tisto, o čemer govori vpitje, ki prihaja do mene, ali ne. Izvedeti hočem.«

22 Moža sta se obrnila in odšla proti Sódomi, Abraham pa je še stal pred Gospodom. 23 Abraham je pristopil in rekel: »Ali boš res pokončal pravičnega s krivičnim vred? 24 Mogoče je v mestu petdeset pravičnih. Ali boš tudi te pokončal in ne boš prizanesel kraju zaradi petdesetih pravičnih, ki so v njem? 25 Daleč naj bo od tebe, da bi ti storil kaj takega, da bi pobil pravičnega s krivičnim vred, da bi se enako zgodilo pravičnim kakor krivičnim! Daleč naj bo od tebe! Ali ne bo sodnik vse zemlje ravnal pravično?« 26 Gospod je rekel: »Če najdem v Sódomi petdeset pravičnih med meščani, bom prizanesel vsemu kraju zaradi njih.«

27 Abraham pa je rekel: »Glej, jaz, ki sem prah in pepel, sem si dovolil govoriti z Gospodom. 28 Mogoče jih petdesetim pravičnim manjka pet, ali boš zaradi teh petih uničil vse mesto?« Rekel je: »Ne bom ga uničil, če jih tam najdem petinštirideset.« 29 Pa je spet spregovoril in mu rekel: »Mogoče se jih tam najde štirideset.« Odgovoril je: »Ne bom storil tega zaradi teh štiridesetih.« 30 Pa je rekel: »Naj se Gospod ne jezi, če govorim; mogoče se jih tam najde trideset.« Rekel je: »Ne bom storil tega, če jih najdem trideset.« 31 Rekel je: »Glej, dovolil sem si govoriti z Gospodom; mogoče se jih tam najde dvajset.« Rekel je: »Ne bom jih uničil zaradi teh dvajsetih.« 32 Abraham je rekel: »Naj se Gospod ne jezi, če spregovorim še tokrat: Mogoče se jih tam najde deset.« Odgovoril je: »Ne bom jih uničil zaradi teh desetih.«

33 Gospod je potem, ko je nehal govoriti z Abrahamom, odšel. Abraham pa se je vrnil v svoj kraj.

1 Zvečer sta angela prišla v Sódomo, ko je Lot sedèl pri sódomskih vratih. Ko ju je zagledal, je vstal, jima šel naproti in se priklonil z obrazom do tal. 2 Rekel je: »Prosim, gospoda, stopita v hišo svojega služabnika, da prenočita in si umijeta noge, zjutraj pa vstaneta in odideta po svoji poti.« Rekla sta: »Ne, prenočila bova na trgu.« 3 Zelo ju je silil, zato sta le odšla z njim in stopila v njegovo hišo. Pripravil jima je večerjo, spekel nekvašeni kruh in sta jedla.

4 Preden sta legla, so hišo obstopili meščani, sódomski moški, vsi, od dečkov do starcev, vse ljudstvo do zadnjega moža. 5 Klicali so Lota in mu rekli: »Kje sta moža, ki sta nocoj prišla k tebi? Pripelji ju ven k nam, da ju spoznamo!« 6 Lot je tedaj stopil ven k njim na prag, zaprl vrata za seboj 7 in rekel: »Nikar, bratje moji, ne delajte hudega! 8 Glejte, imam dve hčeri, ki še nista spoznali moža; naj ju pripeljem k vam, da storite z njima, kar boste hoteli. Samo tema možema ne storite ničesar, saj sta prišla v senco moje strehe!« 9 Rekli so: »Poberi se!« Potem so rekli: »Nekdo je prišel sem kot tujec, pa bi rad razsojal. Tebi bomo storili še kaj hujšega kakor njima.« Silno so pritiskali na Lota in bili na tem, da razbijejo vrata. 10 A moža sta iztegnila roke, potegnila Lota k sebi v hišo in zaprla vrata. 11 Može pa, ki so stali pri vhodu, sta udarila s slepoto, od najmanjših do največjih, tako da niso mogli najti vrat. 12 In moža sta rekla Lotu: »Imaš v mestu še koga, morda zeta, sinove, hčere ali sicer kakega svojega človeka? Odpelji jih iz kraja! 13 Midva bova namreč ta kraj uničila, kajti njihovo vpitje, ki je prišlo do Gospoda, je prehudo. Zato naju je Gospod poslal, da ga uničiva.« 14 Lot je šel ven in govoril s svojima zetoma, ki sta nameravala vzeti njegovi hčeri. Rekel je: »Vstanita, pojdita iz tega kraja, kajti Gospod bo mesto uničil!« Toda zeta sta mislila, da se šali.

