7 Noe in z njim njegovi sinovi, njegova žena in žene njegovih sinov so šli v ladjo, da bi se rešili pred vodami potopa. 8 Od čistih živali in od živali, ki niso čiste, od ptic in od vsega, kar lazi po zemlji, 9 so prišli po dva in dva k Noetu v ladjo, samci in samice, kakor je Bog zapovedal Noetu. 10 Po sedmih dneh so vode potopa prišle na zemljo.

11 V šeststotem letu Noetovega življenja, na sedemnajsti dan drugega meseca, so začeli bruhati vsi studenci velikih globin in odprle so se nebesne zapornice. 12 Štirideset dni in štirideset noči je deževalo na zemljo.

13 Prav ta dan so šli Noe, njegovi sinovi Sem, Ham in Jafet in z njimi Noetova žena ter tri žene njegovih sinov v ladjo. 14 Ti, vse zveri po njihovih vrstah, vsa živina po njenih vrstah in vsa laznina, ki se plazi po zemlji, po njenih vrstah in vse ptice po njihovih vrstah, vse, kar ima perje in peruti, 15 vse to je prišlo k Noetu v ladjo, po dva in dva od vsega mesa, v katerem je dih življenja. 16 Prišli in vstopili so torej samci in samice od vsega mesa, kakor mu je Bog zapovedal. Gospod pa je zaprl vrata za njim.

17 In potop je bil na zemlji štirideset dni. Vode so narasle in vzdignile ladjo, tako da je splavala nad zemljo. 18 Vode so se dvignile in zelo narasle na zemlji, ladja pa je plavala na vodi. 19 Vode so čedalje huje naraščale na zemlji in pokrile vse visoke gore, kar jih je pod vsem nebom. 20 Vzdignile so se za petnajst komolcev nad vrhove in pokrile gore. 21 Tako je preminilo vse meso, ki se je gibalo po zemlji: ptice, živina, zveri in vsa drobna bitja, ki mrgolijo po zemlji, in vsi ljudje. 22 Pomrlo je vse, kar je imelo v nosnicah dih življenja in je živelo na kopnem. 23 Iztrebil je s površja zemlje vse, kar živi: ljudi in živino, laznino in ptice neba; iztrebljeni so bili z zemlje. Ostali so samo Noe in tisti, ki so bili z njim v ladji. 24 Vode so naraščale na zemlji sto petdeset dni.

1 Bog pa se je spomnil Noeta, vseh zveri in živine, ki je bila z njim v ladji. Storil je, da je zapihal veter prek zemlje, in vode so začele upadati. 2 Zaprli so se studenci globin in nebesne zapornice in ponehal je dež z neba. 3 Polagoma so vode odtekale z zemlje, po sto petdesetih dneh so začele upadati. 4 Sedemnajsti dan sedmega meseca je ladja obstala na ararátskih gorah. 5 Vode so še naprej upadale vse do desetega meseca; prvi dan desetega meseca so se prikazali vrhovi gora.

6 Preteklo je še štirideset dni in Noe je odprl lino, ki jo je naredil na ladji, 7 in izpustil krokarja. Ta je odletel, a se je vračal in spet vzletaval, dokler vode na zemlji niso usahnile. 8 Nato je Noe spustil golobico, da bi ugotovil, ali so vode odtekle s površja zemlje. 9 Toda golobica ni našla počivališča, kamor bi stopila, in vrnila se je k njemu v ladjo, kajti voda je še vedno prekrivala zemljo. Iztegnil je roko, jo prijel in spravil k sebi v ladjo. 10 Počakal je še sedem dni in nato je spet poslal golobico iz ladje. 11 Proti večeru se je golobica vrnila in glej, v kljunu je imela zeleno oljčno vejico. Zdaj je Noe vedel, da so vode na zemlji upadle. 12 Počakal je še sedem dni. Spet je spustil golobico, a se ni več vrnila.

13 Prvi dan prvega meseca v šeststoprvem letu so vode izginile z zemlje. Noe je odkril streho na ladji, pogledal in glej, površina zemlje se je začela sušiti.

14 Sedemindvajseti dan drugega meseca je bila zemlja suha. 15 Bog je spregovoril Noetu in rekel: 16 »Pojdi iz ladje ti in tvoja žena, tvoji sinovi in žene tvojih sinov! 17 S teboj naj odidejo vse živali, ki so pri tebi, od vsega mesa: ptice, živina in vsa laznina, ki se plazi po zemlji. Razkropijo naj se po zemlji, naj se plodijo in množijo na njej!« 18 Noe je torej stopil ven, prav tako njegovi sinovi, njegova žena in žene njegovih sinov. 19 Vse živali, vsa laznina in vse ptice, vse, kar se giblje na zemlji, je šlo iz ladje po svojih rodovih.