1 Ko je kralj Ezekíja to slišal, je pretrgal svoja oblačila, se ogrnil v raševino in šel v Gospodovo hišo. 2 Poslal je dvornega oskrbnika Eljakíma, pisarja Šebnája in starešine duhovnikov, ogrnjene v raševino, k Amócovemu sinu, preroku Izaiju. 3 Rekli so mu: »Tako govori Ezekíja: ›Dan stiske, kazni in sramote je ta dan! Otroci so že prišli do poroda, ni pa moči, da bi se rodili. 4 Morda je Gospod, tvoj Bog, prisluhnil besedam Rabšakéja, ki ga je njegov gospodar, asirski kralj, poslal zasramovat živega Boga, in ga bo kaznoval za besede, ki jih je Gospod, tvoj Bog, slišal. Zato vzdigni molitev za ostanek, ki se še najde!‹«

5 Ko so služabniki kralja Ezekíja prišli k Izaiju, 6 jim je Izaija rekel: »Takole recite svojemu gospodarju: Tako govori Gospod: ›Ne boj se zaradi besed, ki si jih slišal in so me z njimi sramotili služabniki asirskega kralja! 7 Glej, dal mu bom duha, da bo slišal novico in se vrnil v svojo deželo, v njegovi deželi pa ga bom pustil pasti pod mečem.‹«

8 Rabšaké se je vrnil in našel asirskega kralja v boju z Libno. Slišal je namreč, da je bil odrinil iz Lahíša. 9 Ko pa je slišal govorico o etiopskem kralju Tirháku: »Glej, napotil se je, da bi se bojeval proti tebi!«, je znova poslal k Ezekíju odposlance in rekel: 10 »Tole recite Judovemu kralju Ezekíju: ›Naj te ne zavaja tvoj Bog, ki vanj zaupaš in praviš: Jeruzalem ne bo dan v roke asirskemu kralju. 11 Glej, sam si slišal, kaj so asirski kralji storili vsem deželam, ko so jih z zakletvijo pokončali. In ti naj bi se rešil? 12 Mar so bogovi narodov rešili nje, ki so jih uničili moji očetje: prebivalce Gozána, Harána, Recefa in sinove Edena, ki so bili v Telasárju? 13 Kje je kralj Hamáta, kralj Arpáda, kralj mesta Sefarvájima, Hene in Avája?‹«

14 Ezekíja je vzel pisanje iz rok odposlancev in ga prebral. Nato je Ezekíja šel v Gospodovo hišo in ga razgrnil pred Gospodom. 15 Potem je Ezekíja molil pred Gospodom in rekel: »Gospod, Izraelov Bog, ki prestoluješ med kerubi! Ti si Bog, ti edini, vsem kraljestvom na zemlji. Ti si naredil nebo in zemljo. 16 Napni, Gospod, uho in prisluhni! Odpri, Gospod, oči in poglej! Poslušaj besede, ki jih je poslal Sanheríb, da bi osramotil živega Boga! 17 Res so, Gospod, asirski kralji opustošili narode in njihove dežele, 18 njihove bogove pa pometali v ogenj. Saj to niso bogovi, temveč delo človeških rok, les in kamen; zato so jih mogli uničiti. 19 Zdaj torej, Gospod, naš Bog, nas vendar reši iz njegovih rok, da bodo vsa kraljestva na zemlji spoznala, da si ti, Gospod, edini Bog!«

20 Tedaj je Amócov sin Izaija poslal Ezekíju sporočilo in rekel: Tako govori Gospod, Izraelov Bog: »Kar si molil k meni glede asirskega kralja Sanheríba, sem slišal.« 21 Tole je beseda, ki jo je Gospod govoril o njem:

29 »To naj ti bo v znamenje: letos boste jedli, kar podraste; drugo leto, kar zraste na ledini; tretje leto pa sejte in žanjite, zasajajte vinograde in jejte njihov sad. 30 Rešenci Judove hiše, ki bodo preostali, bodo spet poganjali korenine navzdol in prinašali sad navzgor. 31 Kajti iz Jeruzalema bo vzniknil ostanek, rešenci z gore Sion. Gospodova gorečnost bo to storila.