15 Ko se je vzdignila jutranja zarja, sta angela priganjala Lota in rekla: »Vstani, vzemi ženo in hčeri, ki sta tu, da ne boš pokončan zaradi krivde tega mesta!« 16 Obotavljal se je, zato sta ga moža zgrabila za roko, prav tako tudi njegovo ženo in hčeri – ker mu je Gospod hotel prizanesti – in ga odpeljala ven ter ga pustila zunaj mesta. 17 Ko sta jih vodila ven, sta rekla: »Reši si življenje! Ne oziraj se nazaj in ne ustavljaj se nikjer v pokrajini! V gorovje se reši, da ne boš pokončan!« 18 Lot jima je odgovoril: »Nikar, gospod! 19 Glej, tvoj služabnik je našel milost v tvojih očeh in s tem, da si mi rešil življenje, si mi izkazal veliko dobroto. Toda ne morem se rešiti v gore; lahko bi se mi pripetila nesreča in bi umrl. 20 Glej, tisto mesto je dovolj blizu, da se morem zateči vanj. In tako majhno je. Dovôli, da se rešim tja! Ali ni res majhno? Tako bom ostal živ.« 21 Rekel mu je: »Glej, uslišal ti bom tudi to prošnjo in ne bom razdejal mesta, o katerem si govoril. 22 Hitro se reši tja! Ničesar ne morem storiti, dokler ne prideš tja.« Zato se mesto imenuje Coar.

23 Sonce je vzhajalo nad deželo, ko je Lot prišel do Coarja 24 in je Gospod storil, da sta od Gospoda, z neba, deževala na Sódomo in Gomóro žveplo in ogenj. 25 Razdejal je ti mesti in vso pokrajino, vse prebivalce mest in vse rastlinstvo te dežele. 26 Lotova žena, ki je bila z njim, pa se je ozrla nazaj in postala solnat steber.

27 Zgodaj zjutraj je šel Abraham na kraj, kjer je bil stal pred Gospodom. 28 Pogledal je proti Sódomi in Gomóri in vse naokrog po pokrajini. Pogledal je in glej, z zemlje se je vzdigoval dim, kakor bi se kadilo iz peči.

29 Ko je Bog uničil mesta pokrajine, se je spomnil Abrahama in poslal Lota proč od razdejanja, ko je razdejal mesta, kjer je prebival Lot.

30 Lot je iz Coarja odšel navzgor in se s hčerama naselil na gorovju. Bal se je namreč bivati v Coarju, zato je živel v votlini, on in obe hčeri.

31 Starejša hči je rekla mlajši: »Najin oče je star, v deželi pa ni moža, ki bi se nama približal po navadi vse zemlje. 32 Dajva, napojiva očeta z vinom in leziva z njim; tako obudiva zarod po očetu.« 33 Tisti večer sta torej napojili očeta z vinom in starejša je šla in legla k očetu. Pa ni zaznal, ne ko je legla ne ko je vstala. 34 Naslednji dan je starejša hči rekla mlajši: »Sinoči sem ležala z očetom; še nocoj ga napojiva z vinom! Potem pojdi ti in lezi z njim! Tako bova obudili zarod po očetu.« 35 Tudi tisti večer sta napojili očeta z vinom. Mlajša hči je vstala in legla k njemu, pa ni zaznal, ne ko je legla ne ko je vstala. 36 Tako sta obe Lotovi hčeri zanosili s svojim očetom.

37 Starejša hči je rodila sina in mu dala ime Moáb. To je oče Moábcev do danes. 38 Tudi mlajša hči je rodila sina in dala mu je ime Ben Amí. To je oče Amóncev do danes.

