1 Ko se je Davidu približal čas smrti, je dal naročila sinu Salomonu in rekel: 2 »Odhajam na pot vsega zemeljskega; bodi torej močan, bodi mož! 3 Drži se postave Gospoda, svojega Boga, da boš hodil po njegovih potih in se držal njegovih zakonov, zapovedi, odlokov in pričevanj, kakor je pisano v Mojzesovi postavi; da boš imel srečo pri vsem, kar boš delal, in pri vsem, česar se boš lotil. 4 In Gospod bo držal besedo, ki jo je govoril o meni, rekoč: ›Če bodo tvoji sinovi pazili na svojo pot, da bodo hodili pred mojim obličjem v zvestobi, z vsem srcem in z vso dušo, ne bo nobeden izmed tvojih odstranjen z Izraelovega prestola.‹

5 Sam tudi veš, kaj mi je storil Cerújin sin Joáb: kaj je storil dvema poveljnikoma izraelske vojske, Nerovemu sinu Abnêrju in Jeterjevemu sinu Amasáju, kako ju je ubil; kako je v vojni prelito kri maščeval v mirnem času in mi tako z nedolžno krvjo omadeževal pas okoli ledij in obuvalo na nogah. 6 Ukreni torej po svoji modrosti, a ne daj, da bi šla njegova siva glava mirno v podzemlje! 7 Sinovom Gileádca Barzilája pa izkaži naklonjenost: naj bodo med tistimi, ki jedo pri tvoji mizi. Prijazno so mi namreč prišli naproti, ko sem bežal pred tvojim bratom Absalomom. 8 Glej, pri tebi je tudi Benjaminovec Gerájev sin Šimí iz Bahuríma. Ta me je divje in neusmiljeno preklinjal na dan, ko sem šel v Mahanájim. Ko mi je nato prišel k Jordanu naproti, sem mu prisegel pri Gospodu in rekel: ›Ne bom te usmrtil z mečem!‹ 9 Zdaj pa ga ne imej za nedolžnega, saj si moder mož in veš, kaj mu moraš storiti, da boš njegovo sivo glavo s krvjo spravil v podzemlje.«

10 Potem je David legel k svojim očetom in bil pokopan v Davidovem mestu. 11 Davidovo kraljevanje nad Izraelom je trajalo štirideset let: v Hebrónu je kraljeval sedem let, v Jeruzalemu pa triintrideset let. 12 Tako je Salomon sédel na prestol svojega očeta Davida in njegova kraljevska oblast se je zelo utrdila.

13 Hagítin sin Adoníja je prišel k Salomonovi materi Batšébi. Rekla je: »Je tvoj prihod miroljuben?« Rekel je: »Miroljuben.« 14 Nato je rekel: »Rad bi nekaj govoril s teboj.« Ona je rekla: »Govôri!« 15 On pa je rekel: »Ti veš, da je kraljevanje pripadalo meni in je ves Izrael pričakoval, da bom jaz kralj. Vendar se je kraljevska oblast zaobrnila in pripadla mojemu bratu, ker mu je pripadla od Gospoda. 16 Zdaj pa imam eno samo prošnjo do tebe; nikar me ne zavrni!« Ona mu je rekla: »Govôri!« 17 Rekel je: »Reci, prosim, kralju Salomonu – tebe pač ne bo zavrnil – naj mi da Abišágo iz Šunéma za ženo!« 18 Batšéba je rekla: »Dobro, govorila bom zate s kraljem.«

19 Batšéba je prišla h kralju Salomonu, da bi govorila z njim glede Adoníja. Kralj je vstal, ji šel naproti in se ji priklonil do tal. Zatem je sédel na prestol in dal postaviti še prestol za kraljevo mater. Sedla je na njegovo desnico 20 in rekla: »Eno samo majhno prošnjo imam do tebe, nikar me ne zavrni!« Kralj ji je rekel: »Povej prošnjo, mati, saj te ne bom zavrnil!« 21 Tedaj je rekla: »Naj se da Abišága iz Šunéma za ženo tvojemu bratu Adoníju.« 22 Kralj Salomon pa je odvrnil in rekel svoji materi: »Čemu neki prosiš za Adoníja Abišágo iz Šunéma? Raje prosi zanj kraljevsko oblast, saj je moj starejši brat in na njegovi strani sta duhovnik Abjatár in Cerújin sin Joáb!« 23 In kralj Salomon je prisegel pri Gospodu in rekel: »Tako naj mi stori Bog in tako doda; zares, Adoníja je govoril o tej zadevi za ceno svojega življenja. 24 Zdaj torej, kakor živi Gospod, ki me je potrdil in posadil na prestol mojega očeta Davida in mi pripravil hišo, kakor je govoril, da, še danes bo Adoníja usmrčen!« 25 Kralj Salomon je poslal Jojadájevega sina Benajája; ta ga je potolkel in je umrl.

