28 Bilo je tistega dne, ko je Gospod govoril Mojzesu v egiptovski deželi. 29 Gospod mu je govoril in rekel: »Jaz sem Gospod. Povej egiptovskemu kralju faraonu vse, kar ti govorim!« 30 Mojzes pa je rekel pred Gospodom: »Glej, imam neobrezane ustnice, kako me bo faraon poslušal?«

1 Gospod je rekel Mojzesu: »Glej, postavil sem te faraonu za boga, tvoj brat Aron pa bo tvoj prerok. 2 Ti mu povej vse, kar ti zapovem, tvoj brat Aron pa naj govori faraonu, da odpusti Izraelove sinove iz svoje dežele. 3 Jaz pa zakrknem faraonovo srce in pomnožim svoja znamenja in čudeže v egiptovski deželi. 4 Faraon vaju ne bo poslušal, zato položim roko na Egipt in izpeljem svoje čete, svoje ljudstvo, Izraelove sinove, z velikimi sodbami iz egiptovske dežele. 5 In Egipčani bodo spoznali, da sem jaz Gospod, ko iztegnem roko nad Egipt in izpeljem Izraelove sinove izmed njih.«

6 Mojzes in Aron sta to storila; storila sta, kakor jima je bil zapovedal Gospod. 7 Mojzes je bil, ko sta govorila faraonu, star osemdeset let, Aron pa triinosemdeset.

8 Gospod je rekel Mojzesu in Aronu ter rekel: 9 »Če vama bo faraon govoril in rekel: ›Naredita kak čudež,‹ reci Aronu: ›Vzemi svojo palico in vrzi jo pred faraona,‹ in postala bo kača.« 10 Mojzes in Aron sta tedaj šla k faraonu in storila, kakor jima je zapovedal Gospod. Aron je vrgel palico pred faraona in njegove služabnike; in postala je kača. 11 A tudi faraon je poklical modrijane in vražarje; in tudi ti, egiptovski čarovniki, so naredili enako s svojimi čarovnijami: 12 vrgli so vsak svojo palico in postale so kače. Toda Aronova palica je požrla njihove palice. 13 Faraonovo srce pa se je zakrknilo in ju ni poslušal, kakor je napovedal Gospod.

14 Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Faraonovo srce je zakrknjeno; brani se odpustiti ljudstvo. 15 Pojdi k njemu zjutraj, ko bo šel k vodi, in se mu postavi nasproti na bregu Nila; palico pa, ki se je spremenila v kačo, vzemi v roko 16 in mu reci: ›Gospod, Bog Hebrejcev, me je poslal k tebi in rekel: Odpusti moje ljudstvo, da mi bo služilo v puščavi! A glej, doslej nisi poslušal. 17 Tako govori Gospod: Po tem boš spoznal, da sem jaz Gospod: glej, udarim s palico, ki je v moji roki, po vodi v Nilu in spremenila se bo v kri. 18 Ribe v Nilu bodo poginile in Nil se bo usmradil in Egipčanom se bo gnusilo piti vodo iz Nila.‹« 19 Gospod je rekel Mojzesu: »Reci Aronu: ›Vzemi palico in iztegni roko nad egiptovske vode – nad reke, prekope, ribnike in vse vodne zbiralnike –, da bodo postale kri!‹ In kri bo po vsej egiptovski deželi, tudi v lesenih in kamnitih posodah.« 20 Mojzes in Aron sta storila, kakor je zapovedal Gospod.

Vzdignil je palico in udaril vodo v Nilu pred očmi faraona in njegovih služabnikov in vsa voda v Nilu se je spremenila v kri. 21 Ribe v Nilu so poginile in Nil se je usmradil in Egipčani niso mogli piti vode iz Nila. Kri je bila po vsej egiptovski deželi. 22 Toda egiptovski čarovniki so s svojimi čarovnijami naredili enako in faraonovo srce se je zakrknilo, da ju ni poslušal, kakor je napovedal Gospod.

23 Faraon se je obrnil, šel v svojo hišo in si tudi tega ni jemal k srcu. 24 Egipčani pa so vsi kopali okoli Nila, da bi našli pitno vodo; kajti vode iz Nila niso mogli piti. 25 Tako je preteklo sedem dni, odkar je Gospod udaril Nil.

Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Pojdi k faraonu in mu reci: ›Tako govori Gospod: Odpusti moje ljudstvo, da mi bo služilo! 27 Če pa ga ne boš hotel odpustiti, udarim vse tvoje pokrajine z žabami. 28 V Nilu bo mrgolelo žab in lezle bodo in prišle v tvojo hišo, v spalnico in na posteljo. V hiše tvojih služabnikov pridejo in med tvoje ljudstvo, v tvoje peči in nečke. 29 Da, po tebi, po tvojem ljudstvu in po vseh tvojih služabnikih bodo lezle žabe.‹«

Gospod je rekel Mojzesu: »Reci Aronu: ›Iztegni svojo roko s palico nad reke, prekope in ribnike in pripelji žabe nad egiptovsko deželo!‹« 2 Aron je iztegnil roko nad egiptovske vode in žabe so prilezle in pokrile egiptovsko deželo. 3 Toda čarovniki so s svojimi čarovnijami naredili enako: pripeljali so žabe nad egiptovsko deželo.

4 Tedaj je faraon poklical Mojzesa in Arona in rekel: »Prosita Gospoda, da mene in moje ljudstvo reši žab, in odpustil bom ljudstvo, da opravi daritve Gospodu.« 5 Mojzes je rekel faraonu: »Blagovoli mi določiti, za kdaj naj prosim zate, za tvoje služabnike in ljudstvo, da bodo žabe iztrebljene od tebe in iz tvojih hiš; samo v Nilu bodo ostale.« 6 Faraon je rekel: »Za jutri.« Mojzes je rekel: »Naj bo, kakor praviš, da spoznaš, da ni nikogar, kakor je Gospod, naš Bog! 7 Žabe se bodo umaknile od tebe in iz tvojih hiš, od tvojih služabnikov in od tvojega ljudstva; samo v Nilu bodo ostale.« 8 Mojzes in Aron sta odšla izpred faraona. Mojzes pa je zavpil h Gospodu zaradi žab, ki jih je spravil nad faraona. 9 In Gospod je storil po Mojzesovi besedi: žabe so poginile po hišah, dvoriščih in poljih. 10 Nagrabili so jih na kupe in dežela se je zasmradila. 11 Ko pa je faraon videl, da je nadloga mimo, je zakrknil svoje srce in ju ni poslušal, kakor je napovedal Gospod.

12 Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Reci Aronu: ›Iztegni svojo palico in udari prah zemlje; iz njega bodo nastali komarji po vsej egiptovski deželi.‹« 13 Storila sta tako; Aron je iztegnil roko s palico in udaril prah zemlje in komarji so bili na ljudeh in na živini: iz vsega prahu so nastali komarji po vsej egiptovski deželi. 14 Čarovniki so s svojimi čarovnijami storili enako, da bi naredili komarje, pa niso mogli. In komarji so bili na ljudeh in na živini. 15 Čarovniki so rekli faraonu: »To je prst Božji!« Faraonovo srce pa se je zakrknilo in jih ni poslušal, kakor je napovedal Gospod.

16 Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Jutri vstani zgodaj zjutraj in stopi pred faraona, ko bo šel k vodi, in mu reci: ›Tako govori Gospod: Odpusti moje ljudstvo, da mi bo služilo! 17 Če pa ga ne odpustiš, glej, pošljem nadte, nad tvoje služabnike, nad tvoje ljudstvo in nad tvoje hiše muhe; in hiše Egipčanov in tudi zemlja, na kateri bivajo, bodo polne muh. 18 Ta dan pa izločim góšensko deželo, v kateri prebiva moje ljudstvo, tako da tam ne bo muh, da spoznaš, da sem jaz, Gospod, sredi dežele. 19 Razliko naredim med svojim in tvojim ljudstvom. To znamenje se bo zgodilo jutri.‹« 20 Gospod je storil tako. Muhe so se usule v faraonovo hišo in v hiše njegovih služabnikov in muhe so onesnažile vso egiptovsko deželo.