1 Od tam se je Abraham odpravil v pokrajino Negeb in se zadrževal med Kadešem in Šurom. Ko pa je kot tujec živel v Gerárju, 2 je govoril o svoji ženi Sari: »Moja sestra je.« Tedaj je gerárski kralj Abiméleh poslal po Saro in jo vzel k sebi. 3 Toda Bog je prišel k Abimélehu ponoči v sanjah in mu rekel: »Glej, umrl boš zaradi ženske, ki si jo vzel, kajti poročena je!« 4 Abiméleh pa se ji še ni približal. Rekel je: »Gospod, ali ubijaš tudi pravične ljudi? 5 Mar ni on rekel: ›Moja sestra je.‹ Pa tudi sama je rekla: ›Moj brat je.‹ S poštenim srcem in čistimi rokami sem to storil.« 6 Bog pa mu je odgovoril v sanjah: »Tudi jaz vem, da si to storil s poštenim srcem in sam sem te obvaroval, da nisi grešil zoper mene. Zato nisem dal, da bi se je dotaknil. 7 Zdaj pa vrni ženo možu, kajti prerok je in molil bo zate, da ostaneš živ. Če pa je ne vrneš, vedi, da boste gotovo umrli ti in vsi tvoji.«

8 Abiméleh je vstal zgodaj zjutraj, sklical vse služabnike in jim povedal vse, kar se je zgodilo. Možje so se silno prestrašili. 9 Potem je Abiméleh poklical Abrahama in mu rekel: »Kaj si nam storil? S čim sem se pregrešil zoper tebe, da si nadme in nad moje kraljestvo spravil to veliko pregreho? Storil si mi, česar človek ne sme narediti.« 10 Dalje je Abiméleh rekel Abrahamu: »Kaj ti je prišlo na misel, da si to storil?« 11 Abraham je rekel: »Rekel sem si: ›Gotovo ni strahu Božjega v tem kraju; ubili me bodo zaradi žene.‹ 12 Sicer pa je res moja sestra; hči mojega očeta je, a ne hči moje matere. Tako je postala moja žena. 13 Ko me je Bog poslal iz hiše mojega očeta po svetu, sem ji rekel: ›Narêdi mi tole dobroto: v vsakem kraju, kamor bova prišla, reci, da sem tvoj brat!‹«

14 Abiméleh je tedaj vzel drobnico in govedo, hlapce in dékle ter jih dal Abrahamu. Vrnil mu je ženo Saro. 15 Potem je Abiméleh rekel: »Glej, moja dežela je pred teboj; prebivaj, kjer ti ugaja.« 16 Sari pa je rekel: »Glej, tvojemu bratu dajem tisoč srebrnikov; glej, naj bo zate kot zagrinjalo čez oči za vse, ki so s teboj. Tako si v vsem opravičena.«

17 Potem je Abraham molil k Bogu in Bog je ozdravil Abiméleha, njegovo ženo in dékle, da so mogle roditi. 18 Gospod je bil namreč zaprl naročja vsem ženskam v Abimélehovi hiši zaradi Abrahamove žene Sare.

1 Gospod je obiskal Saro, kakor je rekel, in Gospod je storil Sari, kakor je napovedal. 2 Sara je spočela in rodila Abrahamu sina v njegovi starosti ob času, ki mu ga je Bog napovedal. 3 Abraham je svojemu sinu, ki mu ga je rodila Sara, dal ime Izak. 4 Ko je bil sin Izak star osem dni, ga je Abraham obrezal, kakor mu je Bog zapovedal. 5 Abraham je bil star sto let, ko se mu je rodil sin Izak. 6 Sara je rekla: »Bog mi je pripravil smeh; kdor bo to slišal, se mi bo nasmihal.« 7 In rekla je: »Kdo bi dejal Abrahamu, da bo Sara dojila otroke? In vendar sem mu rodila sina v njegovi starosti.«

8 Deček je rastel in ga je odstavila. Na dan, ko je bil Izak odstavljen, je Abraham napravil veliko gostijo.

9 Ko je Sara nekoč videla sina Egipčanke Hagáre, ki ga je rodila Abrahamu, kako se posmehuje, 10 je rekla Abrahamu: »Naženi to deklo in njenega sina! Kajti sin te dekle ne sme dedovati skupaj z mojim sinom Izakom.« 11 Ta beseda Abrahamu zaradi sina ni bila prav nič pogodu. 12 Bog pa mu je rekel: »Naj ti ne bo žal ne dečka ne dekle! Poslušaj Saro, kar koli ti poreče! Kajti po Izaku se ti bo imenovalo potomstvo. 13 A tudi iz deklinega sina bom naredil narod, kajti tvoj potomec je.«