26 Duhovniku Abjatárju pa je kralj rekel: »Pojdi v Anatót na svoje posestvo! Zares, zaslužiš smrt, vendar te ta dan ne bom usmrtil, ker si nosil skrinjo Gospoda Boga pred mojim očetom Davidom in si pretrpel vse, kar je pretrpel moj oče.« 27 In Salomon je vrgel Abjatárja iz službe Gospodovega duhovnika, da je izpolnil Gospodovo besedo, ki jo je govoril o Élijevi hiši v Šilu.

28 Glas o tem je prišel do Joába, saj je Joáb podpiral Adoníja, ni pa podpiral Absaloma. Joáb je pribežal v Gospodov šotor in se oprijel oltarnih rogov. 29 Kralju Salomonu so sporočili: »Zares, Joáb je pribežal v Gospodov šotor, in glej, pri oltarju je.« Salomon pa je poslal Jojadájevega sina Benajája in rekel: »Pojdi in ga potolci!« 30 Benajá je prišel v Gospodov šotor in mu rekel: »Tako govori kralj: ›Pojdi ven!‹« Oni pa je rekel: »Ne, tu hočem umreti.« Benajá je zadevo sporočil kralju in rekel: »Tako je govoril Joáb in tako mi je odgovoril.« 31 Tedaj mu je kralj rekel: »Stôri, kakor je rekel! Potolci ga in ga pokoplji! Tako boš kri, ki jo je prelil brez vzroka, odvrnil od mene in od hiše mojega očeta. 32 Gospod bo njegovo kri obrnil na njegovo glavo. Pobil je dva moža, pravičnejša in boljša od njega, in ju ubil z mečem – in moj oče David ni vedel za to – Nerovega sina Abnêrja, poveljnika Izraelove vojske, in Jeterjevega sina Amasája, poveljnika Judove vojske. 33 Njuna kri naj se za vedno povrne na Joábovo glavo in na glavo njegovih potomcev. Davidu in njegovim potomcem, njegovi hiši in njegovemu prestolu pa naj na veke prihaja mir od Gospoda.« 34 Jojadájev sin Benajá je torej šel gor, ga potolkel in usmrtil. Pokopan je bil na svojem domu ob puščavi. 35 Namesto njega je kralj postavil na čelo vojske Jojadájevega sina Benajája, duhovnika Cadóka pa je kralj postavil na Abjatárjevo mesto.

36 Zatem je dal kralj poklicati Šimíja in mu rekel: »Sezidaj si hišo v Jeruzalemu in prebivaj tam! Od tam ne hodi nikamor! 37 Kajti tisti dan, ko bi šel in prestopil potok Cedron, vedi zagotovo, da boš moral umreti; tvoja kri bo prišla nad tvojo glavo.« 38 Šimí je rekel kralju: »Dobra je beseda, ki jo je govoril moj gospod kralj; tako bo tvoj služabnik storil.« Tako je Šimí veliko dni bival v Jeruzalemu.

39 Po treh letih pa se je zgodilo, da sta Šimíju zbežala dva hlapca k Maahájevemu sinu Ahíšu, kralju v Gatu. Sporočili so Šimíju in rekli: »Glej, tvoja hlapca sta v Gatu.« 40 Šimí je vstal, osedlal osla in se odpravil v Gat k Ahíšu, da bi poiskal hlapca. Šimí je šel in pripeljal hlapca iz Gata. 41 Tedaj so sporočili Salomonu, da je šel Šimí iz Jeruzalema v Gat in se vrnil. 42 Kralj je dal poklicati Šimíja in mu rekel: »Mar te nisem zaprisegel pri Gospodu, ti zabičal in rekel: ›Tisti dan, ko boš šel in se odpravil kam drugam, vedi zagotovo, da boš moral umreti!‹ In rekel si mi: ›Dobra je beseda, ubogam.‹ 43 Zakaj se torej nisi držal Gospodove prisege in ukaza, ki sem ti ga dal?« 44 In kralj je rekel Šimíju: »Sam poznaš vso hudobijo – pozna jo tvoje srce –, ki si jo prizadel mojemu očetu Davidu. Gospod bo tvojo hudobijo obrnil na tvojo glavo, 45 kralj Salomon pa je blagoslovljen in Davidov prestol bo trdno stal pred Gospodom na veke.« 46 Nato je dal kralj ukaz Jojadájevemu sinu Benajáju; ta je šel, ga potolkel in je umrl.

Tako je bilo kraljestvo trdno v Salomonovih rokah.

1 Salomon je stopil v svaštvo s faraonom, egiptovskim kraljem. Vzel je faraonovo hčer in jo popeljal v Davidovo mesto, dokler ni dokončal zidave svoje hiše, Gospodove hiše in obzidja okrog Jeruzalema. 2 Ljudstvo pa je opravljalo daritve na višinah, ker do tistih dni še ni bila sezidana hiša Gospodovemu imenu.