32 Zato Gospod tako govori o asirskem kralju: Ne bo prišel v to mesto ne ustrelil tja puščice, ne bo se mu približal s ščitom ne nasul nasipa proti njemu. 33 Po poti, po kateri je prišel, bo šel nazaj, v to mesto pa ne bo prišel, govori Gospod. 34 Branil bom to mesto, da ga rešim, zaradi sebe in zaradi Davida, svojega služabnika.«

35 Tisto noč je prišel Gospodov angel in v asirskem taboru pobil sto petinosemdeset tisoč mož. Ko so zjutraj vstali, glej, so vsi bili trupla, mrliči. 36 Tedaj je asirski kralj Sanheríb odrinil, šel in se vrnil; ostal je v Ninivah. 37 Ko je molil v templju svojega boga Nisróha, sta ga njegova sinova Adraméleh in Sarécer z mečem ubila. Ta dva sta se zatekla v deželo Ararát, namesto njega pa je postal kralj njegov sin Asarhadón.

1 Tiste dni je Ezekíja zbolel na smrt. K njemu je prišel prerok Izaija, Amócov sin, in mu rekel: »Tako govori Gospod: Daj ukaze za svojo hišo, kajti umrl boš, ne boš preživel!« 2 Ta pa je svoj obraz obrnil k steni in molil h Gospodu: 3 »Oh, Gospod, spomni se, da sem hodil pred tvojim obličjem v zvestobi in s celim srcem, da sem delal, kar je dobro v tvojih očeh!« In Ezekíja je glasno jokal.

4 Izaija pa še ni odšel iz srednjega dvora, ko se mu je zgodila Gospodova beseda, rekoč: 5 »Vrni se in reci Ezekíju, knezu mojega ljudstva: Tako govori Gospod, Bog tvojega očeta Davida: Slišal sem tvojo molitev, videl tvoje solze. Glej, ozdravil te bom; tretji dan boš šel gor v Gospodovo hišo. 6 Tvojim dnem bom pridal petnajst let. Rešil bom tebe in to mesto iz rok asirskega kralja in branil to mesto zaradi sebe in zaradi Davida, svojega služabnika.« 7 Nato je Izaija rekel: »Prinesite smokvino pogačo!« Prinesli so jo, jo položili na bulo in je oživel.

8 Ezekíja pa je rekel Izaiju: »Kaj je znamenje, da me bo Gospod ozdravil in bom tretji dan šel gor v Gospodovo hišo?« 9 Izaija je rekel: »To naj ti bo znamenje od Gospoda, da bo Gospod izpolnil, kar je rekel: ali naj se senca pomakne za deset stopnic naprej, ali naj gre deset stopnic nazaj?« 10 Ezekíja je dejal: »Senca se zlahka pomakne za deset stopnic naprej; a naj se rajši pomakne za deset stopnic nazaj!« 11 Prerok Izaija je tedaj klical h Gospodu in ta je pomaknil senco na stopnicah, ki se spušča po Aházovem stopnišču, za deset stopnic nazaj.

12 Tisti čas je poslal babilonski kralj Merodáh Baladán, Baladánov sin, Ezekíju pisma in dar, ker je slišal, da je bil Ezekíja bolan. 13 Ezekíja se je odposlancev razveselil in jim razkazal vso zakladnico, srebro in zlato, dišave in dragocena olja, hišno orožarno in vse, kar se je našlo v njegovih zakladnicah. Ni bilo stvari v njegovi hiši in po vsej njegovi oblasti, katere bi jim Ezekíja ne bil pokazal. 14 Tedaj je prišel h kralju Ezekíju prerok Izaija in mu rekel: »Kaj so rekli ti možje in od kod so prišli k tebi?« Ezekíja je rekel: »Iz daljne dežele so prišli, iz Babilona.« 15 Pa je rekel: »Kaj so videli v tvoji hiši?« Ezekíja je rekel: »Vse, kar je v moji hiši, so videli. Ni je stvari v mojih zakladnicah, katere jim ne bi bil pokazal.«

