Janezova pisma, vsaj prvi dve, ne vsebujejo podrobnosti o svoji sestavi in osebi pisca.

Iz polemičnega tona več odlomkov pa lahko sklepamo, da so skupnosti, na katere so bila pisma naslovljena, preživljale hudo krizo. Bile so pod močnim pritiskom pridigarjev, katerih nauk se je nevarno odmikal od krščanskega razodetja. Najbolj sporen je bil njihov nauk glede Kristusa: Jezusa niso priznavali za Mesija (prim. 1 Jn 2,22), zavračali so učlovečenje (prim. 1 Jn 4,2; 2 Jn 1,7). Na področju nravnosti se niso menili za izpolnjevanje zapovedi bratske ljubezni (prim. 1 Jn 2,4.9). Domišljali so si, da so povezani z Bogom in da jim ni treba priznavati svojih grehov (prim. 1 Jn 1,8.10).

Podoba duhovnosti, ki omalovažuje tako Jezusovo človeško naravo kakor medsebojno krščansko ljubezen, bo pozneje značilna za velike sisteme gnosticizma 2. st.

Toda čeprav pisec pisem uporablja za te učitelje zelo hude izraze – pove namreč, da so lažni preroki (prim. 1 Jn 4,1), da so antikristi (prim. 1 Jn 2,18.22; 4,3; 2 Jn 1,7) –, se noče z njimi neposredno spopasti. Njegov namen je predvsem pomagati kristjanom, da bi se uspešno ubranili njihovemu zapeljevanju. Dopoveduje jim, da so zaradi zvestobe apostolskemu nauku prav oni resnično združeni z Bogom (prim. 1 Jn 1,3), in jim daje merila, po katerih bodo razpoznavali prave vernike. To dokazuje pogostna raba izraza »po tem tudi spoznamo, da ...«, ki postane kar nekakšen odpev.

Skoraj gotovo so vsa tri pisma delo istega pisca: iste razmere odsevajo zlasti iz prvih dveh pisem, enak izbor besed, isto izrazje.

Vendar nastanejo težave pri določanju avtorja. Edina napotila v besedilu so naslednja: naziv »starešina« v dveh malih pismih in trditev, ki jo je pisec zapisal v vélikem pismu, namreč, da pripada skupini, ki je na lastne oči spremljala Jezusovo življenje (prim. 1 Jn 1,1–3; 3,14).

Naziv »starešina« je treba v skladu z navado maloazijskih Cerkva (o tem pričata Papija in Irenej) razumeti kot oznako za človeka, ki je osebno poznal bodisi Jezusa samega bodisi njegove učence; lahko pa označuje tudi apostola, ki je doživel visoko starost.

Izročilo, ki se opira na podobnost med temi pismi in četrtim evangelijem, tudi pisma pripisuje apostolu Janezu.

Besedilo prvega pisma, ki na začetku ne navaja ne avtorja in ne naslovljenca, tudi ne sklepnega pozdrava (prim. Pavlova pisma!), ni pravo pismo. Vendar pa pisec pove, da pozna svoje bralce: v težkih okoliščinah, v katerih so se znašli, jih imenuje otroci moji (2,1). Zdi se, da je bilo pismo naslovljeno na skupino Cerkvá. Kot poroča staro izročilo, gre nedvomno za maloazijske Cerkve. Pismo naj bi jih podpiralo in razsvetljevalo v boju za vero.

V primerjavi s Prvim Janezovim pismom imata dve mali pismi značilnosti pravih pisem.

Drugo pismo je naslovljeno izvoljeni gospe in njenim otrokom (1,1). Starešina je tako naslovil eno izmed maloazijskih Cerkvá, ki je bila odvisna od njega. Ni pa znano, za katero gre. Nevarnosti, ki ogrožajo to Cerkev, in navodila, ki jih daje pisec, so enaka kot v vélikem pismu.

Tretje pismo, ki je slogovno izredno podobno drugemu, je bolj osebnega značaja. Naslovljeno je na nekega Gaja, ki mu pisec čestita zaradi njegove zvestobe in ga spodbuja k vztrajanju. Pismo obravnava misijonsko poslanstvo, ki so ga po naročilu »starešine« opravljali potujoči pridigarji. Gaj jih podpira, toda Diotréf, verjetno predstojnik skupnosti, jih noče sprejeti, zavrača poslanstvo »starešine« in se izmika njegovi avtoriteti.

Na prvi pogled je torej to pisemce pastoralnega značaja in nima nobene zveze s krivoverskimi nauki, o katerih govorita drugi dve pismi. Kljub temu pa Diotréfovo brezobzirno nasprotovanje evangelizaciji, ki jo vodi »starešina«, kaže na njegovo naklonjenost lažnim prerokom.