14 Abraham je zgodaj zjutraj vstal, vzel kruha in meh vode, dal to Hagári na rame in jo z dečkom poslal proč. Šla je in blodila po beeršébski puščavi. 15 Ko pa je voda v mehu pošla, je vrgla dečka pod enega od grmov. 16 Potem je šla in sedla za streljaj puščice daleč; rekla si je namreč: »Naj ne gledam, kako deček umira!« Ko je tako sedela v bližini, je na glas zajokala. 17 Bog je pa slišal dečkov glas in Božji angel je iz nebes poklical Hagáro ter ji rekel: »Kaj ti je, Hagára? Ne boj se, kajti Bog je slišal dečkov glas od tam, kjer leži. 18 Vstani, poberi dečka in ga dŕži s svojo roko! Kajti iz njega bom naredil velik narod.« 19 Bog ji je tedaj odprl oči, da je zagledala studenec. Šla je, napolnila meh z vodo in dala piti dečku.

20 Bog je bil z dečkom. Rastel je, prebival v puščavi in postal lokostrelec. 21 Živel je v paránski puščavi. Mati pa mu je dobila ženo iz egiptovske dežele.

22 Tisti čas pa sta Abiméleh in poveljnik njegove vojske Pihól rekla Abrahamu: »Bog je s teboj v vsem, kar delaš. 23 Prisezi mi zdaj tukaj pri Bogu, da ne boš varal ne mene ne mojih naslednikov ne potomcev; enako dobroto, kakršno sem ti izkazoval jaz, izkazuj ti meni in deželi, v kateri prebivaš kot tujec!« 24 Abraham je odgovoril: »Prisežem.«

25 Tedaj se je Abraham pritožil Abimélehu zaradi studenca, ki so si ga Abimélehovi hlapci s silo prilastili. 26 Abiméleh je rekel: »Ne vem, kdo je to storil, tudi ti mi nisi povedal in sam nisem slišal o tem do danes.« 27 Abraham je vzel od drobnice in goveda, dal to Abimélehu in sklenila sta zavezo. 28 Abraham je oddelil od drobnice sedem jagnjic. 29 Abiméleh je rekel Abrahamu: »Kaj pomeni teh sedem jagnjic, ki si jih oddelil?« 30 Rekel je: »Resnično, vzel boš sedem jagnjic iz moje roke, da mi boš za pričo, da sem jaz izkopal ta vodnjak.« 31 Zato je ta kraj dobil ime Beeršéba, ker sta tam oba prisegla.

32 Tako sta pri Beeršébi sklenila zavezo. Potem sta Abiméleh in poveljnik njegove vojske Pihól vstala in se vrnila v filistejsko deželo. 33 Abraham je v Beeršébi zasadil tamarisko in tam klical ime Gospoda, večnega Boga. 34 In Abraham je prebival veliko dni kot tujec v filistejski deželi.

1 Po teh dogodkih je Bog preizkušal Abrahama. Rekel mu je: »Abraham!« Rekel je: »Tukaj sem.« 2 Pa je rekel: »Vzemi svojega sina, svojega edinca, ki ga ljubiš, Izaka, in pojdi v deželo Moríja! Tam ga daruj v žgalno daritev na gori, ki ti jo bom pokazal!« 3 Abraham je vstal zgodaj zjutraj, osedlal osla, vzel s seboj dva hlapca in svojega sina Izaka. Nacepil je drv za žgalno daritev, potem pa je vstal in odšel proti kraju, o katerem mu je govoril Bog. 4 Tretji dan je povzdignil oči in od daleč zagledal kraj. 5 Rekel je hlapcema: »Ostanita tukaj z oslom, jaz in deček pa greva tjakaj, da pomoliva. Potem se vrneva k vama.«

6 Abraham je vzel drva za žgalno daritev in jih naložil svojemu sinu Izaku, v svojo roko pa je vzel ogenj in nož. In šla sta oba skupaj. 7 Izak je nagovoril svojega očeta Abrahama in rekel: »Moj oče!« Ta je rekel: »Tukaj sem, moj sin.« Pa je rekel: »Glej, ogenj in drva, kje pa je jagnje za žgalno daritev?« 8 Abraham je rekel: »Bog si bo preskrbel jagnje za žgalno daritev, moj sin.« In šla sta oba skupaj.