16 Tedaj je Izaija rekel Ezekíju: »Poslušaj Gospodovo besedo: 17 ›Glej, pridejo dnevi, ko bo vse, kar je v tvoji hiši in kar so tvoji očetje nabrali do tega dne, odneseno v Babilon. Nič ne bo ostalo, govori Gospod. 18 Nekaj tvojih sinov, ki se ti bodo rodili, bodo vzeli, da bodo za strežaje na dvoru babilonskega kralja.‹« 19 Ezekíja je rekel Izaiju: »Gospodova beseda, ki si jo govoril, je dobra.« Rekel si je namreč: »Prav, da bosta le v mojih dneh mir in varnost!«

20 Druga Ezekíjeva dela, vse njegovo junaštvo, kako je napravil vodni zbiralnik in vodovod ter napeljal vodo v mesto – mar ni to zapisano v knjigi Letopisi Judovih kraljev? 21 Ko je Ezekíja legel k svojim očetom, je namesto njega postal kralj njegov sin Manáse.

1 Manáse je imel dvanajst let, ko je postal kralj, in petinpetdeset let je kraljeval v Jeruzalemu. Njegovi materi je bilo ime Hefcí Bah. 2 Delal je, kar je hudo v Gospodovih očeh, in posnemal gnusobe narodov, ki jih je Gospod pregnal izpred Izraelovih sinov. 3 Spet je pozidal višine, ki jih je bil razdejal njegov oče Ezekíja, postavil oltarje Báalu, napravil ašero, kakor je storil Izraelov kralj Aháb, molil vso nebesno vojsko in ji služil. 4 Sezidal je oltarje v Gospodovi hiši, ki je o njej Gospod rekel: »V Jeruzalemu bom postavil svoje ime.« 5 Vsej nebesni vojski je sezidal oltarje v obeh dvorih Gospodove hiše. 6 Svojega sina je žrtvoval v ognju, vedeževal je in vražaril, vpeljal zarotovalce duhov in razlagalce znamenj. Storil je veliko takega, kar je hudo v Gospodovih očeh, da bi ga jezil. 7 Kip Ašere, ki ga je naredil, je postavil v hišo, o kateri je Gospod rekel Davidu in njegovemu sinu Salomonu: »V tej hiši in v Jeruzalemu, ki sem ga izvolil med vsemi Izraelovimi rodovi, bom postavil svoje ime na veke. 8 Ne bom dopustil, da bi se morale noge Izraelcev še kdaj umakniti z zemlje, ki sem jo dal njihovim očetom, če bodo le zvesto delali vse, kar sem jim zapovedal, v skladu z vso postavo, ki jim jo je zapovedal moj služabnik Mojzes.« 9 Vendar niso poslušali in Manáse jih je zapeljal, da so počeli še hujše reči kakor narodi, ki jih je Gospod pokončal pred Izraelovimi sinovi.

10 Tedaj je govoril Gospod po svojih služabnikih prerokih in rekel: 11 »Ker je Judov kralj Manáse delal te gnusobe, hujše od vsega, kar so pred njim delali Amoréjci, in je še Juda zapeljal v greh s svojimi maliki, 12 zato tako govori Gospod, Izraelov Bog: Glej, nad Jeruzalem in nad Juda bom spravil tako nesrečo, da bo vsakomur, ki bo to slišal, zvenelo v obeh ušesih. 13 Razpel bom čez Jeruzalem merilno vrv kakor čez Samarijo, in svinčnico Ahábove hiše in zbrisal bom Jeruzalem, kakor se zbriše posoda: zbriše se in povezne. 14 Zavrgel bom ostanek svoje dediščine in jih dal v roke njihovih sovražnikov; tako bodo za rop in plen vsem svojim sovražnikom, 15 ker so delali, kar je hudo v mojih očeh, in me jezili od dneva, ko so njihovi očetje odšli iz Egipta, do tega dne.«

16 Manáse je tudi prelil silno veliko nedolžne krvi, dokler ni z njo napolnil Jeruzalema od enega do drugega konca, poleg greha, s katerim je Juda zapeljal v greh, da so delali, kar je hudo v Gospodovih očeh.

17 Druga Manásejeva dela, vse, kar je še storil, in greh, s katerim se je pregrešil – mar ni to zapisano v knjigi Letopisi Judovih kraljev? 18 Ko je Manáse legel k svojim očetom, je bil pokopan na vrtu svoje hiše, na Uzájevem vrtu. Namesto njega je postal kralj njegov sin Amón.