21 Tedaj je faraon poklical Mojzesa in Arona in rekel: »Pojdite, darujte svojemu Bogu v deželi!« 22 Mojzes je rekel: »Ne bilo bi prav, če bi to storili; kajti daritve, ki jih opravljamo Gospodu, svojemu Bogu, so žalitev za Egipčane. Če bi darovali pred očmi Egipčanov, kar je zanje žalitev, mar nas ne bi kamnali? 23 Tri dni hoda daleč v puščavo hočemo iti, da darujemo Gospodu, svojemu Bogu, kakor nam ukazuje.« 24 Faraon je rekel: »Odpustim vas, da opravite daritve Gospodu, svojemu Bogu, v puščavi, samo ne hodite predaleč! Prosite zame!« 25 Mojzes je rekel: »Glej, odhajam od tebe in prosil bom Gospoda. Jutri se muhe umaknejo od faraona, od njegovih služabnikov in njegovega ljudstva. Samo faraon naj več ne vara s tem, da ne bi odpustil ljudstva darovat Gospodu.« 26 Mojzes je odšel od faraona in prosil Gospoda. 27 In Gospod je storil po Mojzesovi besedi in umaknil muhe od faraona, od njegovih služabnikov in njegovega ljudstva; niti ena ni ostala. 28 Faraon pa je tudi tokrat zakrknil svoje srce in ni odpustil ljudstva.

1 Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Pojdi k faraonu in mu povej: ›Tako govori Gospod, Bog Hebrejcev: Odpusti moje ljudstvo, da mi bo služilo! 2 Če pa ga ne boš hotel odpustiti in ga boš še zadrževal, 3 bo prišla Gospodova roka nad tvojo živino na polju: nad konje, osle, kamele, govedo in drobnico; silno huda kuga. 4 Gospod pa bo naredil razliko med izraelsko in egiptovsko živino; nobenemu od Izraelovih sinov ne bo ničesar poginilo.‹« 5 Gospod je določil rok in rekel: »Jutri bo Gospod to naredil v deželi.« 6 In naslednji dan je Gospod to naredil: vsa egiptovska živina je poginila, od izraelske živine pa ni poginila niti ena žival. 7 Faraon je poslal oglednike in glej, Izraelcem ni poginila niti ena žival. Toda faraonovo srce se je zakrknilo in ni odpustil ljudstva.

8 Tedaj je Gospod rekel Mojzesu in Aronu: »Vzemita si polna prgišča saj iz peči in Mojzes naj jih vpričo faraona vrže proti nebu. 9 In postale bodo droben prah po vsej egiptovski deželi, ki bo povzročil tvore z gnojnimi mehurji na ljudeh in na živini po vsej egiptovski deželi.«

10 Vzela sta torej saje iz peči, se postavila pred faraona in Mojzes jih je vrgel proti nebu. Nastali so tvori z gnojnimi mehurji na ljudeh in na živini. 11 Čarovniki pa niso mogli stopiti pred Mojzesa zaradi tvorov; kajti čarovniki so imeli tvore kakor vsi Egipčani. 12 Gospod pa je zakrknil faraonovo srce, in ni ju poslušal, kakor je Gospod govoril Mojzesu.

13 Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Jutri vstani zgodaj zjutraj in stopi pred faraona in mu reci: ›Tako govori Gospod, Bog Hebrejcev: Odpusti moje ljudstvo, da mi bo služilo! 14 Kajti tokrat pošljem vse svoje nadloge nadte, nad tvoje služabnike in nad tvoje ljudstvo, da spoznaš, da na vsej zemlji ni meni enakega. 15 Že zdaj bi lahko iztegnil roko in udaril tebe in tvoje ljudstvo s kugo, da bi te iztrebil z zemlje. 16 Toda ohranil sem te pri življenju, da ti pokažem svojo moč in da se moje ime razglasi po vsej zemlji. 17 Še naprej se ošabno vedeš zoper moje ljudstvo, da ga ne odpustiš. 18 Jutri ob tem času bom usipal silno hudo točo, kakršne ni bilo v Egiptu od dneva, ko je bil ustanovljen, pa do zdaj. 19 Zdaj torej daj spraviti na varno svojo živino in vse, kar imaš na polju! Na vse ljudi in živali, ki jih zaloti na polju in se ne umaknejo v hišo, bo padala toča in poginejo.‹« 20 Tisti izmed faraonovih služabnikov, ki so se bali Gospodove besede, so spravili hlapce in živino v hiše na varno. 21 Tisti pa, ki si Gospodove besede niso vzeli k srcu, so pustili hlapce in živino na polju.