Janez skuša bralcem posredovati gotovost, ki so je potrebni: oni so tisti, ki so v posesti večnega življenja, in ne lažni preroki. To pove v sklepnem poglavju: To vam pišem, da boste vedeli, da imate večno življenje, vam, ki verujete v ime Božjega Sina (5,13). V zadnjih vrsticah ta gotovost izbruhne v zmagoslavni vzklik zaradi zmage vere.

Druga prevladujoča poteza tega pisma je pogosto navajanje »občestva z Bogom«. Misel se pojavlja že na začetku pisma, kjer pisec takole izraža svoje veselje: Da bi bili tudi vi v občestvu z nami – in mi smo v občestvu z Očetom in njegovim Sinom Jezusom Kristusom (1,3). Pa še druge izraze uporablja pozneje, da bi opisal isto stvarnost; tako npr. o kristjanu pravi, da ostaja Bog v njem in on v Bogu (4,15).

Toda občestvo z Bogom se v dveh pogledih razlikuje od tistega, ki ga oznanjajo lažni preroki. Janez vztrajno poudarja, da se do tega občestva lahko pride samo po Jezusovem posredovanju, po njem, ki so ga prve priče poslušale in opazovale. Še več. Pismo neutrudno ponavlja, da ni pristnega občestva z Očetom brez ljubezni do bratov.

Prvo Janezovo pismo nam zato ponuja tri trditve, ki izrišejo tri vidike, s katerih se svetopisemski Bog da spoznati.

Bog je luč (1,5). To je veliko sporočilo, ki ga pisec razvija že od začetka pisma. Tako kakor v judovstvu tudi tu ta beseda pomeni luč razodetja. V Jezusu Kristusu se nam je razodelo večno življenje in tega življenja smo deležni po ljubezni.

Bog je pravičen (1,9; 2,29). Ta Božja popolnost, pripisana tudi Kristusu (prim. 2,1; 3,7), označuje poseg, s katerim Bog človeka rešuje greha in stori, da tudi človek po Jezusovem vzoru opravlja pravična dela.

Tretja trditev, s katero skuša pisec izraziti skrivnost Boga, je najbolj znamenita. Z njo se pisec resnično znajde v srcu novozaveznega razodetja: Bog je ljubezen (4,8.16). Za Janeza je ljubezen hkrati podaritev sebe in združenje. Ta Božja ljubezen se razodeva in podarja. Kristjan je torej po veri deležen velikega razodetja Očetove ljubezni, ki se je udejanjila v Jezusu Kristusu.

Vendar pa Janez ne pozabi, da si tudi lažni učitelji domišljajo, da »poznajo Boga«. Zato svojim bralcem našteje merila za pravo krščansko življenje. Dve vrsti teh meril sta: tista, ki se tičejo moralnega reda in posebno poudarjajo bratsko ljubezen, ter merila, ki se tičejo nauka – v teh pisec na kratko ponovi nauk Cerkve od vsega začetka: vera v Jezusa Kristusa, Božjega Sina, ki je prišel v mesu (4,2).

Kateri so sadovi tega resničnega združenja z Bogom in z brati? Delovanje Božje besede in moč vere pomagata kristjanom premagovati greh (prim. 2,13–14; 4,4; 5,4–5); kdor v polnosti živi kot Božji otrok, je nezmožen greha (prim. 3,6.9; 5,18). Njegova celostna poslušnost Božji volji prežene od njega ves strah (prim. 4,18), mu daje polno gotovost pred najvišjim Sodnikom (prim. 2,28; 3,21; 4,17) in tudi zagotovilo, da bo njegova molitev uslišana (prim. 3,21–22; 5,14–15). Zato je občestvo vernikov zanje izvir miru (prim. 2 Jn 1,3) in v njih zbuja krščansko veselje (prim. 1 Jn 1,3).

Janezova pisma so sinteza pristnega krščanskega življenja. Življenje v občestvu z Bogom popolnoma uresničuje novo zavezo med Bogom in ljudmi, zavezo, ki so jo napovedovali preroki za čase odrešenja. To življenje se uteleša tudi v občestvu z brati in ga v življenju vernika omogoča Božja resnica, ki se je v njem vnotranjila po delovanju Svetega Duha.

Ne da bi izpred oči izpustil obzorje končnega odrešenja, ko bomo Božjega Sina gledali takšnega, kakršen je, Janez dojema kristjanovo veselje nad poslednjimi časi, ki se v polnosti bližajo, že tu, na tem svetu.

Vendar ta poslednja ura, v katero smo stopili s prihodom Kristusa, od nas zahteva razločevanje duhov.

Tako po svojih pozivih k bistrovidnosti kakor s podobo popolnega krščanskega življenja, so Janezova pisma zelo dragocena za razjasnjevanje in utrjevanje vernosti vseh, ki tudi dandanes izpovedujemo vero v Božjega Sina, ki je prišel med nas.