1 Jožefa so pripeljali v Egipt in kupil ga je faraonov dvorjan Potifár, poveljnik telesne straže, Egipčan, iz rok Izmaelcev, ki so ga pripeljali tja. 2 Gospod pa je bil z Jožefom, zato je bil uspešen človek.

Bival je v hiši svojega gospodarja Egipčana. 3 Gospodar je videl, da je Gospod z njim in da mu Gospod daje, da v njegovih rokah uspeva vse, česar koli se loti. 4 Zato je Jožef našel naklonjenost v njegovih očeh in mu je smel streči. Postavil ga je za oskrbnika svoje hiše in mu dal v roke vse, kar je imel. 5 Odkar ga je postavil za oskrbnika svoje hiše in vsega, kar je imel, je Gospod blagoslavljal Egipčanovo hišo zaradi Jožefa; Gospodov blagoslov je bil pri vsem, kar je imel, doma in na polju. 6 Zato je prepustil vse, kar je imel, Jožefovim rokam in se ob njem ni menil za nič drugega kakor za kruh, ki ga je jedel.

Jožef pa je bil lepe postave in zalega obraza. 7 Po teh dogodkih je žena njegovega gospodarja vrgla oči nanj in rekla: »Lezi z menoj!« 8 Pa ni hotel; rekel je ženi svojega gospodarja: »Glej, moj gospodar se ne meni ob meni za nič v hiši, in vse, kar ima, je dal meni v roke. 9 Sam ni večji od mene v tej hiši in ničesar mi ni odrekel razen tebe, ker si njegova žena. Kako naj torej storim tako veliko hudobijo in se pregrešim zoper Boga?« 10 In čeprav ga je dan na dan nagovarjala, je vendar ni poslušal, da bi legel k njej in bil pri njej. 11 Ko je nekega dne prišel, da bi opravil svoje delo, v hiši pa ni bilo nobenega služabnika, 12 ga je zgrabila za obleko in rekla: »Lezi z menoj!« On pa je pustil svojo obleko v njeni roki in zbežal ter odšel ven.

13 Ko je videla, da ji je pustil obleko v roki in zbežal ven, 14 je sklicala služabnike in jim rekla: »Glejte, pripeljal nam je Hebrejca, da bi se zabaval z nami. Prišel je k meni, da bi ležal z menoj, pa sem na ves glas zavpila. 15 Ko je slišal, da sem povzdignila glas in zavpila, je pustil svojo obleko ob meni in zbežal ter odšel ven.«

16 Pustila je njegovo obleko poleg sebe, dokler ni prišel gospodar domov. 17 Tedaj mu je govorila z istimi besedami in rekla: »K meni je prišel hebrejski suženj, ki si nam ga pripeljal, da bi se zabaval z menoj. 18 Ko pa sem povzdignila glas in zavpila, je pustil obleko ob meni in zbežal ven.« 19 Ko je Jožefov gospodar slišal ženine besede, ko mu je govorila: »Tako mi je storil tvoj suženj«, se je silno razjezil. 20 Dal ga je prijeti in vreči v ječo, v kraj, kjer so bili zaprti kraljevi jetniki. Tam je bil torej v ječi.

21 Gospod pa je bil z Jožefom in mu je izkazoval dobroto. Dal mu je naklonjenost v očeh načelnika ječe. 22 In ta je izročil Jožefu vse jetnike, ki so bili v ječi; kar koli se je tam naredilo, je bilo njegovo delo. 23 Načelnik ječe se ni menil za tisto, kar je izročil Jožefu. Gospod je bil namreč z njim in Gospod mu je dajal uspeh v vsem, česar koli se je lotil.

1 Po teh dogodkih sta se točaj in pek egiptovskega kralja pregrešila zoper svojega gospoda, egiptovskega kralja. 2 Faraon se je razjezil na dvorjana, na vélikega točaja in vélikega peka. 3 Dal ju je zapreti v hišo načelnika telesne straže, v ječo, kjer je bil zaprt Jožef. 4 Načelnik telesne straže jima je postavil Jožefa za strežaja.

Ko pa sta bila že nekaj časa v ječi, 5 se je isto noč sanjalo obema, točaju in peku egiptovskega kralja, ki sta bila zaprta v ječi. Vsakemu se je sanjalo, kar je imelo zanj poseben pomen. 6 Zjutraj je prišel k njima Jožef in videl, da sta slabe volje. 7 Vprašal je faraonova dvorjana, ki sta bila zaprta z njim v gospodarjevi hiši, in rekel: »Zakaj sta danes vajina obraza čemerna?« 8 Rekla sta mu: »Imela sva sanje, pa ni nikogar, ki bi nama jih razložil.« Jožef pa jima je rekel: »Ali niso razlage od Boga? Povejta mi jih, prosim!«