22 Nato je Gospod rekel Mojzesu: »Iztegni roko proti nebu, da pada toča po vsej egiptovski deželi na ljudi in na živino in na vsa poljska zelišča!« 23 Mojzes je iztegnil palico proti nebu in Gospod je poslal grom in točo. Ogenj se je spuščal na zemljo in Gospod je usipal točo na egiptovsko deželo. 24 Padala je toča in ogenj je švigal med točo; tako silno je bilo to, da česa takega še ni bilo v vsej egiptovski deželi, odkar so postali narod. 25 Toča je pobila po vsej egiptovski deželi vse, kar je bilo na polju, od človeka do živine. Tudi vsa poljska zelišča je pobila in polomila vse drevje na polju. 26 Samo v góšenski deželi, kjer so bili Izraelovi sinovi, ni bilo toče.

27 Potem je dal faraon poklicati Mojzesa in Arona in jima je rekel: »Tokrat sem se pregrešil. Gospod je pravičen, jaz pa in moje ljudstvo smo krivi. 28 Prosita Gospoda, kajti dovolj je groma Božjega in toče! Odpustim vas, ni vam treba več ostajati.« 29 Mojzes mu je rekel: »Ko pridem iz mesta, bom iztegnil roko proti Gospodu. Grmenje bo prenehalo in toče ne bo več, da spoznaš, da je zemlja Gospodova. 30 Toda vem, da se ti in tvoji služabniki še ne bojite Gospoda Boga.«

31 Lan in ječmen sta bila pobita, kajti ječmen je bil v klasju in lan v cvetju. 32 Pšenica in pira pa nista bili pobiti, ker sta pozni.

33 Mojzes je odšel od faraona in iz mesta in iztegnil roko proti Gospodu. Tedaj sta prenehala grmenje in toča in dež ni več lil na zemljo. 34 Toda ko je faraon videl, da so prenehali dež, toča in grmenje, je grešil naprej in zakrknil svoje srce, on in njegovi služabniki. 35 Faraonovo srce se je zakrknilo in ni odpustil Izraelovih sinov, kakor je Gospod napovedal po Mojzesu.

1 Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Pojdi k faraonu, kajti zakrknil sem srce njemu in njegovim služabnikom, zato da napravim svoja znamenja sredi med njimi; 2 in da boš pripovedoval svojemu sinu in sinu svojega sina o tem, kako sem se poigral z Egipčani, in o mojih znamenjih, ki sem jih napravil nad njimi; da spoznate, da sem jaz Gospod.« 3 Mojzes in Aron sta prišla k faraonu in mu rekla: »Tako govori Gospod, Bog Hebrejcev: ›Do kdaj se boš branil ponižati se pred menoj? Odpusti moje ljudstvo, da mi bo služilo! 4 Če ne boš hotel odpustiti mojega ljudstva, pripeljem jutri kobilice v tvoje pokrajine. 5 Pokrile bodo površino dežele, tako da je ne bo več mogoče videti. Požrle bodo ostanek, ki ste ga rešili in vam je preostal od toče, in objedle bodo vse drevje, ki vam raste na polju. 6 Napolnile bodo tvoje hiše in hiše vseh tvojih služabnikov in vseh Egipčanov, da česa takega niso videli ne tvoji očetje ne očetje tvojih očetov, odkar so na zemlji, do današnjega dne.‹« Mojzes se je obrnil in odšel od faraona.

7 Faraonovi služabniki pa so mu rekli: »Do kdaj nam bo ta v pogubo? Odpusti može, da bodo služili Gospodu, svojemu Bogu! Ali še ne vidiš, da Egipt propada?« 8 Poklicali so torej Mojzesa in Arona nazaj k faraonu. Rekel jima je: »Pojdite, služite Gospodu, svojemu Bogu! Kateri so, ki naj gredo?« 9 Mojzes je rekel: »Z mladimi in starimi pojdemo, s sinovi in hčerami, z drobnico in govedom pojdemo, kajti to je za nas Gospodov praznik.« 10 Rekel jima je: »Tako bodi Gospod z vami, kakor vas odpustim z otroki vred! Vidite, da imate v mislih slabe namene! 11 Ne bo tako! Naj gredo možje, da služijo Gospodu; saj ste to terjali!« In izgnali so ju izpred faraonovega obličja.