9 Prišla sta na kraj, o katerem mu je Bog rekel. Tam je Abraham sezidal oltar in razložil drva. Zvezal je svojega sina Izaka in ga položil na oltar na drva. 10 Potem je Abraham iztegnil svojo roko in vzel nož, da bi zaklal svojega sina. 11 Tedaj mu je zaklical Gospodov angel iz nebes in rekel: »Abraham, Abraham!« Rekel je: »Tukaj sem.« 12 In je rekel: »Ne izteguj svoje roke nad dečka in ne stôri mu ničesar, kajti zdaj vem, da se bojiš Boga, saj mi nisi odrekel svojega sina, svojega edinca.« 13 Abraham je povzdignil oči in pogledal, in glej, za njim je bil oven, ki se je z rogovi zapletel v grmovje. Abraham je torej šel in vzel ovna in ga daroval v žgalno daritev namesto svojega sina. 14 Zato je Abraham tisti kraj imenoval »Gospod bo preskrbel«, kakor pravijo danes: Na gori Gospodovi bo preskrbljeno.

15 Gospodov angel je drugič poklical Abrahama iz nebes 16 in rekel: »Prisegel sem pri sebi, govori Gospod: Ker si to storil in nisi odrekel svojega sina, svojega edinca, 17 te bom zares obilno blagoslovil in silno namnožil tvoje potomstvo, kakor zvezde na nebu in kakor pesek, ki je na morskem bregu. Tvoji potomci bodo vzeli v posest vrata svojih sovražnikov 18 in s tvojimi potomci se bodo blagoslavljali vsi narodi na zemlji, ker si poslušal moj glas.«

19 Abraham se je vrnil k hlapcema, vzdignili so se in skupaj odšli proti Beeršébi. In Abraham je prebival v Beeršébi.

20 Po teh dogodkih so povedali Abrahamu in rekli: »Tudi Milka je rodila sinove tvojemu bratu Nahórju: 21 prvorojenca Uca, njegovega brata Buza, Arámovega očeta Kemuéla, 22 Keseda, Hazója, Pildáša, Jidláfa in Betuéla.« 23 Betuélu pa se je rodila Rebeka. Osem otrok je rodila Milka Abrahamovemu bratu Nahórju. 24 Njegova stranska žena, Reúma po imenu, je tudi rodila, in sicer Tebaha, Gahama, Tahaša in Maahája.

1 Sarino življenje je trajalo sto sedemindvajset let. 2 Potem je umrla v Kirját Arbi, to je v Hebrónu, v kánaanski deželi. Abraham je prišel, da bi opravil za Saro žalovanje in jo objokoval.

3 Ko se je Abraham vzdignil od pokojnice, je spregovoril Hetovim sinovom in rekel: 4 »Tujec in priseljenec sem pri vas. Dajte mi kos zemlje za grobišče pri vas, da spravim pokojnico od doma in jo pokopljem!« 5 Hetovi sinovi so odgovorili in mu rekli: 6 »Poslušaj nas, gospod! Božji knez si med nami; v najlepšem izmed naših grobov pokoplji pokojnico! Nobeden izmed nas ti ne bo odrekel groba, da ne bi mogel pokopati pokojnice.« 7 Abraham se je vzdignil in se priklonil ljudstvu dežele, Hetovim sinovom. 8 Potem jim je govoril in rekel: »Če vam je prav, da spravim pokojnico od doma in jo pokopljem, me poslušajte in rotite Coharjevega sina Efróna, 9 naj mi da votlino Mahpélo, ki jo ima na koncu svojega polja. Za polno vrednost srebra naj mi jo da sredi med vami za grobišče.« 10 Efrón pa je sedèl sredi med Hetovimi sinovi. In Hetejec Efrón je odgovoril Abrahamu vpričo Hetovih sinov, vseh, ki so prihajali k vratom njegovega mesta, in rekel: 11 »Ne, gospod, poslušaj me! Dam ti polje in tudi votlino, ki je na njem, ti dam; vpričo sinov svojega ljudstva ti jo dam. Le pokoplji pokojnico!« 12 Abraham se je priklonil pred ljudstvom dežele 13 in govoril Efrónu vpričo ljudstva dežele in rekel: »Ko bi me le hotel poslušati! Dam ti srebro za polje. Vzemi ga od mene, da tam pokopljem pokojnico.« 14 Efrón je odgovoril Abrahamu in mu rekel: 15 »Poslušaj me, gospod! Zemljišče za štiristo šeklov srebra, kaj je to med menoj in teboj? Le pokoplji pokojnico!« 16 Ko je Abraham slišal Efróna, mu je vpričo Hetovih sinov odtehtal srebro, ki ga je zahteval: štiristo šeklov srebra po veljavni trgovski teži.