19 Amón je imel dvaindvajset let, ko je postal kralj, in dve leti je kraljeval v Jeruzalemu. Njegovi materi je bilo ime Mešulémeta; bila je hči Harúca iz Jotbe. 20 Delal je, kar je hudo v Gospodovih očeh, kakor je delal njegov oče Manáse. 21 Hodil je po vsej poti, ki je po njej hodil njegov oče, služil je malikom, katerim je služil njegov oče, in jih molil. 22 Zapustil je Gospoda, Boga svojih očetov, in ni hodil po Gospodovi poti. 23 Amónovi služabniki pa so se zarotili proti njemu in so kralja usmrtili v njegovi hiši. 24 Vendar je ljudstvo dežele pobilo vse, ki so se zarotili proti kralju Amónu; potem je ljudstvo dežele namesto njega postavilo za kralja njegovega sina Jošíja.

25 Druga Amónova dela, kar je še napravil – mar ni zapisano v knjigi Letopisi Judovih kraljev? 26 Pokopali so ga v njegovi grobnici na Uzájevem vrtu. Namesto njega je postal kralj njegov sin Jošíja.

1 Ko je torej Jezus izvedel, da so farizeji slišali, kako pridobiva in krščuje več učencev kot Janez – 2 čeprav Jezus sam ni krščeval, ampak njegovi učenci –, 3 je zapustil Judejo in spet odšel v Galilejo. 4 Moral je iti skozi Samarijo. 5 Prišel je torej v samarijsko mesto, imenovano Sihár, blizu posesti, ki jo je Jakob dal svojemu sinu Jožefu. 6 Tam je bil Jakobov studenec. Jezus je bil utrujen od poti in je kar sédel k studencu. Bilo je okrog šeste ure.

7 Tedaj je prišla neka žena iz Samarije, da bi zajela vode. Jezus ji je rekel: »Daj mi piti!« 8 Njegovi učenci so namreč odšli v mesto, da bi nakupili hrano. 9 Samarijanka mu je torej rekla: »Kako vendar ti, ki si Jud, prosiš mene, Samarijanko, naj ti dam piti?« (Judje namreč nočejo imeti stika s Samarijani.) 10 Jezus ji je odgovoril in rekel: »Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: ›Daj mi piti,‹ bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode.« 11 Žena mu je rekla: »Gospod, nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok. Od kod imaš torej živo vodo? 12 Si mar ti večji kot naš oče Jakob, ki nam je dal ta vodnjak in je iz njega pil on sam, njegovi sinovi in njegova živina?« 13 Jezus je odvrnil in ji rekel: »Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen. 14 Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.« 15 Žena mu je rekla: »Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila sem zajemat.«

16 Rekel ji je: »Pojdi in pokliči svojega moža in pridi sem!« 17 Žena je odgovorila in mu rekla: »Nimam moža.« Jezus ji je rekel: »Dobro si rekla: ›Nimam moža‹; 18 kajti pet mož si imela in ta, ki ga imaš zdaj, ni tvoj mož. To si prav povedala.« 19 Žena mu je dejala: »Gospod, vidim, da si prerok. 20 Naši očetje so častili Boga na tej gori, vi pa pravite, da je kraj, kjer ga je treba častiti, v Jeruzalemu.« 21 Jezus ji je rekel: »Veruj mi, žena, da pride ura, ko ne boste častili Očeta ne na tej gori ne v Jeruzalemu. 22 Vi častite, česar ne poznate, mi pa častimo, kar poznamo, kajti odrešenje je od Judov. 23 Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče. 24 Bog je duh, in kateri ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici.« 25 Žena mu je dejala: »Vem, da pride Mesija (kar pomeni Maziljenec). Ko pride, nam bo vse oznanil.« 26 Jezus ji je rekel: »Jaz sem, ki govorim s teboj.«

27 Medtem so prišli njegovi učenci in se čudili, da je govoril z žensko, vendar mu nobeden ni rekel: »Kaj bi rad od nje?« ali »Zakaj govoriš z njo?« 28 Tedaj je žena odložila vrč, odšla v mesto in pripovedovala ljudem: 29 »Pridite in poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila. Kaj, če je on Mesija?« 30 Odšli so iz mesta in se napotili k njemu.