12 Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Iztegni roko nad egiptovsko deželo, da pridejo kobilice nadnjo in požrejo vsa zelišča, vse, kar je pustila toča!« 13 Mojzes je iztegnil palico nad egiptovsko deželo in Gospod je gnal vzhodni veter v deželo ves tisti dan in vso noč. Ko je napočilo jutro, je vzhodni veter prinesel kobilice. 14 In kobilice so prišle čez vso egiptovsko deželo in se usedle po vseh egiptovskih pokrajinah; tako velika množica kobilic, da jih ni bilo toliko do tedaj in jih tudi potlej ne bo. 15 Pokrile so površino vse dežele, da se je stemnilo. Požrle so vsa zelišča in vse sadje na drevju, kar je pustila toča; nič zelenega ni ostalo ne na drevju ne na poljskih zeliščih po vsej egiptovski deželi.

16 Faraon je tedaj hitro poklical Mojzesa in Arona ter rekel: »Pregrešil sem se zoper Gospoda, vašega Boga, in zoper vaju. 17 Zdaj pa mi, prosim, odpustita greh, samo še tokrat. In prosita Gospoda, svojega Boga, naj odvrne od mene vsaj to smrt!« 18 Mojzes je odšel od faraona in prosil Gospoda. 19 In Gospod je zasukal veter, da je nastal silno močan zahodnik, odnesel kobilice in jih pognal v Trstično morje. Niti ena ni ostala po vseh egiptovskih pokrajinah. 20 Gospod pa je zakrknil faraonovo srce, in ni odpustil Izraelovih sinov.

21 Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Iztegni roko proti nebu in tema naj pride nad egiptovsko deželo, taka tema, da bi jo lahko tipali!« 22 Mojzes je iztegnil roko proti nebu in po vsej egiptovski deželi je bila tri dni gosta tema. 23 Drug drugega niso videli in tri dni se nihče ni mogel ganiti z mesta; Izraelovi sinovi pa so vsi imeli svetlobo v svojih bivališčih.

24 Faraon je poklical Mojzesa in rekel: »Pojdite, služite Gospodu! Samo vaša drobnica in govedo naj ostaneta tu; tudi vaši otroci smejo iti z vami.« 25 Mojzes je rekel: »Prepustiti nam moraš tudi klavne in žgalne daritve, da jih pripravimo Gospodu, svojemu Bogu. 26 Tudi naša živina pojde z nami – niti parkelj ne ostane; kajti od nje bomo vzeli za službo Gospodu, svojemu Bogu, saj dokler ne pridemo tja, ne bomo vedeli, s čim naj služimo Gospodu.« 27 Gospod pa je zakrknil faraonovo srce, in jih ni hotel odpustiti. 28 Potem mu je faraon rekel: »Pojdi od mene! Varuj se, da ne zagledaš več mojega obličja; kajti tisti dan, ko bi zagledal moje obličje, boš moral umreti!« 29 Mojzes je rekel: »Prav si govoril; ne bom več videl tvojega obličja.«

1 Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Še eno nadlogo spravim nad faraona in nad Egipt, zatem pa vas bo pustil oditi. Ko vas bo končno pustil, vas bo celo izgnal. 2 Narôči torej ljudstvu, naj vsak mož prosi svojega soseda in vsaka žena svojo sosedo za srebrne in zlate predmete.« 3 Gospod je priskrbel ljudstvu naklonjenost pri Egipčanih; še več, tudi mož Mojzes je bil velik v egiptovski deželi, v očeh faraonovih služabnikov in v očeh ljudstva.

4 Mojzes je rekel: »Tako govori Gospod: ›Opolnoči pojdem po sredi Egipta. 5 In umrli bodo vsi prvorojenci v egiptovski deželi od faraonovega, ki sedi na prestolu, do prvorojenca dekle pri ročnem mlinu in vsi prvenci živine. 6 Veliko vpitje bo po vsej egiptovski deželi, kakršnega ni bilo in kakršnega tudi več ne bo. 7 Na nikogar izmed Izraelovih sinov, ne na človeka kot tudi ne na živino, pa niti pes ne bo zarenčal, da spoznate, kako Gospod dela razliko med Egipčani in Izraelci.‹ 8 Potem bodo prišli vsi ti tvoji služabniki k meni in se mi priklonili in rekli: ›Odidi ti in vse tvoje ljudstvo, ki hodi za teboj!‹ In zatem odidem.« Nato je razjarjen odšel od faraona.

9 Gospod je rekel Mojzesu: »Faraon vaju ne bo poslušal, da se pomnožijo moji čudeži v egiptovski deželi.« 10 Mojzes in Aron sta naredila vse te čudeže pred faraonom. Gospod pa je zakrknil faraonovo srce, in ni pustil Izraelovih sinov iz svoje dežele.