9 Véliki točaj mu je tedaj razodel svoje sanje in mu rekel: »V sanjah je bila pred menoj vinska trta 10 in na trti tri mladike. Vzbrstela je in pognala cvet in že so zorele jagode njenih grozdov. 11 V roki sem imel faraonovo čašo in utrgal grozdje, ga stisnil v faraonovo čašo, čašo pa podal faraonu v roko.«

12 Jožef mu je rekel: »To je razlaga: tri mladike so trije dnevi. 13 Še tri dni in faraon bo povzdignil tvojo glavo in te postavil nazaj v tvojo službo; podajal mu boš čašo v roko, kakor je bila navada prej, ko si bil njegov točaj. 14 Toda spomni se me, ko se ti bo dobro godilo, in izkaži mi dobroto; priporoči me faraonu in me spravi iz te hiše! 15 Kajti zares sem bil ukraden iz hebrejske dežele in tudi tukaj nisem storil nič takega, da bi me morali vreči v ječo.«

16 Véliki pek je videl, da je sanje ugodno razložil, zato je rekel Jožefu: »Tudi meni se je sanjalo in v sanjah sem imel na glavi tri košare belega peciva. 17 V vrhnji košari so bili vsakovrstni pekovski izdelki, ki jih uživa faraon; a ptice so jih jedle iz košare na moji glavi.« 18 Jožef je odgovoril: »To je razlaga: tri košare so trije dnevi. 19 Še tri dni in faraon bo povzdignil tvojo glavo s tebe in te obesil na drevo in ptice bodo jedle tvoje meso.«

20 Tretji dan je faraon na svoj rojstni dan napravil pojedino vsem svojim služabnikom. Tedaj je sredi svojih služabnikov povzdignil glavo vélikega točaja in glavo vélikega peka. 21 Vélikega točaja je postavil nazaj v njegovo točajsko službo, da je podajal čašo faraonu v roko. 22 Vélikega peka pa je dal obesiti, kakor jima je razložil Jožef. 23 Toda véliki točaj se ni spomnil na Jožefa, temveč ga je pozabil.

1 Ko sta pretekli dve leti, se je faraonu sanjalo: stal je ob Nilu 2 in glej, iz Nila je stopilo sedem lepih in rejenih krav in so se pasle v ločju. 3 In glej, drugih sedem krav je stopilo iz Nila za njimi. Bile so grde in mršave in postavile so se poleg onih krav na bregu Nila. 4 Potem so grde in mršave krave požrle sedem lepih in rejenih krav. In faraon se je prebudil.

5 Ko je spet zaspal, se mu je sanjalo drugič. In glej, na enem steblu je rastlo sedem debelih in lepih klasov. 6 In glej, za njimi je poganjalo sedem drobnih klasov, ki jih je osmodil vzhodni veter. 7 Drobni klasi so pogoltnili sedem debelih in polnih klasov. Tedaj se je faraon prebudil in glej, bile so sanje.

8 Zjutraj je bil njegov duh vznemirjen. Zato je dal poklicati vse egiptovske čarovnike in modrijane. In faraon jim je povedal sanje, a nobeden mu jih ni znal razložiti. 9 Tedaj je véliki točaj spregovoril faraonu in rekel: »Danes sem se spomnil svojih grehov. 10 Faraon se je razjezil na svoja služabnika in ju dal zapreti v hišo načelnika telesne straže, mene in vélikega peka. 11 Sanjalo pa se je isto noč meni in njemu; vsak je imel svoje sanje, ki so imele zanj poseben pomen. 12 Bil pa je tam z nama hebrejski mladenič, suženj načelnika telesne straže. Povedala sva mu sanje in razložil nama jih je; vsakemu je razložil njegove sanje. 13 In kakor nama je razložil, tako se je zgodilo: jaz sem bil spet postavljen v svojo službo, oni pa je bil obešen.«

14 Faraon je dal poklicati Jožefa. Hitro so ga pripeljali iz ječe. Obril se je, se preoblekel in prišel k faraonu. 15 In faraon je rekel Jožefu: »Imel sem sanje in ni ga, ki bi mi jih razložil. Slišal pa sem o tebi, da kadar slišiš sanje, jih tudi razložiš.« 16 Jožef mu je odgovoril in rekel: »Ne jaz, Bog bo odgovoril faraonu, kar mu je v blagor.«

17 Potem je faraon govoril Jožefu: »V svojih sanjah, glej, sem stal na bregu Nila. 18 In glej, iz Nila je stopilo sedem rejenih in lepih krav in se paslo v ločju. 19 In glej, za njimi je stopilo iz Nila še sedem drugih, zelo mršavih, zelo grdih in kilavih krav. V vsej egiptovski deželi nisem videl tako grdih krav. 20 In te kilave in grde krave so požrle sedem rejenih krav. 21 Tako so jih požrle, a se jim ni poznalo, da bi jim prišle v trebuh; videti so bile grde kakor prej. Nato sem se prebudil. 22 In spet sem videl v sanjah: glej, sedem polnih in lepih klasov je rastlo na enem steblu. 23 In glej, za njimi je poganjalo sedem drugih, suhih, drobnih, ki jih je osmodil vzhodni veter. 24 In drobni klasi so pogoltnili sedem lepih klasov. To sem povedal čarovnikom, a ni bilo nobenega, ki bi mi znal to razložiti.«