17 Tako je prešlo Efrónovo polje, ki je v Mahpéli nasproti Mamreju, polje in votlina na njem in vse drevje, ki je bilo na polju po vsem zemljišču naokrog, 18 Abrahamu v last vpričo Hetovih sinov, vseh, ki so prihajali k vratom njegovega mesta. 19 Potem je Abraham pokopal svojo ženo Saro v votlini na polju Mahpéli nasproti Mamreju, to je Hebrónu, v kánaanski deželi. 20 Tako sta polje in votlina na njem od Hetovih sinov prešla v last Abrahamu za grobišče.

1 Abraham je bil star, že močno v letih in Gospod ga je v vsem blagoslovil. 2 Abraham je rekel najstarejšemu služabniku svoje hiše, ki je upravljal vse njegovo imetje: »Polôži roko pod moja ledja, 3 da te zaprisežem pri Gospodu, Bogu neba in Bogu zemlje, da ne vzameš žene mojemu sinu izmed hčera Kánaancev, med katerimi prebivam, 4 ampak da pojdeš v mojo deželo, k mojemu sorodstvu, in dobiš ženo za mojega sina Izaka.« 5 Služabnik pa mu je rekel: »Kaj pa, če ženska ne bo hotela iti z menoj v to deželo? Ali naj popeljem tvojega sina nazaj v deželo, iz katere si prišel?« 6 Abraham mu je rekel: »Varuj se tega, da bi odpeljal mojega sina tjakaj! 7 Gospod, Bog neba, ki me je vzel iz hiše mojega očeta in iz dežele moje rodbine, ta, ki mi je govoril, mi prisegel in rekel: ›Tvojemu potomstvu bom dal to deželo,‹ bo poslal svojega angela pred teboj, da boš od tam dobil ženo mojemu sinu. 8 Če pa ženska ne bi hotela iti s teboj, si prost te moje prisege. Samo nikar ne vôdi mojega sina tjakaj!« 9 Služabnik je tedaj položil roko pod ledja svojega gospoda Abrahama in mu prisegel glede te zadeve.

10 Služabnik je vzel deset kamel izmed kamel svojega gospoda in odšel. S seboj je vzel tudi vseh vrst blago, najdragocenejše stvari svojega gospoda. Odpravil se je na pot in šel proti Mezopotamiji v Nahórjevo mesto. 11 Ustavil je kamele, da bi se spočile zunaj mesta pri vodnjaku. Bilo je proti večeru ob času, ko hodijo ženske zajemat vodo. 12 Tedaj je rekel: »Gospod, Bog mojega gospoda Abrahama, pomagaj mi, da se mi danes posreči, in izkaži dobroto mojemu gospodu Abrahamu! 13 Glej, stojim pri studencu in hčere mož tega mesta prihajajo zajemat vodo. 14 Dekle, ki ji bom rekel: ›Nagni, prosim, vrč, da bom pil!‹ in ki bo rekla: ›Pij! Pa tudi tvoje kamele bom napojila,‹ naj bo tista, ki si jo določil za svojega služabnika Izaka, in po tem bom spoznal, da si izkazal dobroto mojemu gospodu.«

15 Še preden je to do kraja izgovoril, je prišla Rebeka, ki se je rodila Betuélu, sinu Milke, žene Abrahamovega brata Nahórja, z vrčem na rami. 16 Bila je zelo lepega videza, devica, ki je še ni spoznal moški. Stopila je k studencu, napolnila vrč in prišla gor. 17 Tedaj ji je služabnik pritekel naproti in rekel: »Daj mi, prosim, piti malo vode iz vrča!« 18 Rekla je: »Pij, gospod!« Hitro je spustila vrč na roko in mu dala piti. 19 In ko ga je napojila, je rekla: »Tudi tvojim kamelam grem zajemat vodo, dokler se ne napijejo.« 20 Urno je spraznila vrč v korito in spet stekla k vodnjaku zajemat. Tako je zajela vsem njegovim kamelam. 21 Medtem jo je mož molče opazoval, da bi spoznal, ali je Gospod njegovo pot naredil uspešno ali ne.