3 Salomon je sicer ljubil Gospoda in se ravnal po zakonih svojega očeta Davida, vendar je daroval in zažigal kadilo na višinah. 4 Kralj je šel v Gibeón, da bi tam daroval, saj je bila to najimenitnejša višina. Na tamkajšnjem oltarju je Salomon daroval tisoč žgalnih daritev.

5 V Gibeónu se je Salomonu ponoči v sanjah prikazal Gospod. Bog je rekel: »Prosi, kaj naj ti dam!« 6 Salomon je rekel: »Ti si svojemu služabniku Davidu, mojemu očetu, izkazoval veliko naklonjenost, ker je hodil pred tvojim obličjem v zvestobi, pravičnosti in iskrenosti do tebe. Ohranil si mu to veliko naklonjenost in mu dal sina, ki danes sedi na njegovem prestolu. 7 Gospod, moj Bog, ti si zdaj postavil za kralja svojega služabnika namesto mojega očeta Davida. Jaz pa sem še deček; ne vem, kako odhajati in prihajati. 8 Tvoj služabnik je sredi tvojega ljudstva, ki si ga izvolil, številnega ljudstva, ki ga zaradi velikosti ni mogoče izmeriti ne prešteti. 9 Daj torej svojemu služabniku poslušno srce, da bo znal vladati tvojemu ljudstvu in razločevati med dobrim in hudim! Kajti kdo bi sicer mogel vladati temu tvojemu mogočnemu ljudstvu?«

10 Gospodu je bilo všeč, da je Salomon prosil za to. 11 Bog mu je rekel: »Ker si prosil za to in si nisi prosil dolgega življenja, ne bogastva in ne smrti svojih sovražnikov, ampak si prosil zase razumnosti za pravo razsojanje, 12 glej, bom storil po tvoji besedi. Glej, dal ti bom modro in razumno srce, takó da ni bilo tebi enakega pred tabo in ne bo vstal tebi enak za tabo. 13 Pa tudi to, česar nisi prosil, ti bom dal: bogastvo in slavo, tako da ti vse tvoje dni ne bo enakega med kralji. 14 Če boš hodil po mojih poteh in se držal mojih zakonov in zapovedi, kakor je hodil tvoj oče David, bom podaljšal tvoje dni.«

15 Potem se je Salomon prebudil: kakšne sanje! Šel je v Jeruzalem in stopil pred skrinjo Gospodove zaveze. Daroval je žgalne daritve, opravil mirovne daritve in priredil gostijo vsem svojim služabnikom.

16 Tedaj sta prišli h kralju dve vlačugi in stopili predenj. 17 Ena od žená je rekla: »O, moj gospod, jaz in ta žena stanujeva v isti hiši. V njeni navzočnosti sem rodila v hiši. 18 Tri dni po mojem porodu je rodila tudi ta žena. Bili sva skupaj, nikogar drugega ni bilo pri naju v hiši; sami sva bili v hiši. 19 Sin te žene pa je ponoči umrl, ker je ležala na njem. 20 Sredi noči je vstala, vzela mojega sina z moje strani, medtem ko je tvoja dekla spala, in ga dela sebi v naročje; svojega mrtvega sina pa je položila meni v naročje. 21 Ko sem zjutraj vstala, da bi sina podojila, glej, je bil mrtev. Ob jutranjem svitu sem si ga natančno ogledala, in glej, to ni bil moj sin, ki sem ga rodila.« 22 Druga žena pa je rekla: »Ne, živi otrok je moj sin, mrtvi pa je tvoj!« Ta je rekla: »Ne, mrtvi je tvoj sin, živi pa je moj!« Tako sta se prerekali pred kraljem.

23 Tedaj je kralj rekel: »Ena pravi: ›Moj sin je ta, ki živi; mrtvi pa je tvoj.‹ Druga pa pravi: ›Ne, mrtvi je tvoj sin, živi pa je moj.‹« 24 In kralj je rekel: »Prinesite mi meč!« Ko so prinesli pred kralja meč, 25 je kralj rekel: »Presekajte živega otroka na dvoje in dajte polovico eni, polovico pa drugi!« 26 A žena, katere sin je bil živ, je rekla kralju – kajti zaradi sina se ji je trgalo srce: »O, moj gospod, dajte njej živega otročička in nikar ga ne umorite!« Druga pa je rekla: »Ne bo ne moj ne tvoj, presekajte ga!« 27 Tedaj je kralj odgovoril in rekel: »Prvi dajte živega otročička in nikar ga ne umorite: ona je njegova mati!« 28 Ves Izrael je slišal o razsodbi, ki jo je izrekel kralj. Navdal jih je strah pred kraljem, ker so videli, da je Božja modrost v njem za izrekanje razsodbe.