|
Prvorojenci – posvečeni Bogu
13
1 Gospod je spregovoril Mojzesu in rekel:
2 »Posvéti mi vse prvorojeno! Kar koli prvo odpre materino naročje pri Izraelcih, pri ljudeh in pri živini, je moje.«
3 Mojzes je rekel ljudstvu: »Spominjajte se tega dneva, ko ste odšli iz Egipta, iz hiše sužnosti; kajti z močno roko vas je Gospod izpeljal od tod. Ne jejte torej nič kvašenega!
4 Danes odhajate, v mesecu abíbu.
5 Ko te Gospod pripelje v deželo Kánaancev, Hetejcev, Amoréjcev, Hivéjcev in Jebusejcev, o kateri je prisegel tvojim očetom, da ti jo da, deželo, v kateri se cedita mleko in med, tedaj opravljaj v tem mesecu ta obred!  Db. to služenje.
6 Sedem dni jej nekvašeni kruh, sedmi dan pa naj bo praznik za Gospoda!
7 Nekvašeni kruh jej sedem dni in po vsej tvoji pokrajini naj ne bo pri tebi nič kvašenega in nič kvasa!
8 In svojemu sinu na ta dan povej in reci: ›To je zaradi tega, kar je Gospod storil zame, ko sem šel iz Egipta.‹
9 Naj ti bo za znamenje na tvoji roki in za spomin med tvojimi očmi, zato da bo Gospodova postava v tvojih ustih! Kajti z močno roko te je Gospod izpeljal iz Egipta.
10 Izpolnjuj ta zakon iz leta v leto ob času, ki je določen zanj!
11 Ko te Gospod pripelje v deželo Kánaancev, kakor je prisegel tebi in tvojim očetom, in ko ti jo da,
12 tedaj določi za Gospoda, kar koli prvo odpre materino naročje! Tudi vsak prvenec tvoje živine, če je samec, je Gospodov.
13 Vsakega prvenca osla pa odkupi z jagnjetom; če ga ne odkupiš, mu zlômi tilnik! Odkupi pa pri svojih sinovih vsakega človeškega prvorojenca!
14 In ko te jutri tvoj sin vpraša ter reče: ›Kaj je to?‹ mu reci: ›Z močno roko nas je Gospod izpeljal iz Egipta, iz hiše sužnosti.
15 Ko se je faraon trdovratno branil, da bi nas pustil oditi, je Gospod pomoril vse prvorojence v egiptovski deželi od človekovega prvorojenca do prvenca živine; zato darujem Gospodu vse, kar prvo odpre materino naročje, če je samec, in odkupim vsakega prvorojenca svojih sinov.‹
16 In naj ti bo za znamenje na tvoji roki in za čelni nakit med tvojimi očmi, da nas je Gospod z močno roko izpeljal iz Egipta.«
Bog reši Izraelce čez morje
17 Ko je faraon odpustil ljudstvo, jih Bog ni peljal po poti dežele Filistejcev, čeprav je bila blizu. Bog je namreč rekel: »Da bi se ljudstvo morda ne skesalo, ko bi videlo vojsko, in se ne bi vrnilo v Egipt!«
18 Zato je Bog napotil ljudstvo po puščavski poti proti Trstičnemu Tj. Rdečemu. morju. In Izraelovi sinovi so v bojnem redu odšli iz egiptovske dežele.
19 Mojzes je vzel s seboj Jožefove kosti; kajti Jožef je s prisego zavezal Izraelove sinove in rekel: »Gotovo vas bo Bog obiskal. Takrat odnesite moje kosti s seboj od tod!«
20 Odpravili so se iz Sukóta in se utaborili v Etámu na robu puščave.
21 Gospod pa je hodil pred njimi podnevi v oblačnem stebru, da jih je vodil po poti, in ponoči v ognjenem stebru, da jim je svetil in so lahko hodili podnevi in ponoči.
22 Oblačni steber se podnevi ni umaknil izpred ljudstva in ognjeni steber ne ponoči.
|