22 Ko so se kamele napile, je vzel zlat obroček, težak pol šekla, in dve zlati zapestnici, težki deset šeklov, za njeni roki. 23 Rekel je: »Čigava hči si? Povej mi, ali je v hiši tvojega očeta kaj prostora, kjer bi mi prenočili!« 24 Rekla mu je: »Sem hči Betuéla, Milkinega sina, ki ga je rodila Nahórju.« 25 Rekla mu je še: »Imamo veliko slame in krme in tudi prostora za prenočevanje.« 26 Mož je pokleknil in se priklonil Gospodu. 27 Rekel je: »Blagoslovljen bodi Gospod, Bog mojega gospoda Abrahama, ki ni odrekel svoje dobrote in zvestobe mojemu gospodu! Gospod me je vodil po poti, ki me je pripeljala do hiše brata mojega gospoda.«

28 Dekle je stekla in povedala hiši svoje matere, kaj se je zgodilo. 29 Rebeka je imela brata, ki mu je bilo ime Labán. In Labán je tekel ven k možu pri studencu. 30 Ko je videl obroček in zapestnici na rokah svoje sestre in slišal besede sestre Rebeke, kako je rekla: »Tako mi je rekel mož,« je šel k možu. Ta je stal pri kamelah ob studencu. 31 Rekel je: »Pridi, blagoslovljen od Gospoda! Kaj bi stal zunaj! Pospravil sem hišo in naredil prostor za kamele.« 32 Mož je stopil v hišo, Labán pa je razsedlal kamele, jim dal slame in krme, njemu in možem, ki so bili z njim, pa vode, da bi si umili noge.

33 Ko je predenj postavil jedi, je ta rekel: »Ne bom jedel, dokler ne povem svoje zadeve.« Labán je rekel: »Govôri!« 34 Rekel je: »Abrahamov služabnik sem. 35 Gospod je silno blagoslovil mojega gospoda, tako da je obogatel. Dal mu je drobnice in goveda, srebra in zlata, hlapcev in dekel, kamel in oslov. 36 Sara, žena mojega gospoda, mu je rodila sina, potem ko je ostarela. Temu je izročil vse imetje. 37 Moj gospod me je zaprisegel in rekel: ›Ne jemlji mojemu sinu žene izmed hčera Kánaancev, v katerih deželi prebivam, 38 temveč pojdi do hiše mojega očeta, k moji rodbini, in dôbi ženo mojemu sinu!‹ 39 Rekel sem svojemu gospodu: ›Kaj pa, če ženska ne bo hotela iti z menoj?‹ 40 Pa mi je rekel: ›Gospod, pred čigar obličjem hodim, bo poslal svojega angela s teboj in bo storil, da bo tvoja pot uspešna in da boš dobil ženo mojemu sinu iz moje rodbine, iz hiše mojega očeta. 41 Le tedaj te prisega, ki si mi jo izrekel, ne bo več vezala, če boš prišel k moji rodbini in ti je ne bodo hoteli dati, tedaj si prost prisege.‹ 42 Tako sem danes prišel k studencu in govoril: ›Gospod, Bog mojega gospoda Abrahama, ko bi vendar hotel narediti uspešno to pot, po kateri hodim! 43 Glej, stojim pri studencu; ko pride dekle zajemat, ji bom rekel: Daj mi piti malo vode iz svojega vrča! 44 Če mi bo rekla: Pij, pa tudi za tvoje kamele bom zajela, je to tista ženska, ki jo je Gospod določil za sina mojega gospoda.‹ 45 Še preden sem to izgovoril v svojem srcu, je prišla Rebeka z vrčem na rami in stopila dol k studencu zajemat. Pa sem ji rekel: ›Daj mi, prosim, piti!‹ 46 Hitro je spustila vrč z rame in rekla: ›Pij, pa tudi tvoje kamele bom napojila.‹ Pil sem torej in tudi kamele je napojila. 47 Vprašal sem jo: ›Čigava hči si?‹ Rekla je: ›Sem hči Betuéla, Nahórjevega sina, ki mu ga je rodila Milka.‹ Tedaj sem ji dal obroček na nos in zapestnici na roke. 48 Potem sem pokleknil in se priklonil Gospodu in hvalil Gospoda, Boga svojega gospoda Abrahama, ki me je vodil po pravi poti, da bi vzel hčer brata svojega gospoda za njegovega sina. 49 Če ste torej pripravljeni izkazati dobroto in zvestobo mojemu gospodu, mi povejte! In če ne, mi povejte, da se obrnem na desno ali na levo!«