25 Jožef je tedaj rekel faraonu: »Faraonove sanje so le ene. Bog je faraonu naznanil, kaj hoče storiti. 26 Sedem lepih krav je sedem let in sedem lepih klasov je sedem let; sanje so le ene. 27 Sedem mršavih in grdih krav, ki so stopale za njimi, je sedem let, in sedem drobnih klasov, ki jih je osmodil vzhodni veter, je sedem let lakote. 28 To je tisto, kar sem rekel faraonu: Bog je faraonu pokazal, kaj hoče storiti. 29 Prišlo bo sedem let velikega obilja po vsej egiptovski deželi. 30 Za njimi pa nastopi sedem let lakote in pozabljeno bo vse obilje v egiptovski deželi in lakota bo izčrpala deželo. 31 Deželi se obilje ne bo poznalo zaradi lakote, ki bo prišla potem; kajti zelo bo pritiskala. 32 Da so se sanje faraonu ponovile, pomeni, da je to Bog trdno sklenil in bo to prav kmalu tudi storil.

33 Torej naj faraon zdaj poskrbi za razumnega in modrega moža in naj ga postavi nad egiptovsko deželo. 34 Postavi naj oskrbnike po deželi, da bodo v sedmih letih obilja pobirali petino v egiptovski deželi. 35 Naj zberejo ves živež teh dobrih let, ki pridejo, in naj spravijo žito pod faraonovo oblastjo kot živež po mestih in ga shranijo. 36 Ta živež bo zaloga za deželo za sedem let lakote, ki bo vladala v egiptovski deželi. Tako dežela zaradi lakote ne bo propadla.«

37 Ta beseda je ugajala faraonu in vsem njegovim služabnikom. 38 Faraon je rekel služabnikom: »Mar bomo našli moža, kakor je ta, ki je v njem Božji duh?« 39 Jožefu pa je faraon rekel: »Potem ko ti je Bog vse to razodel, ni nikogar, ki bi bil tako razumen in moder kakor ti. 40 Ti bodi oskrbnik moje hiše in po tvojem ukazu naj se ravna vse moje ljudstvo; samo za prestol bom večji od tebe.« 41 Faraon je še rekel Jožefu: »Glej, postavljam te nad vso egiptovsko deželo.« 42 Snel je pečatni prstan in ga dal Jožefu na prst. Oblekel ga je v oblačila iz tankega platna in mu obesil zlato ogrlico okoli vratu. 43 Potem ga je dal peljati na svojem drugem vozu in pred njim so klicali: »Priklonite se!« Tako ga je postavil nad vso egiptovsko deželo. 44 In faraon je rekel Jožefu: »Jaz sem faraon, a brez tebe naj nihče ne vzdigne ne roke ne noge po vsej egiptovski deželi.« 45 In faraon je dal Jožefu ime Cafenát Panéah in mu dal za ženo Asenáto, hčer Potifêra, duhovnika v Onu. Potem je Jožef odšel po egiptovski deželi.

46 Ko je Jožef stopil pred egiptovskega kralja faraona, je imel trideset let. In Jožef je odšel izpred faraonovega obličja in prehodil vso egiptovsko deželo. 47 Zemlja je v sedmih letih obilja bogato rodila. 48 Zbral je ves živež sedmih let, ki so nastopila v egiptovski deželi, in ga naložil po mestih; živež s polja okoli vsakega mesta je spravil vanj. 49 Zbral je žita kakor peska ob morju, silno veliko, tako da je nehal meriti, ker se ni več dalo meriti.

50 Preden je prišlo leto lakote, sta se Jožefu rodila dva sinova, ki mu ju je rodila Asenáta, hči Potifêra, duhovnika v Onu. 51 Jožef je dal prvorojencu ime Manáse, češ: »Bog mi je dal pozabiti vse moje trpljenje in vso hišo mojega očeta.« 52 Drugemu je dal ime Efrájim, češ: »Bog me je storil rodovitnega v deželi moje stiske.«

53 V egiptovski deželi je preteklo sedem let obilja. 54 In začelo je prihajati sedem let lakote, kakor je napovedal Jožef. Lakota je nastala po vseh deželah, po vsej egiptovski deželi pa je bilo dovolj kruha.

55 Ko je tudi vsa egiptovska dežela trpela lakoto, je ljudstvo vpilo k faraonu za kruh. Faraon pa je rekel vsem Egipčanom: »Pojdite k Jožefu; kar vam poreče, to storite!« 56 Ko je po vsej deželi nastopila lakota, je Jožef odprl vse žitnice in prodajal žito Egipčanom. Lakota pa je vedno huje pritiskala po egiptovski deželi.

57 Ves svet je hodil v Egipt k Jožefu kupovat žito; kajti lakota je hudo pritiskala po vsej zemlji.