50 Labán in Betuél sta odgovorila: »Od Gospoda je prišla ta stvar, ne moreva ti reči o tem ne dobro ne slabo. 51 Tu imaš Rebeko; vzemi jo in pojdi in naj bo žena sinu tvojega gospoda, kakor je govoril Gospod!« 52 Ko je Abrahamov služabnik slišal te besede, se je do tal priklonil Gospodu. 53 In služabnik je potegnil na dan srebrne in zlate posode in oblačila ter dal to Rebeki. Tudi njenemu bratu in materi je dal dragocena darila.

54 Potem so jedli in pili, on in možje, ki so bili z njim, in prenočili. Ko pa so zjutraj vstali, je rekel: »Odpustite me k mojemu gospodu!« 55 Njen brat in njena mati sta rekla: »Naj dekle ostane pri nas še nekaj časa, kakih deset dni, potem bo šla.« 56 Rekel jima je: »Ne zadržujta me! Gospod je mojo pot kronal z uspehom. Odpustita me, naj odidem k svojemu gospodu!« 57 Rekla sta: »Pokličimo dekle in jo vprašajmo, kaj meni!« 58 Poklicala sta Rebeko in ji rekla: »Ali bi hotela oditi s tem možem?« Rekla je: »Pojdem.« 59 Odpustili so torej svojo sestro Rebeko, njeno dojiljo, Abrahamovega služabnika in njegove može. 60 Blagoslovili so Rebeko in ji rekli:

62 Tisti čas se je Izak vrnil od vodnjaka v Laháj Roí in prebival v pokrajini Negeb. 63 Proti večeru se je šel sprehajat na polje. Ko je vzdignil oči, je zagledal, da se bližajo kamele. 64 Tudi Rebeka je vzdignila oči in zagledala Izaka. Spustila se je s kamele. 65 Rekla je služabniku: »Kdo je človek, ki nam prihaja naproti po polju?« Služabnik je rekel: »To je moj gospod.« Tedaj je vzela tančico in se zakrila.

66 Služabnik je Izaku poročal o vsem, kar je storil. 67 Izak jo je popeljal v šotor svoje matere Sare. Vzel je Rebeko, da je postala njegova žena. Izak jo je ljubil in se potolažil po materini smrti.

1 Abraham si je spet vzel ženo. Ime ji je bilo Ketúra. 2 Rodila mu je Zimrána, Jokšána, Medána, Midjána, Jišbáka in Šuaha. 3 Jokšánu pa sta se rodila Šebá in Dedán. Dedánovi sinovi so Ašuríti, Letušéjci in Leuméjci. 4 Midjánovi sinovi so Efá, Efer, Henoh, Abidá in Eldaá. Vsi ti so Ketúrini sinovi.

5 Abraham je vse svoje imetje izročil Izaku. 6 Sinovom stranskih žena, ki jih je imel, pa je Abraham dal darove in jih poslal, dokler je še živel, proč od sina Izaka proti vzhodu v vzhodno deželo.

7 To je število Abrahamovih let, ki jih je preživel: sto petinsedemdeset. 8 Abraham je izdihnil in umrl v visoki starosti, star in nasičen z dnevi, in bil pridružen svojim ljudem. 9 Sinova Izak in Izmael sta ga pokopala v votlini Mahpéli na polju Efróna, sina Hetejca Coharja, nasproti Mamreju, 10 na polju, ki ga je Abraham kupil od Hetovih sinov; tam sta bila pokopana Abraham in njegova žena Sara.